Naginata: japonsko rezilno orožje — zgodovina, uporaba in tehnike

Naginata je tradicionalno japonsko rezilno orožje z dolgim leseno ročajem. Izgledom spominja na palico z montiranim rezilom, zato jo pogosto zamenjujejo za palico. Beseda "naginata" dobesedno pomeni "meč za košnjo" ali "meč za žetev". Dolžina rezila se običajno giblje od približno 1 do 3 čevljev (približno 30–90 cm), celotna dolžina gredi pa je pogosto med 6 in 9 čevlji (približno 180–270 cm), čeprav so dimenzije variirale glede na obdobje in namen. Rezilo je ukrivljeno proti konici in spominja na list; montirano je na dolgo leseno gred, pri čemer je del rezila (tang) potopljen v gred, kar zagotavlja trdno pritrditev. Na konici rezila je pogosto oster del, namenjen tudi prebadanju skozi oklepne reže.

Zgodovina in izvori

Naginata naj bi se prvotno uporabljala že v antičnih časih; nekateri viri navajajo uporabo na Kitajskem okoli 3. stoletja pr. n. št. Najstarejši japonski pisni vir, ki omenja to vrsto orožja, je Kojiki (A Record of Ancient Matters, 712). Ikonografija in upodobitve naginate se pojavljajo tudi v prizorih bojev iz različnih obdobij, na primer v upodobitvah iz časa upora Tengyo no Ran leta 936 n. št. Orožje se je razvijalo v obdobju Nara (približno 710–794 n. št.) in je bilo pogosto uporabljeno v bojih v 11. stoletju ter kasneje.

V zgodnjem srednjem veku so naginato redno uporabljali tudi budistični menihi bojevniki (sōhei) za obrambo templjev pred napadalci. Z zmanjšanjem grožnje templjev proti okoli 1400 n. št. je ta praksa postala manj pogosta. Samuraji so naginato uporabljali predvsem v specifičnih situacijah, na primer proti večjim množicam sovražnikov ali pri boju z konja.

Vloga v družbi in simbolika

V obdobju Edo (1603–1868) se je praktična uporaba naginate v boju zmanjšala; postala je bolj simbolično in kulturno orožje. Naginata je postala del izobrazbe samurajev v smislu kreposti, samoobrambe ter varovanja družine in otrok. Moda in običaji so nakazali njen pomen v samurajskih domovih, kjer so jo pogosto obesili na vidna mesta; v nekaterih primerih so jo celo podarili nevesti kot del poročnih daril.

Naginata je bila pogosto povezana tudi z ženskami v samurajskih družinah. Zaradi svoje dolžine je ženskemu uporabniku omogočala, da sovražnika drži na varni razdalji, kar je dalo prednost tistim, ki niso premogli velike fizične moči. V ljudskem izročilu in zgodbah izstopajo primeri izurjenih bojevnic, kot je Itagaki, katerih spretnosti z naginato naj bi bile zelo visoke. V obdobju Edo so se mlade ženske pogosto učile osnov rokovanja z naginato kot del svoje vzgoje.

Izvor in teorije razvoja

Obstaja več teorij o tem, kako se je naginata razvila:

• Ena razširjena teorija pravi, da je naginata izvorno nastala iz kmečkega orodja — dolge palice z ostrim kamnom ali kovinskim rezilom, ki se je uporabljalo za sekljanje in žetev. Ko so kmetje morali braniti svoje pridelke in zemljišča, so taka orodja prilagodili za boj in jih postopoma izboljšali.
• Kitajska teorija navaja, da so halabarde in podobna dolga orožja prišla na Japonsko z zgodnjimi migracijami (nekateri postavljajo to okoli 200 pr. n. št.). Mnogi strokovnjaki menijo, da so Japonci to orožje prevzeli in ga kasneje tehnično in taktično izpopolnili.
• Tretja teorija pravi, da se je naginata razvila neposredno kot vojaško orožje — najprej iz bronastih rezil, kasneje so jih nadomestili jekleni elementi, kar je povečalo učinkovitost. Po tej hipotezi je razvoj naginate povezan z razpoložljivostjo kovin in vojaškimi potrebami v poznejših stoletjih.

Taktična uporaba in tehnike

Naginata je bila zasnovana kot orožje pešakov, čeprav so ga uporabljali tudi samuraji in soheji (menihi). Zaradi dolgega ročaja omogoča daljši doseg kot standardni meči in je posebej primerna za rezalne, pometalne in krožne gibe. Tehnike vključujejo dolge zamahne poteze za rezanje, pometanje nog konjenika, blokiranje in odvračanje ter vzvode za odvzem orožja ali sesutje nasprotnika. Konica rezila se uporablja tudi za thrustanje skozi reže v oklepih.

Naginata se je izkazala kot učinkovito orožje proti konjenikom. Pehota je včasih ciljano rezala konjeve noge, da je dezorientiran jezdec padel in postal ranljiv. Zaradi dolžine in specifične dinamike gibanja pri rokovanju z naginato so se razvili posebni treningi, ki poudarjajo hitre spremembe položajev rok po dolžini gredi, ravnotežje in uporabo telesne rotacije namesto enostavnih močnejših udarcev, kakršni so značilni za kratke meče.

Sodobna vadba in ohranjanje tradicije

Danes naginata obstaja v dveh glavnih oblikah vadbe:

• Tradicionalne šole (koryū), ki ohranjajo zgodovinske tehnike in bojno izročilo naginate.
• Sodobna športna oblika, imenovana Atarashii Naginata (doslovno "nova naginata"), ki je nastala v 20. stoletju kot sistematizirana vadba in tekmovalna veja. Vadba poteka z lesenimi ali varnostnimi različicami naginate, tekmovalne discipline pa se izvajajo z zaščitno opremo, podobno kot pri drugih japonskih borilnih veščinah.

Trening vključuje delo z leseno repliko (začetniški in varnostni material), obrambo, taktično pozicioniranje, vaje za moč in prožnost ter v sodobnih tokovih tudi tekmovalne borbe s poudarkom na pravilnosti tehnik in varnosti. Šole naginate se danes nahajajo v Japonski in v mnogih državah po svetu, kjer skrbijo za ohranjanje tako tehničnega kot kulturnega izročila tega orožja.

Zgradba orožja in materiali

Naginata sestavljajo več osnovnih delov: rezilo, ki je običajno jekleno in ukrivljeno; ročaj oziroma gred iz trdnega lesa; ter del rezila, ki sega v gred in je pritrjen tako, da preprečuje zrahljanje. Rezilo ima ostro režečo robino in pogosto izbočeno obliko, namenjeno tako rezu kot tudi prebadanju. V zgodovini so uporabljali različne kovine in postopke izdelave, podobne tistim pri izdelavi katane, kar je omogočilo trdno in oster rezilni rob.

Zaključek

Naginata je večplasten del japonske vojaške in družbene zgodovine: od praktičnega orožja na bojiščih in orodja za obrambo templjev, do simbola družinske časti in ženskega samoobrambenega orožja v mirnejših obdobjih. S sodobno vadbo, tako tradicijo kot športno Atarashii Naginata, to orožje živi dalje kot borilna veščina, kulturni simbol in predmet zgodovinskega zanimanja.

Borilna veščina

Naginata je znana tudi kot japonska borilna veščina, ki jo izvajajo moški, ženske in otroci. Korenine te borilne tehnike segajo več kot 1.000 let nazaj. Osrednji element te borilne veščine je japonski meč - Naginata. To orožje je zelo učinkovito tako proti jezdecem kot proti pešakom. Meč je zelo dobro uravnotežen in obtežen, zato ga lahko uporabljajo tudi ženske in otroci. Način bojevanja z mečem naginata je zaradi krožnega zamahovanja zelo graciozen.

Naginata je danes borilni sistem, ki uči spoštovanja, potrpežljivosti, bontona, samozavesti in samokontrole. Vadba Naginate uči popolnega nadzora in uravnoteženega gibanja telesa. Pri tej veščini sta potrebni disciplina in koncentracija, da bi dosegli gracioznost in učinkovitost gibov. Poleg tega utrjuje človekov značaj, saj razvija moralni kodeks, ki temelji na časti.

Sodobna naginata je v zgodovini spreminjala svojo obliko. Zdaj je bolj podobna evropski halabardi ali glajencu. Rezilo bolj spominja na scimitar kot na wakizashi. Naginata je doživela vpliv zahodnjaštva po restavraciji Meiji (1868-1912), ko je vrednost borilnih veščin padla, in se ohranila do obdobja Showa (1912-1926), ko je naginata postala del javnega šolskega sistema.

Razvili so se različni slogi rokovanja z naginato, ki so ustvarili svetovno znane šole (ryu). Najbolj priljubljeni sta šoli Naginata Atarashii in Jikishin-kage ryu. Znani sta tudi šoli Tendo ryu in Toda Ha Buko ryu. Kljub razlikam med temi šolami je osnova borilne veščine Naginata umetnost obvladovanja enega najbolj izvirnih orožij, njihov cilj pa je razviti tradicionalni bonton in duhovno usposabljanje osebe.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je naginata?

V: Kdaj je bila naginata prvič uporabljena?

V: Kdo je uporabljal naginato?

V: Katere so teorije o nastanku naginate?

V: Kako je pehota uporabljala to orožje?

V: Zakaj je to orožje veljalo za učinkovito žensko orožje?

Išči po črki