Kljunaši (Sitta) – opis ptice, habitat, prehrana in gnezdenje

Kljunaši so Sitta, rod malih ptic pevk iz družine Sittidae. Živijo na severni polobli, predvsem v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Rod obsega več deset vrst (odvisno od taksonomije običajno okoli 25–35), najpogostejše so na primer evropski kljunač (Sitta europaea) in ameriški kljunaš (Sitta carolinensis).

Morfologija in vedenje

Imajo velike glave, kratke repe ter močne brke in noge. Zgornji deli telesa so večinoma sive ali modrikaste barve, mnoge vrste imajo tudi črno črto skozi oko. Kljunaši so znani po sposobnosti, da se spuščajo po deblih glava naprej — zaradi močnih nog in posebne uporabe repa so spreten plezalci po deblu in vejah. Svoje ozemlje oglašujejo z glasnimi, preprostimi pesmimi in klici; vokalizacija je pri različnih vrstah različno izrazita.

Habitat in razširjenost

Živijo v gozdovih, pogosto v borovih iglastih ali mešanih gozdovih, pogosto v višjih legah (gorski gozdovi). Nekatere vrste naseljujejo tudi parkske in vrtne površine ter robove gozdov, posebej tam, kjer so starejša drevesa z luknjami ali razpokami v lubju, primerna za gnezdenje.

Prehrana

Kljunaši se prehranjujejo predvsem z žuželkami, oreščki in semeni. Pri iskanju hrane brskajo po lubju, razpokah in vejah, pogosto obesijo ali prebadajo stolčke oreščkov ter iščejo skrite žuželke. V hladnejšem delu leta se več vrst opira na semena in oreške, ki jih pogosto shranjujejo za kasnejšo rabo (glej spodaj).

Gnezdenje in odnosi do drugih vrst

Kljunaši za gnezda uporabljajo naravne ali že obstoječe luknje v drevesih; redko sami vkopavajo velike luknje, zato pogosto tekmujejo za gnezdene kotičke. Tekmujejo z vevericami in z detli. Poleg konkurence so ogroženi tudi zaradi plenilcev: veliki skovik (pri nekaterih območjih), sove in jastrebi lahko ulovijo kljunaše, zlasti ob slabih razmerah ali med selitvijo. V obrambi svojih gnezd si kljunaši zmanjšajo vhode tako, da robove zapolnijo z blatom ali drevesno smolo, kar zmanjšuje možnost vdora večjih plenilcev ali konkurentov.

Predatorstvo zanje ni pogosto usodno v vseh populacijah, vendar predstavlja naravni pritisk; mnogo bolj resna grožnja je izguba primernega habitata — posek starih dreves in uničevanje gnezdenih mest. Kljunaši so tesno vezani na drevesno strukturo in zato ne morejo uspešno živeti v popolnoma odprtih krajih brez dreves.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Gnezditvena sezona je odvisna od podnebja in vrste, običajno spomladi. Samica izleže običajno od 5 do 9 jaj, na njih pa skupaj sedita oba starša (pri večini vrst). Inkubacija traja približno 12–18 dni, razvijanje mladičev v gnezdu (pfledging) pa traja približno 2–3 tedne, po odletu pa jih starši še nekaj časa prehranjujejo. Nekatere vrste spreminjajo gnezdo vsako leto, druge lahko uporabijo že obstoječe luknje ali umetne gnezdilnice.

Shranjevanje hrane in ogroženost

Večina kljunašev shranjuje hrano, zlasti semena in drobne oreščke. Semena skrivajo v drevesnih razpokah, pod kosmiči lubja, v tleh ali za majhnimi kamni ter v drugih skritih mestih. Te zaloge si lahko zapomnijo tudi do 30 dni ali več, kar jim pomaga prebroditi obdobja pomanjkanja. Raziskave kažejo, da imajo dobre sposobnosti prostorskega spomina, kar je za njihovo preživetje v mrzlih mesecih ključnega pomena.

Glavne grožnje so izguba starega gozda, žaganje dreves z gnezdnimi luknjami, urbanizacija in v nekaterih primerih tudi klimatske spremembe, ki spreminjajo razpoložljivost hrane. Postavitev gnezdilnic in ohranjanje starostne sestave gozdov pripomore k ohranitvi teh zanimivih in spretnih ptic.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri je rod kljunatih ptic?

V: Kje živijo kanje?

V: Kako kanje oglašujejo svoje ozemlje?

V: S kakšno hrano se prehranjujejo kovači?

V: Kakšne vrste gnezd si naredijo?

V: Katere vrste živali ogrožajo nutrije?

V: Kako dolgo si lahko nutrije zapomnijo, kje so shranili hrano za poznejšo porabo?

Išči po črki