Revščina v Indiji: statistika, pragi in trendi zmanjševanja

Revščina v Indiji: podrobna statistika, uradni in predlagani pragi ter trendi zmanjševanja revščine — analize, številke in vpliv na 250 milijonov ljudi.

Avtor: Leandro Alegsa Datum ustvarjanja: 21. februar 2022 Zadnja posodobitev: 29. september 2025

Revščina v Indiji ostaja eno najpomembnejših družbenih in gospodarskih vprašanj v državi. V Indiji živi zelo veliko ljudi z nizkimi dohodki in omejenim dostopom do osnovnih storitev, zato so ukrepi za zmanjševanje revščine ključni za razvoj in blaginjo prebivalstva.

Uradne meje revščine in življenjski stroški

Indijska vlada navaja, da je prag revščine na podeželju 816 ₹ na mesec, v mestih pa 1000 ₹ na mesec. To pomeni, da velik del prebivalstva nima dovolj denarja za zadovoljevanje osnovnih potreb. Predlagana, vendar takrat še ne uradno sprejeta meja revščine je bila 972 ₹ (približno 14 USD) na mesec na podeželju in 1407 ₹ (približno 21 USD) na mesec v mestih.

Za ocenjevanje pomanjkanja hrane indijske statistike pogosto upoštevajo tudi priporočeno število kalorij: povprečni človek na podeželju potrebuje okoli 2400 kalorij na dan, v mestih pa približno 2100 kalorij na dan. Meritve prehranske varnosti in porabe hrane so pomemben del izračuna revščine, a so tudi predmet strokovne razprave in prilagoditev glede na starost, spol in fizično delo.

Trendi revščine in uradne ocene

V poročilu indijske komisije za načrtovanje (Tendulkarjev odbor) iz leta 2012 je bilo navedeno, da približno 26 % prebivalcev živi pod mednarodnim pragom revščine (1,25 USD na dan). Poročilo je tudi prikazalo, da se je delež revnih zmanjšal s 37,2 % v letih 2004–2005 na 29,8 % v letih 2009–2010. Takrat je bilo število ljudi v revščini ocenjeno na približno 250 milijonov.

Po letu 2010 so se številne ocene nadalje spreminjale; več virov je poročalo o nadaljnjem upadanju revščine, čeprav so izračuni občutljivi na izbiro metodologije (poraba ali dohodek), izbrano mejo revščine in sezonske ter regionalne razlike. Poleg tega so kratkoročni šoki, kot je pandemija COVID-19, začasno poslabšali položaj mnogih gospodinjstev in izpostavili ranljivost širokih slojev prebivalstva.

Kje je revščina najbolj razširjena

Revščina v Indiji ni enakomerno razporejena. Višji deleži revščine so običajno v nekaterih severnih in vzhodnih zveznih državah ter v oddaljenih ruralnih območjih. Mestne revščine imata specifične oblike — naraščajoče število prebivalcev v neformalnih naseljih, začasna delo in pomanjkanje varnih stanovanj — zato se strategije za zmanjševanje revščine razlikujejo med podeželjem in mesti.

Glavni vzroki in dejavniki ranljivosti

Nizka produktivnost kmetijstva in odvisnost od sezonskega dela.
Visoka stopnja zaposlovanja v neformalnem sektorju brez socialnih varnosti.
Slab dostop do izobraževanja, zdravstvenih storitev in čiste vode ter sanitarij.
Strukturne neenakosti, kot so diskriminacija po spolu, kastna sistematičnost in regionalne razlike v razvoju.
Podnebne spremembe in naravne nesreče, ki trgajo pridelek in uničujejo vire preživetja.

Vladni programi in ukrepi za zmanjševanje revščine

Indijska vlada je uvedla številne programe, namenjene zmanjševanju revščine ter izboljšanju prehranske varnosti, zaposljivosti in dostopa do osnovnih storitev. Med najpomembnejšimi so bili ukrepi za zagotavljanje minimalne zaposlitve na podeželju, subvencioniran distribucijski sistem hrane, programi za finančno vključenost ter pobude za izboljšanje zdravstvenih in izobraževalnih storitev. Izvedba in ciljnost teh ukrepov igrata ključno vlogo pri njihovem učinku na zmanjšanje revščine.

Izzivi in možnosti za prihodnost

Kljub napredku ostaja pred Indijo več izzivov: izboljšati je treba ciljnost socialnih transferjev, razširiti univerzalni dostop do osnovnih storitev, okrepiti delovna mesta z višjo produktivnostjo in zagotoviti trajnostne vire preživljanja (npr. vodni sistemi in prilagoditve kmetijstva na spreminjajoče se podnebje). Ključno je tudi zbiranje zanesljivih, pogosto posodobljenih podatkov o revščini, saj različne metode dajo različne ocene in s tem usmerjajo politiko.

Skupaj lahko kombinacija ciljno usmerjenih socialnih politik, izboljšanja infrastrukture, izobraževanja in rasti zaposlitvenih možnosti vodi k trajnemu zmanjšanju revščine v Indiji, vendar bo to zahtevalo dolgoročno načrtovanje, učinkovito izvajanje in stalno spremljanje rezultatov.

Analiza

Leta 1947 je bil povprečni dohodek v Indiji podoben kot v Južni Koreji. Južna Koreja je do leta 2000 postala razvita država, Indija pa ne.

Prvih 40 let je Indija sledila sovjetskemu gospodarskemu načrtovanju, programom nacionalizacije in državnemu lastništvu industrije. Njena gospodarska rast je bila v povprečju približno 3,5-odstotna, medtem ko so azijska gospodarstva, kot je Južna Koreja, v povprečju rasla več kot dvakrat hitreje na leto. Ob upoštevanju rasti prebivalstva v Indiji je njen dohodek na prebivalca rasel po 1,49 % letno, medtem ko so se dohodki Južnokorejcev - bogatih in revnih - hitro povečevali.

Indijsko gospodarstvo v sovjetskem slogu je vključevalo t. i. "Licence Raj": zapletene licence, predpise in birokracijo, potrebne za ustanovitev in vodenje podjetja v Indiji med letoma 1947 in 1990. Licenčni raj je bil posledica odločitve Indije za načrtovano gospodarstvo, v katerem vse vidike gospodarstva nadzoruje država. Licence so bile podeljene le izbranim. V tem sistemu je cvetela korupcija. V tem sistemu je država ustvarila malo delovnih mest in malo bogastva. Razširjena je ostala revščina.

Labirint birokracije je pogosto vodil do absurdnih omejitev - preden je podjetje dobilo dovoljenje za proizvodnjo, je moralo zadostiti zahtevam do 80 agencij, država pa je odločala o tem, kaj, koliko in po kakšni ceni se bo proizvajalo ter kateri viri kapitala se bodo uporabljali.

- BBC

Otroci z ulice v Indiji prodajajo prigrizke in pijačo potnikom avtobusa

Vprašanja in odgovori

V: Kolikšna je meja revščine za podeželska območja v Indiji?

O: Prag revščine za podeželska območja v Indiji je ₹816 na mesec.

V: Kakšen je prag revščine za mestna območja v Indiji?

O: Prag revščine za mestna območja v Indiji je 1000 ₹ na mesec.

V: Kakšna je predlagana uradna meja revščine v Indiji?

O: Predlagana uradna meja revščine v Indiji znaša 972 ₹972 (14 USD) na mesec na podeželju ali 1407 ₹ (21 USD) na mesec v mestih.

V: Kolikšna je povprečna potreba po kalorijah za povprečnega človeka na podeželju v Indiji?

O: Povprečen moški na indijskem podeželju potrebuje 2400 kalorij na dan.

V: Kolikšna je povprečna potreba po kalorijah za povprečnega moškega v mestih v Indiji?

O: Povprečen človek v urbanih območjih Indije potrebuje 2100 kalorij na dan.

V: Kolikšen odstotek ljudi v Indiji živi pod mednarodno mejo revščine?

O: Po podatkih indijske komisije za načrtovanje (Tendulkarjev odbor) iz leta 2012 je 26 % vseh ljudi v Indiji pod mednarodnim pragom revščine, ki znaša 1,25 USD na dan.

V: Kakšen je bil trend stopnje revščine v Indiji v zadnjem desetletju?

O: V zadnjem desetletju se je stopnja revščine v Indiji vztrajno zniževala, in sicer s 37,2 % v obdobju 2004-2005 na 29,8 % v obdobju 2009-2010.

Avtor

Datum ustvarjanja: 21. februar 2022

Zadnja posodobitev: 29. september 2025