Nioba: anatolska princesa v grški mitologiji

Po grškem mitu se je Nioba hvalila s svojo premočjo nad Leto, ker je imela boginja le dva otroka, dvojčka Apolona in Artemido, medtem ko je imela Nioba štirinajst otrok (Niobidi), sedem moških in sedem ženskih. Njen znameniti govor, ki je povzročil ogorčenje boginje, se glasi takole:

Ob vsakoletnem praznovanju v čast Latone in njenih potomcev, Apolona in Diane, ko so se prebivalci Teb z lovorjevimi krošnjami na čelu znosili kadilo na oltarje in dajali zaobljube, se je med množico pojavila Nioba. Njena obleka je bila razkošna z zlatom in dragulji, njen obraz pa tako lep, kot je lahko lep obraz jezne ženske. Stala je in si z vzvišenim pogledom ogledovala ljudi. "Kakšna neumnost," je rekla, "da dajete prednost bitjem, ki jih niste nikoli videli, pred tistimi, ki stojijo pred vašimi očmi! Zakaj naj bi bila Latona bolj čaščena kot jaz? Moj oče je bil Tantal, ki so ga sprejeli kot gosta za mizo bogov; moja mati je bila boginja. Moj mož je zgradil in upravlja to mesto, Tebe, Frigija pa je moja očetovska dediščina. Kamor koli obrnem oči, opazujem elemente svoje moči; prav tako moja postava in prisotnost nista vredni boginje. K vsemu temu naj dodam, da imam sedem sinov in sedem hčera ter da iščem zete in snahe, ki bi bili vredni mojega zavezništva. Ali nimam razloga za ponos? Ali mi boš dal prednost tej Latoni, Titanovi hčeri, z njenima dvema otrokoma? Jaz jih imam sedemkrat več. Srečen sem in srečen bom ostal! Ali bo kdo zanikal

to?

Artemida je ubila Niobine hčere, Apolon pa Niobine sinove, ko so se ukvarjali z atletiko, pri čemer je zadnji prosil za življenje. Trupla njenih otrok so devet dni ležala nepokopana, saj je Zevs spremenil ljudi v kamen; deseti dan so jih bogovi pokopali. Apolon in Artemida sta jih ubila z zastrupljenimi puščicami, čeprav je bil po nekaterih različicah vsaj en Niobid prihranjen (običajno Meliboja). Amfion se je ob pogledu na svoje mrtve sinove ubil ali pa ga je ubil Apolon, ker je prisegel na maščevanje. Uničena Nioba je pobegnila na goro Sipil v Lidiji v Anatoliji in se spremenila v kamniti slap, saj je neprestano jokala. Na gori Spil je naravna skalna formacija, ki spominja na ženski obraz, za katerega trdijo, da je Niobe, ne smemo pa ga zamenjati s skulpturo, vklesano v skalo bližnje pečine Coddinus severno od gore Spil, ki verjetno predstavlja Kibelo in jo domačini pripisujejo Broteasu, Niobinemu grdemu bratu. Skalna formacija je znana tudi kot "jokajoči kamen", saj naj bi kamen poleti jokal solze. Skala se zdi, da joka, ker je porozen apnenec in skozi pore pronica deževnica.

O tem, kako in kje je Nioba umrla, obstajajo različna pričevanja; zgodba o vrnitvi Niobe iz Teb v njeno libijsko domovino je zapisana v Biblioteki 3.46.

Imena in število njenih otrok ter čas in kraj njihove smrti so različno navedeni. Ta "Nioba", ki sta jo opisala Pausanias (i. 21) in Quintus Smyrnaeus (i. 293-306), oba domačina iz tega območja, je bila videti kot skala na Sipilu, ko jo vidimo od daleč in z ustreznega zornega kota (glej Jebb o Sofoklu, Antigona, 831). Razlikovati jo je treba od arhaične figure, ki je še vedno vidna, izklesana na severni strani gore blizu Magnezije, ki ji je izročilo dalo ime Niobe, v resnici pa je namenjena Kibeli.

Po mnenju nekaterih je Niobe boginja snega in zime, katere otroci, ki sta jih ubila Apolon in Artemida, simbolizirajo led in sneg, ki ju spomladi stopi sonce; po mnenju drugih je boginja zemlje, katere potomstvo - rastlinje in plodovi zemlje - se vsako poletje posuši in ubije s streli boga sonca. Burmeister meni, da je legenda dogodek iz boja med Dionizovimi in Apolonovimi privrženci v Tebah, v katerem so bili prvi poraženi in pregnani nazaj v Lidijo. Heffter zgodbo gradi okoli kapljajoče skale v Lidiji, ki v resnici predstavlja azijsko boginjo, a so jo Grki imeli za navadno žensko. Enmann, ki ime razlaga kot "tista, ki preprečuje rast" (v nasprotju z Leto, ki je poskrbela za plodnost žensk), meni, da je glavna točka mita Niobina izguba otrok. Njeno zgodbo primerja z zgodbo o Lamiji, ki se je, potem ko je Zevs ubil njene otroke, umaknila v samotno jamo, odnesla in ubila otroke drugih. Pojav skale na Sipilu je spodbudil zgodbo o tem, da je bila Nioba spremenjena v kamen. Tragedisti so njeno zgodbo uporabili, da bi opozorili na moralo o nestabilnosti človeške sreče; Nioba je postala predstavnica človeške narave, ki je v blaginji nagnjena k napuhu in pozabi na spoštovanje in pokorščino, ki ju je treba izkazovati bogovom.

Tragična zgodba o Niobi je bila priljubljena tema v literaturi in umetnosti. Ajshil in Sofokles sta o njej napisala tragedije, Ovidij pa jo je obširno opisal v svojih Metamorfozah. V umetnosti je bila najbolj znana marmorna skupina Niobe in njenih otrok, ki jo je Sozij odnesel v Rim in postavil v tempelj Apolona Sosijana (Plinij, Nat. Hist. xxxvi. 4). Verjetno rimska imitacija tega dela je bila najdena leta 1583 v bližini Laterana in je zdaj v galeriji Uffizi v Firencah. V starih časih je bilo sporno, ali je bil izvirnik delo Praksitela ali Scopasa, sodobne avtoritete pa si niso enotne glede istovetnosti s skupino, ki jo omenja Plinij.

Zgodba o Niobi je med Grki zelo stara: V Homerjevi Iliadi, XXIV. knjigi, Ahil omenja Niobo Priamu kot osnovni tip za žalovanje. Priam je podoben Niobi, saj žaluje za svojim sinom Hektorjem, ki je bil ubit in več dni ni bil pokopan. Nioba je omenjena tudi v Sofoklejevi Antigoni: ko jo peljejo v smrt, Antigona primerja svojo osamljenost z Niobino. Ajshilova Nioba, ki se dogaja v Tebah, se je ohranila v fragmentarnih citatih, ki jih je dopolnil papirusni list z enaindvajsetimi vrsticami besedila. Iz odlomkov je razvidno, da v prvem delu tragedije žalujoča Nioba sedi zakrita in molči. Tudi Sofokles je prispeval Niobo, ki je izgubljena. Poleg tega je spor med Niobo in Letom omenjen v enem od Sapfovih pesniških odlomkov ("Preden sta bili materi, sta bili Leto in Nioba najbolj predani prijateljici"). Tema o Niobi in uničenju Niobejcev je bila del repertoarja atiških slikarjev vaz in je navdihovala kiparske skupine in stenske freske ter reliefne rezbarije na rimskih sarkofagih.

Znamenite Niobine solze so bile omenjene tudi v Hamletovem samogovoru (1. dejanje, 2. prizor), v katerem Hamlet materino žalovanje za umrlim kraljem, Hamletovim očetom - "kot Niobe, vse solze" - primerja z njeno neprimerno in prenagljeno poroko s Klavdijem.