Planckove enote: definicija, konstante in pomen v teoriji fizike
Planckove enote so fizikalne merske enote, ki jih je prvi uvedel Max Planck (1899). Sistem temelji na izbiri nekaj temeljnih univerzalnih konstant in z njihovim normaliziranjem na 1 odstrani arbitrarne enote, ki izhajajo iz človeških meril (kot sta meter ali sekunda). Zato jih pogosto imenujemo tudi naravne enote. Planckove enote so le en možen sistem naravnih enot med mnogimi, vendar so pogosto uporabljene v teoretični fiziki, ker izhajajo iz lastnosti prostega prostora in temeljnih konstant narave, ne pa izbire prototipnih predmetov ali delcev.
Definicija in osnovne konstante
Pet temeljnih konstant, ki jih Planckove enote po definiciji normalizirajo na 1, je:
- gravitacijska konstanta, G;
- reducirana Planckova konstanta, ħ;
- Hitrost svetlobe v vakuumu, c;
- Coulombova konstanta, 1 4 π ε 0 {\displaystyle \textstyle {\frac {1}{4\pi \varepsilon _{0}}}}
(včasih ke ali k);
- Boltzmannova konstanta, kB (včasih k).
Vsaka od teh konstant je povezana z drugo temeljno teorijo: c s posebno relativnostjo, G s splošno relativnostjo in Newtonovo gravitacijo, ħ s kvantno mehaniko, ε0 z elektrostatiko in kB s statistično mehaniko in termodinamiko. Normalizacija teh konstant na 1 poenostavi številne enačbe in izraze, saj odpravi pojave dimenzijskih faktorjev.
Kako se Planckove enote izpeljejo
Najpogosteje uporabljene osnovne Planckove enote izpeljemo iz kombinacij teh konstant. Klasične formule (v racionalizirani obliki, uporabljenem z ħ namesto h) so:
- Planckova dolžina: lP = sqrt(ħ G / c3).
- Planckov čas: tP = lP / c = sqrt(ħ G / c5).
- Planckova masa: mP = sqrt(ħ c / G).
- Planckova energija: EP = mP c2 = sqrt(ħ c5 / G).
- Planckova temperatura: TP = EP / kB = sqrt(ħ c5 / G) / kB.
- Planckov naboj: qP = sqrt(4 π ε0 ħ c) (pri racionalizirani SI-definiciji); pri konvenciji, ki neposredno normalizira 1/(4π ε0) = 1, se pogosto uporablja qP = sqrt(ħ c) v primernih enotah.
Pomembno je opozoriti, da obstajajo različne konvencije: nekateri avtorji dodatno izberejo faktor 4π tako, da se v enačbah pojavi ali izgine faktor 4π (npr. normalizacija 8πG = 1). Različne konvencije pripeljejo do drobnih razlik v izrazih, vendar je osnovna ideja enaka: z uporabo gravitacije, kvantne zveze, hitrosti svetlobe in termodinamične konstante nastanejo enote, ki so "naravne".
Nekatere numerične vrednosti (približno)
V SI enotah so značilne reda velikosti (približne vrednosti):
- Planckova dolžina lP ≈ 1.62 × 10−35 m.
- Planckov čas tP ≈ 5.39 × 10−44 s.
- Planckova masa mP ≈ 2.18 × 10−8 kg (približno 1.22 × 1019 GeV/c2).
- Planckova energija EP ≈ 1.96 × 109 J ≈ 1.22 × 1028 eV (≈ 1.22 × 1019 GeV).
- Planckova temperatura TP ≈ 1.42 × 1032 K.
- Planckov naboj qP ≈ 1.88 × 10−18 C (odvisno od konvencije za ε0).
Te številke kažejo, da so Planckove enote zelo majhne (dolžina, čas) ali zelo velike (energija, temperatura) v primerjavi z vsakdanjimi meritvami; zato so uporabne predvsem v teoretičnih razpravah o ekstremnih razmerah (npr. zgodnji vesoljski trenutki, singularnosti, kvantna gravitacija).
Pomen v teoriji fizike in poenostavitev izrazov
Planckove enote fizične enačbe pogosto poenostavijo tako, da iz nje izginejo številni konstantični faktorji. To pomaga poudariti dimenzijsko in konceptualno bistvo teorije. Na primer v teorijah kvantne gravitacije ali pri diagramih toka energij v zgodnjem vesolju je lažje delati z brezdimenzijskimi količinami. V nekaterih prispevkih se s Planckovimi enotami prikažejo relativne velikosti fizikalnih količin in tako lažje identificira, katere količine so "naravno velike" ali "naravno majhne".
Frank Wilczek to zadevo jedrnato povzame:
...Vidimo, da se vprašanje ne glasi: "Zakaj je gravitacija tako šibka?", temveč: "Zakaj je masa protona tako majhna?" Kajti v naravnih (Planckovih) enotah je moč gravitacije preprosto to, kar je, primarna količina, medtem ko je masa protona majhno število [1/(13 kvintilijonov)] ...
- junij 2001 Fizika danes
Z vidika Planckovih enot je torej smiselnejše govoriti o tem, zakaj so kvantne mase delcev tako majhne v primerjavi s Planckovo maso, namesto da se sprašujemo, zakaj je gravitacija "šibka". Primerjava elektromagnetne in gravitacijske sile med protonoma v SI je "jabolka proti pomarančam", ker elektromagnetna sila deluje na naboj, gravitacija pa na maso; v Planckovih enotah pa je naboj protona sorazmeren s Planckovim nabojem (vezano na kakovostne konstante, kot je fino-strujna konstanta α), medtem ko je masa protona mnogo manjša od Planckove mase.
Uporabe, omejitve in opombe
- Uporabe: Planckove enote so široko uporabljene pri raziskavah kvantne gravitacije, teorijah polja pri visokih energijah, pri razpravah o lastnostih črnih lukenj (npr. Hawkingovo sevanje v termodinamičnih izrazih) in pri teoretskih analizah ranljivih skal priornih modelov zgodnjega vesolja.
- Omejitve: Ker so Planckove enote običajno zelo oddaljene od vsakodnevnih ravni, niso praktične za laboratorijske meritve ali inženiring. Poleg tega izbira natančnih normalizacij (ali vključitev oziroma izključitev faktorjev 4π) vodi do različnih različic “Planckovih” enot, zato je treba pri primerjavah paziti na konvencijo.
- Konceptualno: Planckova dolžina in Planckov čas pogosto označujeta skalo, pod katero je verjetno, da bodo klasične predstave o prostoru-času propadle in bo potrebna popolna kvantna teorija gravitacije. A to ne pomeni, da so Planckove enote same po sebi fizično merljive meje — pri teh skalah postane eksperimentalni test zelo zahteven.
- Kultura in komunikacija: Planckove enote so včasih šaljivo imenovane "božje enote". Nekateri znanstveniki predlagajo, da bi sistem naravnih enot lahko služil kot univerzalno merilo pri morebitni komunikaciji z nezemeljsko inteligenco, ker izhaja iz univerzalnih fizikalnih zakonov in ne iz zgodovinsko pogojenih človeških meril.
Planckove enote tako predstavljajo močno konceptualno orodje v teoretični fiziki: odstranijo odvečnost enot, izpostavijo fundamentalne razsežnosti in pogosto poenostavijo algebraične izraze, hkrati pa opozarjajo na meje naših trenutnih teorij in na skale, kjer naj bi se pojavila nova fizika.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so Planckove enote?
O: Planckove enote so fizikalne merske enote, ki jih je prvi razvil Max Planck in temeljijo na štirih fizikalnih konstantah, ki jih najdemo v naravi. Kadar se uporabi za izražanje katere koli od teh štirih fizikalnih konstant, je njena vrednost 1.
V: Na čem temeljijo štiri osnovne Planckove enote?
O: Štiri osnovne Planckove enote temeljijo le na štirih fizikalnih konstantah, ki jih najdemo v naravi in vključujejo hitrost svetlobe v vakuumu (c), gravitacijsko konstanto (G), reducirano Planckovo konstanto (ħ) in Boltzmannovo konstanto (kB).
V: Zakaj se imenujejo naravne enote?
O: Naravne enote se imenujejo zato, ker izhajajo le iz lastnosti narave in ne iz človeških konstrukcij.
V: Kako naravne enote pomagajo fizikom?
O: Naravne enote pomagajo fizikom poenostaviti več ponavljajočih se algebrskih izrazov fizikalnih zakonov in preoblikovati vprašanja. Prav tako iz sistema enot odstranijo samovoljnost, ki jo je povzročil človek.
V: Katere teorije Vsaka od teh konstant ima vsaj eno temeljno fizikalno teorijo, povezano z njo?
O: S c je povezana posebna teorija relativnosti, z G je povezana splošna teorija relativnosti in Newtonov zakon univerzalne gravitacije, z ħ je povezana kvantna mehanika, z ε0 je povezana elektrostatična teorija, s kB pa statistična mehanika in termodinamika.
V: Zakaj se Planckove enote včasih napol humorno imenujejo "božje enote"?
O: Lahko se jim reče "božje enote", ker iz sistema enot odpravljajo arbitrarnost, ki jo je povzročil človek, in nekateri fiziki trdijo, da bi komunikacija z nezemeljsko inteligenco morala uporabljati tak sistem enot, da bi se lahko sklicevali na skupno merilo.