Obsesivno-kompulzivna motnja (OCD): kaj je, simptomi, vzroki in zdravljenje

Obsesivno-kompulzivna motnja (pogosto skrajšano OCD) je duševna motnja, ki povzroča ponavljajoče se neželene misli in/ali občutke (obsesije) ter dejanja (kompulzije). Eden najpogostejših simptomov je tesnoba, zaradi katere lahko posameznik verjame, da se lahko zgodi kaj slabega, če ne bo opravil določene naloge. Takšna naloga je lahko večkratno umivanje rok. To prepričanje povzroči še večjo tesnobo in napetost. Ukrepi, ki jih nekdo izvaja, da bi ustavil misli in občutke, lahko vsak dan trajajo več kot eno uro. OCD lahko omeji posameznikovo sposobnost sodelovanja v odnosih, na delovnem mestu in v družbi na splošno. OCD prizadene približno 1,2 % svetovnega prebivalstva, vpliva pa na življenje približno 15 % ljudi. V Združenih državah Amerike ima OCD približno eden od petdesetih odraslih.

Kaj je OCD in kako se kaže

OCD je stanje, pri katerem se vsiljive, ponavljajoče se misli, podobe ali impulzi (obsesije) pojavijo proti volji posameznika in povzročajo izrazito nelagodje. Da bi zmanjšal stisko ali preprečil domnevno nevarnost, oseba izvaja vedenja ali miselne rituale (kompulzije). Ti rituali prinašajo le kratkotrajno olajšanje, dolgoročno pa vzdržujejo motnjo.

Obsesije so več kot “skrbi” – doživljajo se kot nenadne, nezaželene in pogosto v nasprotju z vrednotami osebe. Kompulzije niso “čudne navade”, temveč vedenja, ki jih posameznik čuti kot nujne, čeprav jih prepoznava kot pretirane ali nesmiselne.

Najpogostejše teme obsesij in primeri kompulzij

Obsesije (primeri):

strah pred kontaminacijo (mikrobi, kemikalije, telesne tekočine),
dvomi in odgovornost (»Ali sem zaklenil vrata? Ali sem koga po nesreči poškodoval?«),
potreba po popolni simetriji, urejenosti ali “pravem” občutku,
nesprejemljive vsiljive misli ali podobe (agresivne, spolne ali verske vsebine),
strah pred boleznijo ali katastrofami, ki jih lahko domnevno povzroči posameznik sam.

Kompulzije (primeri):

ponavljajoče umivanje rok, prhanje, razkuževanje predmetov,
preverjanje (pečice, ključavnic, električnih naprav, sporočil),
štetje, ponavljanje besed ali molitev, iskanje “pravega” občutka,
urejanje, poravnavanje, razvrščanje po barvi, velikosti ali simetriji,
iskanje zagotovil pri drugih ali na spletu, izogibanje sprožilcem.

Kadar obsesije in kompulzije skupaj vzamejo več kot eno uro na dan ali bistveno ovirajo delo, šolo, odnose in prostočasne dejavnosti, govorimo o kliničnem OCD. Pri nekaterih ljudeh je prisotna tudi izogibajoča vedenjska strategija (npr. izogibanje javnemu prevozu, dotikanju kljuk), ki še dodatno omejuje življenje.

Diagnoza in potek

Diagnozo postavi strokovnjak za duševno zdravje na podlagi kliničnega pogovora ter ocene pogostosti, intenzivnosti in vpliva simptomov.
Za OCD je značilno, da so obsesije doživete kot vsiljive in ne zares skladne z osebnimi željami (večina ljudi ima vsaj delni uvid, čeprav se ta lahko spreminja).
Začetek je najpogosteje v adolescenci ali zgodnji odraslosti, pri otrocih in mladostnikih pa se simptomi lahko kažejo nekoliko drugače (več ritualov, težje pojasnijo misli).
Potek je pogosto kroničen z obdobji poslabšanj in izboljšanj, z zdravljenjem pa se lahko simptomi pomembno zmanjšajo.
Pogoste so pridružene motnje: depresija, anksiozne motnje, tikovne motnje in Tourettov sindrom, motnje spanja. Povečano je tudi tveganje za samomorilne misli; v takih primerih je nujna hitra strokovna pomoč.

Vzroki in dejavniki tveganja

Biologija in genetika: OCD se pojavlja pogosteje pri sorodnikih prvega kolena; vpleteni so možganski krogi med čelnimi režnji in bazalnimi gangliji ter nevrotransmiterji (zlasti serotoninski in glutamatergični sistemi).
Psihološki dejavniki: težnja k perfekcionizmu, visoka potreba po gotovosti, občutljivost na odgovornost. Kognitivno-vedenjski modeli poudarjajo, da je ključna pretirana ocena pomena vsiljivih misli in poskusov njihovega nadzora.
Okolje: stresni dogodki, kronični stres ali travmatične izkušnje lahko sprožijo ali okrepijo simptome. Pri nekaterih otrocih se simptomi lahko nenadno poslabšajo po določenih okužbah.

Zdravljenje

OCD je dobro obvladljiv. Največ dokazov podpirata kognitivno-vedenjska terapija z izpostavljanjem in preprečevanjem odziva (ERP) ter zdravila iz skupine antidepresivov.

Kognitivno-vedenjska terapija (ERP): postopno in načrtno izpostavljanje sprožilcem obsesij ob hkratnem izpuščanju ritualov. Uči tolerirati negotovost in zmanjšuje tesnobo, dokler se ne navadi. Pri otrocih se vključijo starši, ki se učijo ne podpirati ritualov.
Zdravila: selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (npr. sertralin, fluoksetin, fluvoksamin, paroksetin, escitalopram) in klomipramin. Učinek se običajno pokaže v 4–6, včasih 8–12 tednih; odmerki so lahko višji kot pri depresiji. Pri nepopolnem odzivu lahko specialist doda dopolnilno zdravilo.
Kombinacija terapij: za zmerne do hude oblike pogosto prinese najboljše rezultate.
Napredne možnosti: pri trdovratnem OCD so na voljo intenzivni programi ERP, dnevni bolnišnični programi, transkranialna magnetna stimulacija (rTMS) ter v redkih primerih druge nevromodulacijske metode v specializiranih centrih.
Vzdrževanje in preprečevanje ponovitev: načrt postopnega zmanjševanja ritualov, utrjevanje veščin za spoprijemanje in prepoznavanje zgodnjih znakov poslabšanja.

Samopomoč in vsakodnevne strategije

postopno se izzivajte s kratkimi, izvedljivimi koraki (npr. odlašanje rituala za nekaj minut, skrajševanje trajanja),
vadite toleranco negotovosti in sprejemanje neprijetnih občutkov brez ritualov,
vodenje zapiskov o sprožilcih, obsesijah in odzivih; praznovanje majhnih napredkov,
rutina spanja, redna telesna dejavnost in uravnotežena prehrana podpirajo okrevanje,
omejujte iskanje zagotovil pri bližnjih; prosíte jih, naj ne sodelujejo v ritualih,
izobražite sebe in družino o OCD, da zmanjšate sram in nerazumevanje.

OCD pri otrocih in mladostnikih

Pri mlajših so pogosti rituali povezani s spanjem, učenjem ali higieno; težje izrazijo misli, zato se kaže predvsem vedenje. Zdravljenje je uspešno, ko vključuje ERP prilagojen starosti in aktivno sodelovanje staršev (učenje, kako ne krepiti ritualov in kako podpirati pogumno vedenje).

Miti in dejstva

Mit: OCD pomeni, da nekdo samo “rad pospravlja”. Dejstvo: os OCD so vsiljive misli in stiska; urejanje je lahko le en od mnogih ritualov.
Mit: če se ne upiraš mislim, se bodo uresničile. Dejstvo: misli niso dejanja; izogibanje in rituali jih ohranjajo.
Mit: OCD ne moreš spremeniti. Dejstvo: s terapijo in, po potrebi, zdravili se simptomi pogosto močno zmanjšajo.

Kdaj poiskati pomoč

ko obsesije in kompulzije vzamejo več kot eno uro na dan ali ovirajo šolo, delo, odnose,
ko se zaradi simptomov izogibate pomembnim dejavnostim ali krajem,
ko so prisotne depresivnost, samokritičnost ali samomorilne misli (v tem primeru nujno in takojšnje ukrepanje ter stik s strokovnjaki za duševno zdravje).

Napoved in razširjenost

Mnogi ljudje se z ustreznim zdravljenjem in podporo naučijo dobro obvladovati OCD ter živeti polno življenje. Življenjska pojavnost se v populaciji pogosto ocenjuje na približno nekaj odstotkov; simptomi so pri nekaterih prehodni, pri drugih vztrajnejši. Zgodnje prepoznavanje in dostop do učinkovitih oblik pomoči pomembno izboljšata izid.

Pogosto umivanje rok je vedenje, ki se pogosto pojavlja pri bolnikih z OCD.

Simptomi

Obsesije

Osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo imajo misli, ki jih imenujemo obsesije. Misel, ki je obsesija, se pojavi večkrat in je misel, ki je oseba ne želi imeti. Različni ljudje imajo različne obsesivne misli. Nekateri ljudje imajo obsesije o Bogu, hudiču ali drugi verski osebi, ki bi prizadela njih ali nekoga, ki ga imajo radi. Drugi ljudje so obsedeni s seksom. Mislijo lahko na stvari, kot so poljubljanje, spolni odnosi ali dotikanje ljudi okoli njih. Osebe z OKM lahko skrbi, da bodo te misli uresničile.

Nekateri ljudje imajo obsesivno-kompulzivno motnjo brez kompulzij. To imenujemo "primarno obsesivna OKS" ali "čista OKS". Domnevajo, da ima do polovica ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo predvsem obsesivno OKM. Osebe s primarno obsesivno OKS imajo lahko še tretjo vrsto obsesije, to so agresivne misli. Ljudje z agresivnimi mislimi imajo lahko obsesije, da bi poškodovali ali ubili sebe ali ljudi okoli sebe. Osebe s primarno obsesivno OKM lahko namesto izvajanja kompulzij kompulzije izvajajo v mislih ali se izogibajo stvarem in krajem, ki povzročajo obsesije.

Kompulzije

Veliko ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo deluje na določen način, da bi ustavili obsesivne misli. Ta posebna dejanja so znana kot kompulzije. Za osebo z obsesivno-kompulzivno motnjo so te kompulzije način, kako ustaviti obsesivno misel. Morda tudi mislijo, da bodo s tem preprečili, da bi se njim ali nekomu, ki jim je pomemben, zgodilo kaj slabega.

Številne kompulzije so podobne telesnim tikom in do 40 % ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo ima tudi tike. Nekateri primeri kompulzije vključujejo:

Umivanje rok
čiščenje sebe ali stvari okoli sebe.
Določeno število opravil (na primer prižiganje in ugašanje luči).
Postavljanje predmetov v določeno zaporedje
Večkratno štetje do določenega števila
Preverjanje, ali so opravili neko dejanje, običajno se preveri določeno število krat.

Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo običajno vedo, da njihove kompulzije nimajo smisla, vendar jih vseeno izvajajo, da bi ustavili občutke panike ali tesnobe. Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo lahko kompulzije izvajajo več ur na dan. Njihove kompulzije jih lahko tudi poškodujejo, na primer zaradi kompulzivnega umivanja rok so njihove roke rdeče in porezane.

Vzroki

Vzrok obsesivno-kompulzivne motnje ni znan. Obstajajo dokazi, da imajo geni pomembno vlogo pri razvoju motnje. Če se motnja začne v otroštvu, je večja verjetnost, da bodo imeli OCD tudi drugi družinski člani, kot če se motnja začne v odrasli dobi. Menijo, da je obsesivno-kompulzivna motnja posledica stvari, ki jih je človek počel, ko se je razvijal.

Diagnoza

Za obsesivno-kompulzivno motnjo obstajajo štiri diagnostična merila DSM:

Oseba mora imeti obsesije, kompulzije ali oboje. DSM opredeljuje obsesije kot misli, ki se večkrat ponovijo in jih oseba ne želi. Oseba se mora teh misli poskušati znebiti. Kompulzije so po definiciji DSM dejanja, ki se večkrat ponovijo zaradi obsesije. Ta dejanja se izvajajo za zmanjšanje stresa, ki ga povzroča obsesija.
Obsesije ali kompulzije jemljejo veliko časa ali povzročajo veliko težav v življenju osebe.
Simptomi niso posledica zdravila ali druge zdravstvene težave.
Težave niso podobne težavam, ki jih povzročajo druge duševne motnje, kot sta anksiozna motnja ali telesna dismorfična motnja.

Diferencialna diagnoza

Obsesivno-kompulzivni motnji je podobna še ena duševna motnja, imenovana obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja ali OCPD. Razlika med njima je v tem, da osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo vedo, da je nekaj narobe, in so zaradi obsesivnih misli pod stresom. Ljudje z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo pa ne vedo, da je nekaj narobe, in imajo radi svoje obsesije in kompulzije.

Upravljanje

Terapija

Za pomoč ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo se uporabljata vedenjska in kognitivno-vedenjska terapija. Terapija deluje tako, da se ljudje znajdejo na mestih, kjer imajo obsesivne misli. Nato se jih prisili, da ne izvajajo svoje prisile. Sčasoma se oseba navadi na kraj ali stvari, ki ji povzročajo obsesivne misli. Primer tega je oseba, ki se boji umazanije, ki si jo nanese na roke, ne da bi jo lahko oprala.

Zdravila

Zdravila, ki se običajno uporabljajo, se imenujejo "selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina" ali SSRI. Ta zdravila delujejo tako, da zaustavijo delovanje kemične snovi v možganih, imenovane serotonin. To povzroči, da se obsesivne misli pojavljajo v manjši meri. Pri odraslih se SSRI uporabljajo pri ljudeh z zmernimi ali hudimi težavami. Pri otrocih se SSRI uporabljajo po terapiji ali skupaj z njo za ljudi s hudimi težavami.

Če SSRI ne delujejo, lahko zdravnik osebi z obsesivno-kompulzivno motnjo da antipsihotična zdravila. Zdravniki lahko pri osebah s to motnjo uporabijo tako zdravila kot tudi svetovanje, pri čemer ugotavljajo, da je ta pristop najbolj učinkovit.

Postopki

S kirurgijo lahko pomagamo ljudem, če drugi načini zdravljenja ne pomagajo. V Združenih državah Amerike se operacija ne izvaja, razen če zdravila in terapija večkrat niso pomagala. V Združenem kraljestvu operacije ni mogoče izvesti, če kognitivno-vedenjska terapija ni delovala.

Otroci

Pri otrocih in mladih odraslih lahko s terapijo zmanjšamo kompulzije. Pri zdravljenju otrok je zelo pomembno sodelovanje družine. Družina lahko otroku daje tudi pozitivne spodbude, da ne izvaja kompulzivnega vedenja.

Zgodovina

V Evropi so od 14. do 16. stoletja menili, da so ljudje z obsesivnimi mislimi obsedeni. Te ljudi so zdravili z včasih nevarnimi eksorcizmi, da bi iz njih odstranili hudiča ali hudobnega duha. V 10. letih 19. stoletja je zdravnik Sigmund Freud dejal, da je obsesivno-kompulzivna motnja posledica boja v glavi. Dejal je, da se ti boji začnejo v otroštvu, ko nekdo pridobi "fobijo pred dotikanjem", ki se bori z naravno željo po dotikanju stvari.

Družba in kultura

Obstaja več filmov in televizijskih oddaj, ki prikazujejo ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo. Film Letalec prikazuje življenje Howarda Hughesa. Hughes se je bal mikrobov, njegove obsesije in kompulzije pa so se nanašale na preprečevanje mikrobov. Angleški nogometaš David Beckham je govoril o svoji obsesivno-kompulzivni motnji. Tudi televizijska voditelja Howie Mandel in Marc Summers sta govorila o svojih obsesijah in kompulzijah.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je obsesivno-kompulzivna motnja (OCD)?

O: OCD je duševna motnja, ki povzroča ponavljajoče se in neželene misli in/ali občutke (obsesije) ter dejanja (kompulzije).

V: Kateri so nekateri pogosti simptomi OCD?

O: Eden najpogostejših simptomov OKS je tesnoba, zaradi katere lahko oseba verjame, da se bo zgodilo nekaj slabega, če ne bo opravila določene naloge. To se lahko kaže pri opravilih, kot so večkratno umivanje rok, prižiganje luči ali skrb za čistočo okolice.

V: Koliko časa oseba z OCD porabi za dokončanje nalog?

O: Oseba z OCD lahko vsak dan porabi več kot eno uro za opravljanje nalog, povezanih z obsesijami in kompulzijami.

V: Kako OCD vpliva na življenje ljudi?

O: OCD lahko omejuje sposobnost sodelovanja v odnosih, na delovnem mestu in v družbi na splošno. Osebam, ki jih prizadene, lahko vsak dan vzame veliko časa.

V: Kolikšen odstotek svetovnega prebivalstva ima OCD?

O: Približno 1,2 % svetovnega prebivalstva ima diagnozo OCD.

V: Pri kolikšnem odstotku odraslih v Združenih državah Amerike je bila diagnosticirana OCD?

O: Približno enemu od petdesetih odraslih v Združenih državah Amerike so diagnosticirali OCD.