Naginata
Naginata je japonsko rezilno orožje z dolgo palico (lesenim ročajem). Orožje je videti kot palica in ga z njo pogosto zamenjujejo. Beseda "naginata" pomeni "meč za košnjo" ali "meč za žetev". Dolžina rezila je lahko od 1 do 3 čevlje. Oblika rezila spominja na list, ki je bolj ukrivljen proti konici. Rezilo naginata je pritrjeno na dolgo leseno palico. Sama gred je dolga od 6 do 9 čevljev. Del ročaja (tang) je skoraj tako dolg kot samo rezilo. To zagotavlja, da je rezilo tesno pritrjeno na gred. Rezilo ima oster končni del, ki je narejen za prebadanje med oklepnimi ploščami.
Naginata naj bi se prvič uporabljala na Kitajskem okoli leta 3 pred našim štetjem.Prvi vir, v katerem je bila omenjena, je Kojiki (A Record of Ancient Matters, 712). Kasneje je bil prikazan na slikah prizorov z bojišč, ki so nastale med uporom Tengyo no Ran (upor Tengyo) leta 936 n. št. Meč se je uporabljal in izboljšal v obdobju Nara (približno 710-784 n. št.), v 11. stoletju pa se je pogosto uporabljal v bitkah.
Naginato so uporabljali tudi menihi bojevniki za obrambo templjev pred napadalci. Okoli leta 1400 po Kr. tega orožja menihi niso več uporabljali, ker templji niso bili več tarča. Samuraji so naginato uporabljali le v boju proti številnim sovražnikom ali na konju.
Kljub temu so naginato najpogosteje uporabljali, ko je bil samuraj premlad, da bi obvladal katano polne dolžine, in ko je bil večinoma lokostrelec. V obdobju Edo (1603-1867) se naginata ni več uporabljala v boju. Postala je simbolično orožje samurajev, ki so se usposabljali za samoobrambo, obrambo svojih otrok in krepitev kreposti. Moda se je razvijala naprej in nekatere samurajske družine so naginato obesile na pomembna mesta v svojih hišah. Pozneje so naginato celo podarili nevesti.
Obstajajo tri glavne teorije, zakaj je bila naginata izdelana. Ena najbolj razširjenih je prepričanje, da se je naginata razvila iz kmečkega orodja, ki se je uporabljalo za sekljanje. Orodja so bila narejena kot dolge palice z ostrimi kamni, pritrjenimi na enem od koncev. Orodje so uporabljali v 3. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so kamne nadomestili s kovinskimi kosi. Ko so bili pridelki in zemljišča kmetov napadeni, so jih branili s svojim kmečkim orodjem, ki se je izkazalo za učinkovito orožje in so ga pozneje izboljšali.
Kitajska teorija temelji na domnevi, da so bile kitajske halabarde prinesene na Japonsko med zgodnjimi migracijami (okoli leta 200 pr. n. št.). Večina strokovnjakov za orožje meni, da so orožje sicer izumili Kitajci, vendar so ga izboljšali Japonci.
Druga teorija pravi, da se je naginata razvila neposredno kot orožje. Rezilo prednikov naginate je bilo izdelano iz brona. Kasneje je bilo zaradi odkritja jekla še učinkovitejše. Ta teorija potrjuje, da se je naginata razvila veliko pozneje, kot se je na Japonskem pojavila kovina z azijskih celin (okoli leta 200 pred našim štetjem).
Meč naginata je bil namenjen pešakom, vojaška elita (samuraji) pa je uporabljala meč katana. Obstajajo dokazi, da so naginato uporabljali tudi soheji (budistični menihi).
Naginata je veljala tudi za žensko orožje. Ženskam je dajala veliko prednost, saj so lahko zaradi dolgega droga sovražnika držale na varni razdalji. Ena najbolj znanih japonskih bojevnic je bila Itagaki. Njeno znanje naginate je bilo boljše celo od najbolj izurjenih samurajev. V obdobju Edo (1600-1800 n. št.) so se japonske ženske naučile rokovati z naginato pri 18 letih.
Naginata je veljala tudi za učinkovito orožje proti konjenikom. Način rokovanja z naginato je zaradi njene dolžine zahteval posebne gibe. Običajno je šlo za pometanje in krožne gibe, saj je bilo neprimerno uporabljati udarne metode kot pri tradicionalnem meču. Da bi naginato dobro uporabljal, je moral rokovnjač hitro spreminjati položaje rok po dolžini droga.
To orožje se je zelo dobro obneslo v konjeniških bitkah, saj je delovalo kot srednjeveška kopja. Pehota je naginato uporabljala za rezanje konjevih nog. Po tem je bil dezorientirani jezdec zlahka ubit.
Samuraj z naginato
Borilna veščina
Naginata je znana tudi kot japonska borilna veščina, ki jo izvajajo moški, ženske in otroci. Korenine te borilne tehnike segajo več kot 1.000 let nazaj. Osrednji element te borilne veščine je japonski meč - Naginata. To orožje je zelo učinkovito tako proti jezdecem kot proti pešakom. Meč je zelo dobro uravnotežen in obtežen, zato ga lahko uporabljajo tudi ženske in otroci. Način bojevanja z mečem naginata je zaradi krožnega zamahovanja zelo graciozen.
Naginata je danes borilni sistem, ki uči spoštovanja, potrpežljivosti, bontona, samozavesti in samokontrole. Vadba Naginate uči popolnega nadzora in uravnoteženega gibanja telesa. Pri tej veščini sta potrebni disciplina in koncentracija, da bi dosegli gracioznost in učinkovitost gibov. Poleg tega utrjuje človekov značaj, saj razvija moralni kodeks, ki temelji na časti.
Sodobna naginata je v zgodovini spreminjala svojo obliko. Zdaj je bolj podobna evropski halabardi ali glajencu. Rezilo bolj spominja na scimitar kot na wakizashi. Naginata je doživela vpliv zahodnjaštva po restavraciji Meiji (1868-1912), ko je vrednost borilnih veščin padla, in se ohranila do obdobja Showa (1912-1926), ko je naginata postala del javnega šolskega sistema.
Razvili so se različni slogi rokovanja z naginato, ki so ustvarili svetovno znane šole (ryu). Najbolj priljubljeni sta šoli Naginata Atarashii in Jikishin-kage ryu. Znani sta tudi šoli Tendo ryu in Toda Ha Buko ryu. Kljub razlikam med temi šolami je osnova borilne veščine Naginata umetnost obvladovanja enega najbolj izvirnih orožij, njihov cilj pa je razviti tradicionalni bonton in duhovno usposabljanje osebe.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je naginata?
O: Naginata je japonsko rezilno orožje z dolgo palico (lesenim ročajem). Izgleda kot palica in ima rezilo, ki je lahko dolgo od 1 do 3 čevljev. Oblika rezila spominja na list, ki je na koncu bolj ukrivljen.
V: Kdaj je bila naginata prvič uporabljena?
O: Naginata naj bi bila prvič uporabljena na Kitajskem okoli leta 3 pred našim štetjem, kot je navedeno v Kojiki (A Record of Ancient Matters, 712). V obdobju Nara (približno 710-784 n. št.) so jo še izboljšali in v 11. stoletju so jo že pogosto uporabljali v bojih.
V: Kdo je uporabljal naginato?
O: Samuraji so naginato uporabljali v boju proti številnim sovražnikom ali na konju, menihi pa so jo uporabljali tudi za obrambo templjev pred napadalci do okoli leta 1400 n. št. V obdobju Edo (1603-1867) je postala simbolno orožje samurajev, ki so se urili za samoobrambo in krepitev kreposti, družine pa so jo obesile na pomembna mesta v svojih hišah kot darilo nevestam.
V: Katere so teorije o nastanku naginate?
O: Obstajajo tri glavne teorije o tem, kako je naginata nastala; ena teorija pravi, da se je razvila iz poljedelskih orodij z ostrimi kamni, pritrjenimi na enem koncu, ki so jih nato nadomestili s kovinskimi kosi; druga teorija pravi, da so bile kitajske halabarde prinesene na Japonsko med zgodnjimi migracijami; in nazadnje obstajajo tudi dokazi, ki kažejo, da se je razvila neposredno kot orožje iz bronastih rezil, ki so jih pozneje izboljšali z uporabo jeklene tehnologije.
V: Kako je pehota uporabljala to orožje?
O: Pehota je pri uporabi tega orožja običajno uporabljala zametke ali krožne gibe, saj je zaradi svoje dolžine oteževalo metode udarjanja, pogosto pa so ga uporabljali za rezanje konjskih nog, preden so ubili dezorientirane jezdece.
V: Zakaj je to orožje veljalo za učinkovito žensko orožje?
O: To orožje je ženskam dajalo prednost, saj so lahko zaradi dolgega droga sovražnike držale na varni razdalji - znan primer je Itagaki, ki je s svojimi spretnostmi prekašala celo večino izurjenih samurajev - tako zelo, da so se v obdobju Edo (1600-1800 n. št.) japonske ženske do 18. leta starosti naučile ravnati z njim.
