Obsesivno-kompulzivna motnja

Simptomi

Obsesije

Osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo imajo misli, ki jih imenujemo obsesije. Misel, ki je obsesija, se pojavi večkrat in je misel, ki je oseba ne želi imeti. Različni ljudje imajo različne obsesivne misli. Nekateri ljudje imajo obsesije o Bogu, hudiču ali drugi verski osebi, ki bi prizadela njih ali nekoga, ki ga imajo radi. Drugi ljudje so obsedeni s seksom. Mislijo lahko na stvari, kot so poljubljanje, spolni odnosi ali dotikanje ljudi okoli njih. Osebe z OKM lahko skrbi, da bodo te misli uresničile.

Nekateri ljudje imajo obsesivno-kompulzivno motnjo brez kompulzij. To imenujemo "primarno obsesivna OKS" ali "čista OKS". Domnevajo, da ima do polovica ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo predvsem obsesivno OKM. Osebe s primarno obsesivno OKS imajo lahko še tretjo vrsto obsesije, to so agresivne misli. Ljudje z agresivnimi mislimi imajo lahko obsesije, da bi poškodovali ali ubili sebe ali ljudi okoli sebe. Osebe s primarno obsesivno OKM lahko namesto izvajanja kompulzij kompulzije izvajajo v mislih ali se izogibajo stvarem in krajem, ki povzročajo obsesije.

Kompulzije

Veliko ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo deluje na določen način, da bi ustavili obsesivne misli. Ta posebna dejanja so znana kot kompulzije. Za osebo z obsesivno-kompulzivno motnjo so te kompulzije način, kako ustaviti obsesivno misel. Morda tudi mislijo, da bodo s tem preprečili, da bi se njim ali nekomu, ki jim je pomemben, zgodilo kaj slabega.

Številne kompulzije so podobne telesnim tikom in do 40 % ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo ima tudi tike. Nekateri primeri kompulzije vključujejo:

• Umivanje rok
• čiščenje sebe ali stvari okoli sebe.
• Določeno število opravil (na primer prižiganje in ugašanje luči).
• Postavljanje predmetov v določeno zaporedje
• Večkratno štetje do določenega števila
• Preverjanje, ali so opravili neko dejanje, običajno se preveri določeno število krat.

Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo običajno vedo, da njihove kompulzije nimajo smisla, vendar jih vseeno izvajajo, da bi ustavili občutke panike ali tesnobe. Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo lahko kompulzije izvajajo več ur na dan. Njihove kompulzije jih lahko tudi poškodujejo, na primer zaradi kompulzivnega umivanja rok so njihove roke rdeče in porezane.

Vzroki

Vzrok obsesivno-kompulzivne motnje ni znan. Obstajajo dokazi, da imajo geni pomembno vlogo pri razvoju motnje. Če se motnja začne v otroštvu, je večja verjetnost, da bodo imeli OCD tudi drugi družinski člani, kot če se motnja začne v odrasli dobi. Menijo, da je obsesivno-kompulzivna motnja posledica stvari, ki jih je človek počel, ko se je razvijal.

Diagnoza

Za obsesivno-kompulzivno motnjo obstajajo štiri diagnostična merila DSM:

1. Oseba mora imeti obsesije, kompulzije ali oboje. DSM opredeljuje obsesije kot misli, ki se večkrat ponovijo in jih oseba ne želi. Oseba se mora teh misli poskušati znebiti. Kompulzije so po definiciji DSM dejanja, ki se večkrat ponovijo zaradi obsesije. Ta dejanja se izvajajo za zmanjšanje stresa, ki ga povzroča obsesija.
2. Obsesije ali kompulzije jemljejo veliko časa ali povzročajo veliko težav v življenju osebe.
3. Simptomi niso posledica zdravila ali druge zdravstvene težave.
4. Težave niso podobne težavam, ki jih povzročajo druge duševne motnje, kot sta anksiozna motnja ali telesna dismorfična motnja.

Diferencialna diagnoza

Obsesivno-kompulzivni motnji je podobna še ena duševna motnja, imenovana obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja ali OCPD. Razlika med njima je v tem, da osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo vedo, da je nekaj narobe, in so zaradi obsesivnih misli pod stresom. Ljudje z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo pa ne vedo, da je nekaj narobe, in imajo radi svoje obsesije in kompulzije.

Upravljanje

Terapija

Za pomoč ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo se uporabljata vedenjska in kognitivno-vedenjska terapija. Terapija deluje tako, da se ljudje znajdejo na mestih, kjer imajo obsesivne misli. Nato se jih prisili, da ne izvajajo svoje prisile. Sčasoma se oseba navadi na kraj ali stvari, ki ji povzročajo obsesivne misli. Primer tega je oseba, ki se boji umazanije, ki si jo nanese na roke, ne da bi jo lahko oprala.

Zdravila

Zdravila, ki se običajno uporabljajo, se imenujejo "selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina" ali SSRI. Ta zdravila delujejo tako, da zaustavijo delovanje kemične snovi v možganih, imenovane serotonin. To povzroči, da se obsesivne misli pojavljajo v manjši meri. Pri odraslih se SSRI uporabljajo pri ljudeh z zmernimi ali hudimi težavami. Pri otrocih se SSRI uporabljajo po terapiji ali skupaj z njo za ljudi s hudimi težavami.

Če SSRI ne delujejo, lahko zdravnik osebi z obsesivno-kompulzivno motnjo da antipsihotična zdravila. Zdravniki lahko pri osebah s to motnjo uporabijo tako zdravila kot tudi svetovanje, pri čemer ugotavljajo, da je ta pristop najbolj učinkovit.

Postopki

S kirurgijo lahko pomagamo ljudem, če drugi načini zdravljenja ne pomagajo. V Združenih državah Amerike se operacija ne izvaja, razen če zdravila in terapija večkrat niso pomagala. V Združenem kraljestvu operacije ni mogoče izvesti, če kognitivno-vedenjska terapija ni delovala.

Otroci

Pri otrocih in mladih odraslih lahko s terapijo zmanjšamo kompulzije. Pri zdravljenju otrok je zelo pomembno sodelovanje družine. Družina lahko otroku daje tudi pozitivne spodbude, da ne izvaja kompulzivnega vedenja.

Zgodovina

V Evropi so od 14. do 16. stoletja menili, da so ljudje z obsesivnimi mislimi obsedeni. Te ljudi so zdravili z včasih nevarnimi eksorcizmi, da bi iz njih odstranili hudiča ali hudobnega duha. V 10. letih 19. stoletja je zdravnik Sigmund Freud dejal, da je obsesivno-kompulzivna motnja posledica boja v glavi. Dejal je, da se ti boji začnejo v otroštvu, ko nekdo pridobi "fobijo pred dotikanjem", ki se bori z naravno željo po dotikanju stvari.

Družba in kultura

Obstaja več filmov in televizijskih oddaj, ki prikazujejo ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo. Film Letalec prikazuje življenje Howarda Hughesa. Hughes se je bal mikrobov, njegove obsesije in kompulzije pa so se nanašale na preprečevanje mikrobov. Angleški nogometaš David Beckham je govoril o svoji obsesivno-kompulzivni motnji. Tudi televizijska voditelja Howie Mandel in Marc Summers sta govorila o svojih obsesijah in kompulzijah.