Mišična atrofija: vzroki, simptomi in zdravljenje

Mišična atrofija ali "izguba mišic" je stanje, pri katerem oseba izgublja mišično tkivo, kar povzroči zmanjšanje volumna in moči mišic. Mišice lahko atrofirajo delno ali popolnoma; posledice segajo od blage oslabelosti do resne okvare gibanja in samostojnosti.

Vzroki

Mišična atrofija ima več vzrokov. Pogosti so:

• starostno povezano tanjšanje mišične mase (sarkopenija), zato jo pogosto najdemo pri starejših;
• nezadostna uporaba mišic (disuse atrophy) — npr. po zlomih, ko oseba nosi gips, ali ob dolgotrajni postelji;
• bolezenska stanja, kot so rak, aids, kongestivno srčno popuščanje, kronična obstruktivna pljučna bolezen in ledvična odpoved (kadar ledvice ne delujejo pravilno);
• nevrološke bolezni, ki prizadenejo živce ali motorične enote (npr. amiotrofična lateralna skleroza, periferna nevropatija, poškodbe hrbtenjače);
• vnetne in dedne mišične bolezni (npr. inkluzijski miozitis telesa — IBM, mišične distrofije);
• kaheksija pri kroničnih boleznih (napredno izgubljanje mišične mase pri hudih kroničnih obolenjih);
• ndruge težave, kot so opekline, odpoved jeter in stradanje.

Kaj se zgodi v mišici

Pri mišični atrofiji se poruši ravnovesje med sintezo in razgradnjo beljakovin. Zmanjša se aktivnost poti, ki gradijo mišične beljakovine, in poveča se aktivnost razgradnih poti. Pomembne vloge imajo:

• izguba ali oslabljeno delovanje satelitskih celic, ki obnavljajo skeletna mišična vlakna;
• aktivacija ubikvitin-proteazomskega sistema, kjer se beljakovine označijo z ubikvitinom in nato razgradijo v proteazomu (odvisno od ATP);
• povišana vnetna signalizacija in citokini (npr. TNF-α), ter povišan myostatin, ki zavira rast mišic;
• avtofagija, apoptoza in druge celicne poti, ki vodijo v izgubo mišičnih celic.

Znaki in simptomi

• postopno zmanjšanje mišične mase in obsega;
• oslabelost mišic — težave pri hoji, dvigovanju predmetov, vstajanju s stola;
• hitrejša utrujenost ob običajnih opravilih;
• spremembe v drži ali gibljivosti (poslabšanje ravnotežja, pogostejši padci);
• pri nevroloških vzrokih lahko pride tudi do mravljinčenja, bolečin ali zmanjšane občutljivosti;
• pri vnetnih ali dednih boleznih lahko spremljajo povišana telesna temperatura, otekanje ali družinska anamneza.

Postopek diagnostike

Za ugotovitev vzroka in obsega atrofije zdravnik običajno opravi:

anamnezo in klinični pregled — vprašanja o začetku, poteku, povezavi z nezgodo ali bolezni;
• laboratorijske preiskave (npr. kreatin kinaza / CK, vnetni markerji, presnovne preiskave, testi ščitnice, presnova jeter in ledvic);
• elektrofiziološke preiskave (EMG, preiskave prevodnosti živcev) za razlikovanje nevrogene in mišične atrofije;
• slikovne preiskave (ultrazvok mišic, MRI), ki pokažejo spremembe v mišičnem tkivu;
• mišična biopsija in/ali genetsko testiranje, kadar obstaja suma na dedno ali vnetno mišično bolezen.

Zdravljenje

Uspeh zdravljenja je odvisen od vzroka atrofije. Splošne in ciljane možnosti so:

• zdravljenje osnovne bolezni — npr. obvladovanje srčno-žilnih ali pljučnih bolezni, zdravljenje raka ali bolezni jeter, ustrezno zdravljenje nevroloških stanj;
• fizioterapija in vadba — progresivna vadba za moč (rezistenca) in aerobna vadba sta temelj pri obnavljanju mišične mase in moči; zgodnja aktivacija po poškodbah ali operacijah prepreči disuse atrofijo;
• ergoterapija in pripomočki — prilagoditve bivalnega okolja in pripomočki (palice, hodulje, ortoze) za izboljšanje funkcionalnosti in varnosti;
• hranilna podpora — ustrezno energijsko in beljakovinsko vnos (pri starejših ali pri bolnikih s kaheksijo pogosto prilagojena priporočila), dopolnila vitamina D in odprava pomanjkanj;
• medikamentozno zdravljenje — specifično za vzrok: kortikosteroidi ali imunosupresivi pri vnetnih miopatičih, imunoglobulini pri nekaterih stanjih, zdravila za osnovne nevrološke bolezni (npr. sredstva, ki upočasnijo napredovanje ALS) — odločitev zdravnika specialista;
• električna stimulacija mišic — v nekaterih primerih pomaga ohranjati mišično aktivnost pri bolnikih, ki ne zmorejo redne vadbe;
• specifične terapije v razvoju — raziskujejo se zdravljenje s celicami, blokatorji myostatina, rastni dejavniki in druga zdravila; mnoge so še v kliničnih preizkušnjah.

Preprečevanje in vsakodnevne ukrepe

• redna telesna aktivnost, vključno z vajami za moč in ravnotežje;
• izogibanje dolgotrajni imobilizaciji — če je nujna, izvajati programe zgodnje rehabilitacije;
• uravnotežena prehrana z zadostnim vnosom beljakovin in mikronutrientov;
• obvladovanje kroničnih bolezni, ki povečujejo tveganje za izgubo mišične mase;
• spremljanje tveganj za padce in urejanje bivalnega okolja za zmanjšanje poškodb.

Prognoza

Izid je odvisen od vzroka, hitrosti napredovanja in pravočasnosti zdravljenja. Nekateri primeri disuse atrofije se ob aktivni rehabilitaciji povrnejo, medtem ko pri nekaterih nevroloških ali dednih boleznih lahko gre za napredujoče stanje. Hitro ukrepanje in multidisciplinaren pristop (fizioterapevt, zdravnik, dietetik, ergoterapevt) izboljšata možnosti za ohranitev funkcije.

Kdaj poiskati zdravniško pomoč

Obrnite se na zdravnika, če opazite:

• hitro ali nenadno izgubo mišične moči ali mase;
• prekinjeno normalno gibanje, ponavljajoče padce ali nezmožnost opravljanja vsakodnevnih opravil;
• dodatne težave, kot so težave z dihanjem, požiranjem, mravljinčenje ali bolečina;
• ko atrofija spremlja znana sistemska bolezen ali po poškodbi, ki zahteva zdravljenje.

Atrofijo mišic je mogoče zdraviti — ključ sta ugotovitev vzroka in zgodnje ukrepanje z vadbo, prehrano in ustreznim medicinskim zdravljenjem. Če sumite na mišično atrofijo, se posvetujte z zdravnikom ali specialistom za napotke glede nadaljnjih preiskav in terapije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je mišična atrofija?

V: Koga lahko prizadene mišična atrofija?

V: Kakšni so učinki mišične atrofije?

V: Kaj naj bi povzročalo mišično atrofijo?

V: Ali je na voljo kakšno zdravljenje mišične atrofije?

Išči po črki