Retorika

Zgodovina

Izvor je v stari Grčiji v 5. stoletju. Odločitve so sprejemali tako, da so na javnem mestu govorili za ali proti predlogom. Govorili so tudi, ko je bila oseba pred sodniki obtožena hudega kaznivega dejanja. Ker je bila retorika zanje tako pomembna, so Grki in Rimljani pisali o tem, kako biti dober retorik. To se včasih imenuje "sekundarna retorika". To je tehnika, ki se je lahko naučimo in jo uporabljamo pri pisanju. Zgodnji primer je Platon, ki je svoja dela pisal v obliki dialogov. O vsakem zastavljenem vprašanju razpravljata dva lika. V antičnem svetu so tudi Rimljani, na katere so stari Grki močno vplivali, uporabljali enake metode odločanja. Ciceron je bil eden od njihovih slavnih govornikov. Pri njih v razpravah niso sodelovali vsi državljani, ampak le rimski senat ali sodišča.

Na srednjeveških univerzah so retoriko poučevali kot del učnega načrta. Retorika, dialektika in gramatika tvorijo trivium, ki skupaj s kvadriviumom sestavlja sedem svobodnih umetnosti zahodne kulture. V antiki in srednjem veku se je retorika uporabljala za prepričevanje v javnih in političnih arenah ter na sodiščih. Besedi "retorika" ali "sofizem" se pogosto uporabljata v negativnem pomenu, in sicer za dezinformiranje ali propagando. Kot umetnost prepričevanja je retorika še vedno pomembna v današnjem javnem življenju. Uporabljata se tudi za opis govora z dvomljivimi ali poševnimi argumenti. Klasični retoriki so prepoznali več sto retoričnih figur. Nekatere od njih so še vedno v uporabi, na primer metafora, podobnost in paradoks.

V sodobnem svetu so govori na televiziji, ideje v oglasih ali pred množico ljudi retorika. Govorijo neposredno ljudem z namenom, da jih prepričajo. Pred drugo svetovno vojno so bili radio in tiskani mediji močna orodja retorike. Časopisi in knjige so bralce prepričevali v določeno stališče. Retorika ni odvisna le od občinstva v živo.

Struktura

Po Aristotelu ima retorika pri prepričevanju tri elemente:

• Etos: odvisen od osebnega značaja govorca (videti se mora dober, vreden zaupanja).
• Patos: spravi občinstvo v ustrezno stanje duha (vzbudi čustva).
• Logos: dokaz ali navidezni dokaz, ki ga zagotavljajo besede govora (dejanski argument).

Kontrastivna retorika

Söter je leta 1988 v Avstraliji izvedel študijo med študenti, ki jim je arabščina, vietnamščina in angleščina materni jezik. Vzorec, učenci 6. in 11. razreda, so bili naprošeni, da napišejo zgodbo za spanje za majhnega otroka. V različnih pristopih, ki so jih učenci uporabili pri nalogi pisanja zgodbe, so se takoj pokazali vzorci.

V vietnamskih zgodbah je glavni poudarek na likih in odnosih med njimi (kar se kaže v velikem deležu dialogov). Angleške zgodbe so se osredotočale predvsem na zaporedno napredovanje zapleta. Arabske zgodbe so se osredotočale predvsem na opisne elemente okolja.

Kontrastivna retorika pravi, da imajo lahko ljudje, ki imajo skupni jezik, različne retorične sloge zaradi vpliva kulture in izmenjav. Diskurz presega domače oblike organizacije diskurza ali retorike ciljnega jezika.

V ZDA je bila med kitajskimi in ruskimi študenti opravljena študija o nalogah parafraziranja. Ameriški študenti so zlahka parafrazirali, kitajski študenti pa so imeli težave, morda zaradi akademskega okolja, na katerega so vplivale konfucijanske tradicije. Ruski študenti so imeli težave s parafraziranjem, saj je bilo v ruskem akademskem okolju običajno, da morajo študenti le brati in opisovati, ni pa se od njih zahtevalo, da podajo osebno razlago ali mnenje.

Ameriški retorični slog: etnocentrični viri ga opisujejo kot tipično neposrednega in relativno logičnega.

Citati

O govornikih in njihovi retoriki je bilo rečenih nekaj zelo duhovitih besed:

1. Platon: "Orator je tisti, ki namerava zavesti drugega, ne da bi bil sam zaveden."
2. Kant: "Kant: "Govorništvo je umetnost igranja na človeške slabosti za lastne namene in si ne zasluži nobenega spoštovanja.

Sorodne strani

• Javno nastopanje