Perzijski vpliv na urdu: izvor, pisava in književnost

Izvor in zgodovinski razvoj

Perzijski jezik je močno vplival na nastanek številnih sodobnih jezikov velikega Bližnjega vzhoda, Srednje Azije in Južne Azije, vključno z urdujem. Oblikovanje urduja je bilo rezultat dolgoletnih stikov med lokalnimi indoevropskimi govorci in prihajajočimi vojaškimi, upravnimi in kulturnimi elitami, ki so govorile perzijsko, turško in arabščino.

Začeti vplivi segajo že v obdobje osvajanj in kulturnih izmenjav, povezanih z dinastijami, kot so Gaznavidi (Mahmud iz Gaznija) ter kasneje Delhi Sultanat in Mughali. Pod tem vplivom se je postopoma oblikoval govor, imenovan Zaban-e-Ordu ("jezik vojske") — prvotno dvorni in vojaški govor, ki je kasneje postal znan preprosto kot urdu. V ljudski rabi se ta govor pogosto imenuje laškari ali laškari zaban. Nastanek urduja je bil torej hibriden proces, ki je izhajal iz stikov med perzijsko in turško govorečimi muslimanskimi vojaškimi enotami ter domačim prebivalstvom in njegovimi narečji.

Pisava in fonetske prilagoditve

Pod močnim državnim in kulturnim vplivom je urdu prevzel perzijsko-arabsko pisavo in zlasti kurzivno obliko Nasta'liq, ki je postala estetsko in funkcionalno zvezno pisanje za literarno urdujsko besedilo. Da bi pisava ustrezneje upodobila specifične foneme južnoazijskih jezikov, so bili v arabsko-perzijsko abecedo dodani posebni znaki in prilagoditve. Med najpomembnejšimi prilagoditvami so dodatne črke, ki označujejo retrofleksne in druge značilne glasove, na primer ٹ (ṭ), ڈ (ḍ), ڑ (ṛ) in ے (e), ter različne diakritične prakse, ki omogočajo zapis aspiriranih in nenasprotovanih glasov.

Čeprav je pisava perzijsko-arabska, je fonološka in morfološka struktura urduja indoarijska; to pomeni, da so temeljne slovnične lastnosti in veliko osnovnega besedišča sorodni drugim indoarijskim jezikom (tako kot pandžabščina, gudžaratščina, pandžabščina, serajščina in sindhščina). (Opomba: v izvorni rabi so nekatere jezikovne povezave izražene z istimi spletnimi oznakami; namen je poudariti jezikovno sorodnost.)

Gramatične in slogovne perzijske zapuščine

Urdu je morfosintaktično in slovnično indoarijski jezik, vendar vsebuje številne literarne konvencije in specializirano besedišče, prevzeto iz perzijščine. Nekatere perzijske slovnične značilnosti so se zlahka prenesle v urdujsko književnost, na primer enklitični ezāfe — povezovalna oblika, ki povezuje samostalnike z določenimi pridevniki ali dopolnili — ter uporaba takhallusa (pesniškega psevdonima), ki je v tradicionalni poeziji pogosto del samopredstavitve avtorja v zadnjih verzih pesmi.

Besedni zaklad urduja obsega tri ravni: bolj preproste, vsakdanje izpeljanke iz lokalnih jezikov, ogromno število perzijskih in arabskih posojenih besed, ki dajejo visoko slogovno in intelektualno noto, ter v sodobnem obdobju tudi anglizmov. Značilna je zato močna slogovna razlika med govorjenim urdujem in visoko literarno-uradno različico, ki pogosto uporablja perzijsko izpeljano leksiko.

Književnost, poetske forme in kulturni pomen

Številne izrazito perzijske literarne oblike — kot so gazal, kasida, marsi in nazm — so se prenesle v urdujsko književnost in ustvarile izrazito zlitje iranske in južnoazijske dediščine. Tradicija improvizirane poezije in recitiranja (mushaira) je postala osrednja sestavina kulturnega življenja v regiji, kjer so pesniki uporabljali perzijske retorične figure, slike in metrično obliko ter jih preoblikovali v lokalni idiom.

Pomembni zgodnji avtorji, ki so prehajali med jeziki in prispevali k razvoju urdujske književnosti, vključujejo tudi Amirja Khusra, katerega perzijske in urdujske kuplete še danes berejo v južni in srednji Aziji. V poznejših obdobjih so se razvili obširni leksikalni sloji — na primer Rekhta, literarni register, ki je mešanica perzijščine in lokalnih jezikov — ter bogata kritična tradicija, ki je ohranjala perzijsko poetiko v urduju.

Jezična klasifikacija in sodobna vloga

Kljub velikemu perzijskemu vplivu urdu lingvistično ni uvrščen med iranske jezike (kot je perzijščina), temveč med indoarijske jezike. Hibridna narava jezika je omogočila, da je urdu hitro pridobil prepoznavnost na literarnem in kulturnem področju južne Azije. Danes je urdu uradni jezik Pakistana in eden izmed prepoznanih jezikov v Indiji, z bogato produkcijo v poeziji, prozi, gledališču in filmu. Mnoge sodobne pesmi, uradne formulacije (na primer himna) in intelektualni diskurz še naprej kažejo močne perzijske sledi — kar je razvidno tudi iz dejstva, da je državna himna Pakistana izrazito perzijizirana v svojem besedišču in slogovnih elementih.

V sklopu kulturne zgodovine urdu predstavlja most med iransko literarno tradicijo in lokalnimi južnoazijskimi jezikovnimi praksami, kar še vedno vpliva na sodobno književno ustvarjanje, izobraževanje in jezikovno identiteto milijonov govorcev.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri jezik je vplival na nastanek urdujščine?

V: Kako je turško-perzijski vladar Mahmud iz Gaznija vplival na razvoj urdujščine?

V: Kako se je prvotno imenoval Zaban-e-Ordu?

V: Katera pisava se uporablja za pisanje urdujščine?

V: Kdo je bil znan pisatelj, ki je prepletal perzijsko in urdujsko književnost?

V: Katere so nekatere izrazito perzijske oblike, ki so bile vključene v urdujsko književnost?

V: Kako pakistanska himna odraža njene vezi s Perzijo?

Išči po črki