Piedmont blues (imenovan tudi East Coast Blues) je glasbeni slog bluesa z vzhodne obale ZDA. Ime izhaja iz Piedmonta, hribovitega obalnega območja med Richmondom v Virginiji in Atlanto v Georgii. Vendar se ta slog igra tudi v Marylandu, Delawaru, Zahodni Virginiji, Pensilvaniji in na Floridi.

Značilnosti in tehnika

Piedmont blues je prepoznaven predvsem po akustični kitari in specifičnem načinu igranja, kjer kitarist uporablja palec za ohranjanje izmeničnega basovnega vzorca, medtem ko prsti desne roke (ali kombinacija palec/prsti) izvajajo melodijo in syncopirane ritmične poudarke. Ta način igranja je pogosto označen kot alternating bass ali fingerpicking in je močno vpet v ragtimeovske vzorce. V slogu se pogosto pojavljata tudi vokal in harmonika (npr. pri Sonnyju Terryju), redkeje pa električna oprema — tradicionalno so prevladovali akustični instrumenti.

V nasprotju z delta bluesom, kjer prevladujejo enostavnejši ritmi in pogosto uporaba slide-tehnike, piedmontski blues izstopa po:

  • kompleksnejšem, ragtimeom podobnem ritmu;
  • izmeničnem basu, ki ustvarja polno spremljavo za melodijo;
  • mešanju belskih in črnskih glasbenih vplivov (podeželske balade, fotofonične pesmi, godalni orkestri);
  • urejenih in plesnim navdihnjenim fraziranjem, ki je bližje popularni glasbi začetka 20. stoletja kot bolj surovim različicam bluesa z juga.

Zgodovina in razvoj

Slog se je razvil v prvi polovici 20. stoletja, ko so glasbeniki iz jugovzhodne in srednjeatlantske regije kombinirali afriško-ameriške glasbene tradicije z elementi bele popularne glasbe in ragtimea. Do največjega razcveta je prišlo v 1920-ih in 1930-ih, ko so velik tisk in snemalne hiše (npr. Okeh, Paramount in Victor) posneli številne izvajalce in tako razširile slog zunaj lokalnih skupnosti.

Pomembni izvajalci

Med najpomembnejšimi izvajalci piedmontskega sloga so:

  • Blind Boy Fuller
  • Blind Blake
  • Blind Willie McTell
  • Rev. Gary Davis
  • Sonny Terry (harmonika, sodelovanja)
  • Ženske izvajalke, kot sta Etta Baker in Elizabeth Cotten, katerih "Freight Train" je ena najbolj prepoznavnih melodij iz Piedmonta.

Vplivi in dediščina

Piedmont blues je pomembno vplival na razvoj ameriške fingerstyle kitare in se je v naslednjih desetletjih vključil v folk, country in popularno glasbo. V 1960-ih je prišlo do folk-blues ponovnega zanimanja, ko so mladi glasbeniki ponovno odkrili tehnike in repertoar piedmontskih kitaristov, kar je dodatno ohranilo slog v živi tradiciji. Novi izvajalci so izposojali fingerpicking vzorce in jih uporabljali v sodobnejših glasbenih kontekstih.

Družbeni kontekst

Pred drugo svetovno vojno je bil piedmontski blues zelo priljubljen med Afroameričani na jugu, kjer je predstavljal del vsakdanjega glasbenega izraza: spremljal je plese, domače zabave, ulične nastope in lokalne prireditve. Slog je bil tudi produkt kulturne izmenjave med belimi in črnimi glasbenimi tradicijami v urbanih središčih regije.

Kaj poslušati in kje začeti

  • »Freight Train« — Elizabeth Cotten (klasičen primer piedmontskega fingerpickinga).
  • Posnetki Blind Blakea in Blind Boy Fullerja — prikaz virtuozne fingerstyle tehnike.
  • Snemanja Rev. Gary Davisa — primer duhovnih in tehnično zahtevnih izvedb.

Če vas zanima učenje, poiščite lekcije o alternating-bass tehniki in rumpetno-ragtime vzorce, poslušajte zgodbe in snemanja iz 1920.–1930. ter sledite sodobnim izvajalcem, ki ohranjajo in razvijajo tradicijo piedmontskega bluesa.