Paradigma: definicija, izvor in uporaba v znanosti in jezikoslovju
Paradigma: jasna definicija, izvor in praktična uporaba v znanosti ter jezikoslovju — razumite, kako spreminja teorije, metode in jezikovne strukture.
V filozofiji znanosti in širše v intelektualnih razpravah je paradigma temeljni okvir, način razmišljanja ali sklop predpostavk, ki usmerja, kako znanstveniki ali misleci opazujejo in razlagajo določene pojave. Beseda izhaja iz παράδειγμα (paradeigma), grškega izraza za "vzorec, primer, zgled", ki izhaja iz glagola παραδείκνυμι (paradeiknumi), "pokazati, predstaviti", sestavljenega iz παρά (para), "poleg, ob", in δείκνυμι (deiknumi), "pokazati". Paradigma torej prvotno pomeni nek vzorec ali model, ki služi kot merilo ali primer.
Etimologija in zgodovina rabe
V grških filozofskih besedilih, na primer pri Platonu v Timeju (28A), je παράδειγμα predstavljalo model, ki ga je Demiurg uporabil pri urejanju vesolja. V poznejši rabi je imel izraz tudi tehnični pomen v slovnici in retoriki; slovar Merriam-Webster iz leta 1900 omeni njegovo specializirano rabo predvsem v kontekstu slovnice ali kot retorično nazorno priliko. Eden prvih sodobnih avtorjev, ki je besedo uporabljal v 18. stoletju, je bil Georg Christoph Lichtenberg (1742–1799), matematik in znanstvenik.
Paradigma v retoriki
V retoriki je paradeigma vrsta dokaza oziroma ilustrativne primerjave. Namen paradeigme je poslušalstvu predstaviti primer ali zgodbo, ki je podobna obravnavanemu primeru, da bi olajšala razumevanje in vodila do zaključkov. To ni dokaz v strogi logični rabi, temveč prepričljiv primer: skozi analogijo ali ponazoritev poslušalcu pokažemo, kako lahko iz določenih okoliščin sklepamo na podobne posledice. Dobro ilustrativen primer v retoriki je zgodba ali prikaz, ki pokaže, kako je neko dejanje pripeljalo do določenega izida; naloga svetovalca (npr. finančnega svetovalca ali osebnega računovodje) je pogosto uporaba takih primerov, da stranko vodi pri odločanju, ne pa da ji podaja stroge predpise.
Antična in aristotelova raba
Anaksimenes je paradeigmo opredelil kot "dejanja, ki so se zgodila prej in so podobna ali nasprotna tistim, o katerih razpravljamo zdaj". Aristotel je besedo uporabljal v kontekstu induktivne logike in retorike: pri indukciji se običajno sklepa od več posebnih primerov k splošnemu, medtem ko Aristotel paradeigmo uporablja tudi kot način prehoda ali kot primer, s katerim preidem od enega posebnega primera k drugemu podobnemu primeru.
Paradigma v znanosti: Kuhn in spremembe paradigme
V sodobni filozofiji znanosti je koncept paradigme populariziral Thomas S. Kuhn v delu The Structure of Scientific Revolutions (1962). Kuhn je paradigmatično rabo razširil: paradigma pri njem niso le posamezne teorije, temveč celoten sklop sprejetih teorij, metod, eksperimentalnih praks in vzorcev reševanja problemov, ki tvorijo "normalno znanost". Po Kuhnu znanost deluje znotraj paradigme dokler ni mogoče rešiti nakopičenih anomalij; ko anomalije postanejo kritične, sledijo intelektualne krize in lahko pride do "paradigmatične spremembe" ali znanstvene revolucije, pri kateri se stara paradigma zamenja z novo (primer: prehod od geocentričnega k heliocentričnemu modelu). Kuhnova raba je močno vplivala na način, kako razumemo razvoj znanosti kot socialno in historično pogojen proces.
Paradigma v jezikoslovju in semiotiki
V jezikoslovju je Ferdinand de Saussure uporabljal pojem paradigme za razredno skupino elementov, ki so si po funkciji podobni in se lahko zamenjujejo v določeni poziciji (to so paradigmične relacije). Paradigmične relacije se nasprotujejo syntagmatičnim relacijam, ki opisujejo, kako se elementi združujejo v vrstne povezave. Na primer besede "avto", "kolo" in "vlak" so paradigmične znotraj kategorije sredstev prevoza (zamenljive v stavku), medtem ko so zaporedja besed v stavku primer sintagmatičnih odnosov. Saussurova raba paradigme je postala temelj za mnoge strukturalistične analize jezika in znakovnih sistemov.
Druge uporabe
Izraz se danes uporablja tudi v drugih disciplinah: v družboslovju označuje prevladujoče raziskovalne okvire in metode; v računalništvu govori o programskih paradigmih (npr. imperativna, funkcionalna, objektno usmerjena) — to so temeljni načini organizacije logike in reševanja problemov. Paradigma torej pomeni ne le teoretični model, ampak širši okvir praks, vrednot in metod, ki usmerjajo delo znotraj posamečnega področja.
Primeri paradigme so jasno razvidni v zgodovini znanosti: prepričanje, da je Zemlja središče vesolja, je predstavljalo dolgotrajen paradigmatični okvir, ki ga je pozneje nadomestil heliocentrični pogled, da se Zemlja in drugi planeti gibljejo okoli Sonca. Paradigma torej usmerja, kaj šteje za sprejemljivo vprašanje, kakšne metode so ustrezne in kako interpretirati rezultate.
Kip Lichtenberga v Göttingenu, kjer je poučeval.
Druga stran
Vprašanja in odgovori
V: Kaj pomeni beseda "paradigma"?
O: Paradigma je način razmišljanja o nekem problemu ali niz idej o določeni temi.
V: Kdo je bil eden prvih, ki je uporabil izraz "paradigma"?
O: Georg Christoph Lichtenberg je bil eden prvih sodobnih ljudi, ki so uporabili izraz "paradigma".
V: Kako se paradigma uporablja v retoriki?
O: V retoriki se paradeigma uporablja kot vrsta dokaza, saj poslušalcem ponazarja podobne dogodke in jih tako usmerja k sklepu.
V: Kako je Anaksimen opredelil paradeigmo?
O: Anaksimen je paradeigmo opredelil kot "dejanja, ki so se zgodila prej in so podobna ali nasprotna tistim, o katerih zdaj razpravljamo".
V: Kako je Aristotel uporabil paradigmo v induktivni logiki?
O: Aristotel je uporabljal paradigmo v induktivni logiki, da bi prišel od enega posebnega primera do drugega, namesto da bi prišel od več posebnih primerov do splošnega.
V: Kakšen je bil prvotni grški izraz za paradigmo?
O: Prvotni grški izraz za paradigmo je bil παράδειγμα (paradeigma).
V: V kakšnem kontekstu je slovar Merriam-Webster opredelil strokovno rabo za paradigmo?
O: Slovar Merriam-Webster iz leta 1900 je tehnično rabo za paradigmo opredelil le v kontekstu slovnice ali v retoriki kot izraz za nazorno priliko ali pravljico.
Iskati