Iperit (žveplov iperit): definicija, kemija, zgodovina in uporaba

Gorčični plin ali žveplov iperit je toksična kemijska spojina, ki se je v preteklosti uporabljala kot kemično orožje. Pogosto se imenuje tudi sulfur mustard ali mustard gas. V prvi svetovni vojni so ga leta 1917 uporabile nemške sile proti britanskim in kanadskim vojakom v bližini mesta Ypres v Belgiji; kasneje je bil uporabljen tudi proti francoskim enotam.

Definicija in ime

Žveplov iperit je klasificiran kot vezikant (snov, ki povzroča mehurje in opekline na koži in sluznicah). Ime »gorčični plin« izhaja iz opisanega vonja nekaterih nečistih preparatov, ki spominja na kulinarično gorčico, hren ali česen, vendar spojina nima nobene povezave z živili.

Kemija in fizikalne lastnosti

Žveplova gorčica je organska spojina s splošno strukturo znano kot bis(2-kloroetil)sulfid, zapisana tudi kot (ClCH₂CH₂)₂S. Pri običajnih temperaturah je viskozna tekočina; čista spojina ima tališče okoli 14 °C in razpade pri približno 218 °C. V industrijskih ali vojaških pripravkih se lahko pojavi rumenkasta do rjava obarvanost zaradi nečistoč.

V kemijskem smislu je reaktivna z nukleofili in lahko alkilira biološke molekule (npr. DNA in beljakovine), kar pojasnjuje njene strupene učinke. Zaradi teh lastnosti se v literaturi obravnava kot močan eden izmed alkilirajočih agenotov.

Zdravstveni učinki

Žveplov iperit povzroča hude poškodbe kože, oči in dihalnih poti. Delovanje je pogosto z zamikom — znaki se pojavijo šele po nekaj urah ali več, zato je izpostavljenim osebam poprečena ocena nevarnosti lahko dovolila nadaljnjo izpostavljenost. Tipični učinki vključujejo:

opekline in mehurji na koži (vezikule), ki se lahko okužijo;
hud vnetni odziv oči, ki lahko privede do slepote;
poškodbe dihalnih poti, bronhitis, pljučnica in kronične težave z dihanjem;
systemični učinki ob večjih odmerkih, vključno z odpovedjo organov;
dolgotrajne posledice: povečan tveganje za kronične pljučne bolezni, kožne okvare in zaradi alkilacije DNA tudi potencialno rakotvornost.

Za zdravljenje ni specifičnega protistrupa; osnova zdravljenja je podpora, simtomatsno zdravljenje in preventiva sekundarnih infekcij. Zaradi nevarnosti so potrebni specializirani medicinski postopki in dolgotrajna rehabilitacija pri prizadetih.

Zgodovina odkritja in uporabe

Obstoj žveplovega iperita je bil znan že v 19. stoletju; Frederick Guthrie je v letu 1860 sintetiziral spojino, morda pa je bil odkrit že prej, v dvajsetih letih 19. stoletja, kot navajajo viri (M. Depretz).

V veliki meri je postal znan po vojni uporabi v prvi svetovni vojni, kjer je povzročil množične poškodbe in velike humanitarne posledice. Po prvi svetovni vojni so bile priprave in zlorabe sledile tudi v kasnejših konfliktih; znani primeri vključujejo uporabo v 20. stoletju in očitke o uporabi v konfliktih ob koncu stoletja in v začetku 21. stoletja.

Pravni status in nadzor

Mednarodno je uporaba takšnih snovi prepovedana. Konvencija o kemičnem orožju, ratificirana v začetku 1990-ih in stopila v veljavo kasneje (s podporo držav članic), prepoveduje razvoj, proizvodnjo in skladiščenje kemičnega orožja. Ženevski protokol iz leta 1925 je že prej prepovedal uporabo strupenih plinov v vojnah, vendar je bil za učinkovito preprečevanje proizvodnje in kopičenja kemijskih sredstev potreben širši sodni in inšpekcijski okvir, kot ga prinaša sodobna konvencija.

Ustanove, kot je Organizacija za prepoved kemičnega orožja (OPCW), nadzorujejo izvajanje teh sporazumov in nadzor nad uničenjem zalog kemičnega orožja v državah podpisnicah.

Varstvo, dekontaminacija in preprečevanje škode

V primeru incidenta z žveplovim iperitom so ključni ukrepi hitra izolacija prizadetega območja, zaščita neizpostavljenih oseb in zdravstvena oskrba žrtev. Ker gre za nevarno in obstojno snov, so potrebne posebne metode za odstranjevanje in uničevanje kontaminiranih materialov; to delo izvajajo usposobljene enote in pristojne službe. Pomembno je poudariti, da so natančni postopki dekontaminacije teh snovi strokovne narave in niso del splošnih navodil za javnost.

Znanstvena in družbena refleksija

Uporaba žveplovega iperita je pomemben primer moralnih, pravnih in varnostnih dilem, ki spremljajo razvoj kemičnih sredstev. Njegova zloraba je sprožila močne mednarodne odzive, razširila medicinske raziskave na področju zdravljenja opeklin in toksikologije ter prispevala k ustanavljanju nadzornih mehanizmov za preprečevanje ponovitve takšnih zlorab.

Opomba: ta članek pojasnjuje naravo, zgodovino in posledice žveplovega iperita. Namen besedila je informativen in ne vključuje navodil za izdelavo, pridobivanje ali uporabo tovrstnih sredstev.

Žrtev z opeklinami od iperita v prvi svetovni vojni

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je iperitni plin?

O: Gorčični plin ali žveplov iperit je kemična spojina, ki se je uporabljala kot kemično orožje.

V: Kdaj je bil prvič uporabljen v vojni?

O: Prvič ga je v prvi svetovni vojni uporabila nemška vojska proti britanskim in kanadskim vojakom v bližini mesta Ypres v Belgiji leta 1917.

V: Kako je videti pri sobni temperaturi?

O: Večina žveplovih gorčic je pri sobni temperaturi tekoča tekočina brez barve in vonja. Ko se uporabljajo v vojni, so rumenkaste do rjave barve. Nekatere od njih dišijo po kulinarični gorčici (vrsta, ki se uporablja za hrano), hrenu ali česnu.

V: Kdo je odkril žveplovo gorčico?

O: Žveplovo gorčico (v obliki gorčičnega plina) je leta 1860 sintetiziral Frederick Guthrie. Morda jo je že v dvajsetih letih 19. stoletja odkril M. Depretz.

V: Kako je dobil ime?

O: Ime je dobila po vonju, vendar je popolnoma nepovezana s kulinarično gorčico.

V: Kdaj je bila njena uporaba med vojno prepovedana?

O: Njena uporaba med vojno je bila prepovedana z Ženevskim protokolom iz leta 1925. Ta protokol je prepovedal uporabo strupenega plina (ki se je pogosto uporabljal v prvi svetovni vojni). Leta 1993 je bil ratificiran dodatni sporazum, Konvencija o kemičnem orožju, ki prav tako prepoveduje proizvodnjo in skladiščenje takšnih snovi.

V:Kakšna je njegova kemijska formula?

O:Žveplov iperit je organska spojina s formulo (ClCH2CH2)2S