Myxobolus cerebralis: povzročitelj bolezni vrtinčenja pri postrvah

Myxobolus cerebralis: vse o povzročitelju bolezni vrtinčenja pri postrvah — simptomi, prenos, vpliv na gojenje in populacije ter ukrepi za preprečevanje.

Myxobolus cerebralis je majhen zajedavec iz rodu Myxozoan, ki se hrani z notranjostjo rib, kot sta losos in postrv, ter povzroča bolezen vrtinčenja.

To je težava pri gojenju rib in tudi v naravnih populacijah rib. V zadnjih 100 letih se je razširila v večino Evrope (vključno z Rusijo), Združene države Amerike, Južno Afriko in druge države. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ugotovili, da mora M. cerebralis živeti v črvu, preden lahko živi v ribi. Tako ribo kot črva okuži tako, da v njiju naredi luknjo in vanju vstavi del sebe.

Bolezen vrtinčenja najbolj prizadene mlade ribe in lahko poškoduje kosti in živce. Ribe z boleznijo ne plavajo dobro in se vrtinčijo, namesto da bi plavale naravnost. Zaradi tega ribe težko dobijo hrano in se izognejo nevarnosti. Obravnava zajedavca M. cerebralis stane več denarja kot večina drugih zajedavcev iz njegove skupine (ki se imenujejo "miksoze"). Vendar ljudje ne zbolijo za boleznijo vrtinčastega ožiga; zbolijo le ribe.

M. cerebralis se je uveljavil zlasti v Severni Ameriki. Povzročil je upad celotnih kohort rib.

Življenjski cikel

Myxobolus cerebralis ima kompleksen dvoživljenjski cikel, ki vključuje dve bistveni gostiteljski vrsti: ribe (predvsem lososi in postrvi) ter prostoživeče oligohete (črve), najpogosteje Tubifex tubifex. V ribi se razvijejo myxospore, trdne spore, ki se izločajo ob razpadu telesa ali z gnojenjem tkiv in nato kopičijo v usedlinah. Oligoheta zaužije te myxospore; v črvu se iz njih razvije druga sporna oblika, imenovana triactinomyxon (TAM) ali actinospore, ki se sprosti v vodo. Te aktivne spore lahko nato preluknjajo kožo ali škrge ribe in vstopijo v tkiva, kjer se ponovno razvijejo v myxospore in tako cikel nadaljuje.

Simptomi in patogeneza

Bolezen je najbolj huda pri mladi postrvi in drugih mladih salmonidih (običajno pri ribah, starih nekaj tednov do nekaj mesecev). Glavni znaki vključujejo:

• abnormalno gibanje in kroženje (»vrtinčenje«), pogosto pri plavanju v krogu ali s trajnimi nagibi;
• spremembe v plavalnem mehurju in nezmožnost vzdrževanja smeri;
• skeletne deformacije, zlasti zakrčenost glave in hrbtnega dela (kranijalne okvare), z netipičnim ukrivljenim trupa;
• poškodbe hrustanca in degeneracija živčnih tkiv, kar vodi do motenj v obnašanju;
• povečana smrtnost, zlasti pri množičnih izbruhih.

Patološko so značilne poškodbe hrustanca v glavi in hrbtenici ter vnetje in degeneracija nevronov. Odrasle ribe so lahko manj simptomatske, vendar lahko delujejo kot prenašalci znotraj populacije.

Diagnostika

Diagnoza se običajno postavi s kombinacijo kliničnih znakov in laboratorijskih metod:

• mikroskopska preiskava myxospor v tkivih ali izločkih;
• histopatološke preiskave prizadetih tkiv (hrustanec, možgani);
• molekularne metode (PCR) za odkrivanje DNK M. cerebralis v ribi ali v vodi/usedlinah — uporabne pri zgodnji in natančni detekciji.

Prenos in razširjanje

Glavna pot prenosa so kontaminirane vode in usedline, premiki okuženih rib ali okuženih oligohet v sistemih ribogojstva ali naravnih sistemih. Myxospore so zelo odporne v usedlinah in lahko ostanejo žive več let, kar otežuje izkoreninjenje. Temperatura vode vpliva na hitrost razvoja spor in aktivnost oligohet — v določenih temperaturnih razponih (ponoči in v prehodnih obdobjih) je proizvodnja actinospore najvišja, kar poveča tveganje za okužbe.

Preventiva in obvladovanje

• Preprečevanje vnosa: najbolj učinkovit ukrep je preprečiti prenos okuženih rib, usedlin ali substrata iz območij z znano prisotnostjo M. cerebralis. Stroga kontrola premikov rib in opreme je ključna.
• Upravljanje gobišč: v ribogojnicah uporabljajo prečiščeno vodo, ločene race in postopke za dezinfekcijo opreme. Redno čiščenje in odstranjevanje usedlin ter zmanjševanje organskega obremenjevanja pomagata zmanjšati populacijo oligohet.
• Uporaba patogenih svobodnih (»SPF«) zarodkov in inokulacija: uporabljajo se neoporečna jajca in zarodki ter prakse za zmanjšanje izpostavljenosti v zgodnji fazi razvoja.
• Selekcija in vzreja odpornih linij: raziskave so pokazale razliko v dovzetnosti med vrstami in linijami; selektivna vzreja lahko zmanjša vpliv bolezni, vendar popolne odpornosti ni vedno možno doseči.
• Odprava okuženih populacij v naravi je običajno praktično nemogoča; ukrepi se usmerjajo v zmanjšanje prenosa in zaščito ranljivih populacij.

POMEMBNO: Trenutno ni zanesljive zdravilne terapije, ki bi popolnoma pozdravila prizadete divje ribe; ukrepi so predvsem preventivni in upravljalski.

Pomen za ribištvo in ekologijo

Bolezen vrtinčenja je pomembna za komercialno ribogojstvo in za divje populacije, ker lahko povzroči znaten upad mladih kohort in dolgoročne učinke na populacijsko dinamiko. Vzpostavitev M. cerebralis v novih vodnih sistemih lahko povzroči trajne spremembe v ribiški uspešnosti in zahteva prilagoditve v upravljanju ribiških virov.

Zgodovina in raziskave

Myxobolus cerebralis je bil opisan že pred več desetletji in je bil vzrok za velike izbruhe bolezni, zlasti po uvedbi okuženih materialov v nova območja. V zadnjih desetletjih potekajo raziskave na področju molekularne diagnostike, ekoloških dejavnikov, odpornosti gostiteljev in strategij za obvladovanje.

Nasveti za ribiče in akvariste

• Ne premikajte rib ali usedlin med vodnimi telesi brez ustrezne karantene in dovoljenj.
• Dezinficirajte opremo (čolne, mreže, zaboje) in se izogibajte prenašanju blata in usedlin s sebe ali opreme v druga vodna telesa.
• Pri ribogojnicah sledite dobrim biosekurnostnim praksam in kupujte zarodke iz certificiranih virov.

Če sumite na izbruh ali opazite značilne znake pri ribah, se obrnite na lokalne veterinarske ali ribiške službe, ki lahko opravijo ustrezne preiskave in svetujejo o ukrepih.

Oblika

M. cerebralis ima več stadijev, od posameznih celic do večjih spor. Znanstveniki še niso dobro preučili vseh faz.

Stadij triaktinomiksona

M. cerebralis ima veliko različnih stadijev, od posameznih celic do razmeroma velikih spor, od katerih niso bili vsi podrobno raziskani. Vrsta M. cerebralis, ki lahko napade ribe, se imenuje "triactinomyxon" in je prikazana na desni strani. Na njej so trije "repi", od katerih je vsak dolg približno 200 mikrometrov, in še en kos, ki je dolg približno 150 mikrometrov (μm). Ta del ima 64 celic.^[2] Obstajajo tudi tri harpuni podobna orožja, ki lahko napadejo ribo.^[3] Izstrelijo se v ribo in naredijo luknjo, v katero lahko pride 64 celic. Te celice naredijo še več celic, ki gredo v hrustanec v bližini ribjih možganov.

Miksosporična faza

Vrsta M. cerebralis, ki se izloča iz rib, se imenuje "mikrospora". So okrogle in na sredini debele kot leča ali izbočena leča. Premera je približno 10 mikrometrov, sestavlja pa jih šest celic. Dve sta namenjeni orožju za harpune, dve sta namenjeni zaščiti mikrospor in dve sta namenjeni vstopu v črva, ko orožje naredi luknjo. Miksospore iz M. cerebralis so na videz zelo podobne miksospore iz drugih vrst, ki so včasih v ribji koži, mišicah ali možganih, zato jih je težko ločiti.

Shema zgradbe spore Myxobolus cerebralis v stadiju triactionmyxon

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Myxobolus cerebralis?

V: Kje se nahaja Myxobolus cerebralis?

V: V čem mora Myxobolus cerebralis živeti, da lahko živi v ribi?

V: Kako Myxobolus cerebralis okuži ribe in črve?

V: Kaj je virusna bolezen in koga najbolj prizadene?

V: Ali virusna bolezen prizadene ljudi?

V: Ali je Myxobolus cerebralis povzročil znatno zmanjšanje populacije rib?

Išči po črki