Prionska bolezen (imenovana tudi transmisivna spongiformna encefalopatija — TSE) je skupina redkih, a vedno smrtonosnih nevrodegenerativnih bolezni, ki jih povzročajo prioni. Prioni so nenormalno preoblikovane oblike običajno prisotnih beljakovin v celicah. Za razliko od bolezni, ki jih povzroči mutacija gena in posledično izražanje mutirane beljakovine, se prioni širijo tako, da povzročijo konformacijsko (strukturno) spremembo normalnih beljakovin — s tem služijo kot "predloga" za napačno zlaganje. Takšna napačno zložena oblika je odporna proti razgradnji in povzroči kopičenje v možganskem tkivu.

Za razliko od bakterij in drugih mikroorganizmov prioni niso živi organizmi: nimajo lastne presnove, nimajo genov in se ne morejo razmnoževati kot virusi ali bakterije. Kljub temu lahko sprožijo bolezenski proces v gostitelju in se s tem "multiplicirajo" prek zamenjave oblike normalnih beljakovin.

Patofiziologija in značilnosti tkiva

V zdravih možganih se običajno nahaja beljakovina prionovega gena (PrPC), ki ima fiziološke funkcije in je topna. Patoločna oblika (PrPSc) je bolj odporna na proteolizo, tvori agregate in povzroči:

  • spongiformno degeneracijo (votljenje) možganskega tkiva;
  • izgubo nevronov in glialno odzivnost (astrocitozo);
  • v nekaterih oblikah nastanek prionskih amiloidnih plakov.

Oblike prionskih bolezni in prenos

Prionske bolezni se pojavljajo v treh osnovnih oblikah:

  • sporadične — pojavijo se naključno, brez očitnega vzroka (npr. večina primerov Creutzfeldt-Jakobove bolezni, CJD);
  • dedne (familialne) — povezane z mutations v genu PRNP, ki povzroči nagnjenost beljakovine k napačnemu zlaganju;
  • pridobljene (akvirane) — prenos s kontaminirano hrano ali medicinskimi postopki (npr. klasični primer v prenosu BSE — "bolezen norih krav" — na ljudi, ki je povzročil variantno CJD), z okuženimi tkivi, presadki tkiv (dura mater grafts), kontaminiranimi kirurškimi instrumenti ali transfuzijo krvi.

Pri živalih poznamo bolezni, kot so scrapie pri ovcih, BSE pri govedu in chronic wasting disease (CWD) pri jelencih in losih. Nekatere živalske oblike imajo potencial za zoonozo (npr. BSE → vCJD pri ljudeh).

Klinične značilnosti

Prionske bolezni so predvsem nevrološke; običajno potekajo progresivno in hitro. Tipični znaki vključujejo:

  • hitro napredujoča demenca in poslabšanje kognicije;
  • mioklonusi (nenadzorovani trzaji mišic) in evoked myoclonic jerks;
  • ataksične motnje in težave z ravnotežjem ter hojo;
  • vedenjske spremembe, halucinacije, motnje spanja (vključno s fatalno družinsko nespečnostjo pri določeni obliki);
  • končna faza: težave z govorom, motorično oslabelost in pogosto akinetični mutizem.

Incubacijsko obdobje je lahko dolgo — mesece, leta ali celo desetletja — preden se pojavijo simptomi, nato pa bolezen pogosto vodi v smrt v nekaj mesecih do nekaj let.

Diagnoza

Definitivna diagnoza je običajno postavljena na avtopsiji z ugotovitvijo karakterističnih histopatoloških sprememb in detekcijo proteazoodporne oblike PrP. Pred smrtjo se diagnoza temelji na kombinaciji kliničnih znakov in izvidov:

  • MRI možganov (značilne spremembe v bazalnih ganglijih ali korteksu);
  • EEG (v nekaterih oblikah so specifični vzorci);
  • analiza cerebrospinalne tekočine — biomarkerji, kot sta 14-3-3 protein in neurofilament light chain, ter občutljivejši testi kot RT-QuIC (real-time quaking-induced conversion), ki zaznava patološki prion s visoko specifičnostjo;
  • v primeru sumov na dedno obliko — genetsko testiranje gena PRNP.

Zdravljenje in preprečevanje

Za večino prionskih bolezni ni specifičnega zdravila; zdravljenje je simptomatsko in podporno, osredotočeno na lajšanje bolečin, obvladovanje mioklonusov, napadov in psihiatričnih simptomov ter zagotavljanje paliativne oskrbe. Potekajo raziskave o molekulah, ki bi preprečile preoblikovanje PrP ali pospešile njegovo odstranjevanje, a do danes ni odobrene učinkovite terapije.

Preprečevanje in nadzor sta zato ključna: strogi nadzor prehranskih verig (npr. izločanje tveganih tkiv iz prehrane), surveillance živalskih bolezni, varnostne ukrepe pri medicinskih posegih (uporaba enkratnih instrumentov za visoko-rizične posege, posebni postopki sterilizacije) ter nadzor darovane krvi v državah z dokazanimi primeri prenosa.

Odpornost in sterilizacija

Prioni so bolj odporni proti standardnim postopkom sterilizacije kot večina mikroorganizmov: prenašajo običajne stopnje formalina, običajne autoklavske postopke in proteolitične encime. Zanesljiva in priporočena metoda inaktivacije vključuje kombinacijo močnih alkalij (npr. NaOH) ali visokih koncentracij natrijevega hipoklorita in podaljšanega avtoklaviranja pri povišani temperaturi (npr. 134 °C dlje časa), vendar je potrebno upoštevati uradne smernice in protokole zdravstvenih avtoritet.

Javnozdravstveni pomen

Čeprav so prionske bolezni redke, imajo velik javnozdravstveni pomen zaradi dolge inkubacije, smrtnosti in težav pri inaktivaciji agensa. Zgodnje odkrivanje, odgovorna primerjava okužene prehrane, sledljivost tkiv v veterinarskih in medicinskih praksah ter izobraževanje zdravstvenih delavcev so ključni za zmanjševanje tveganj.

Skupaj povzamemo: prionske bolezni so redke, progresivne in vedno resne nevrodegenerativne bolezni, ki jih povzročajo nenormalno zložene beljakovine (prioni). Ker ni učinkovitega zdravljenja, sta zgodnje odkrivanje in preprečevanje prenosa — tako v medicini kot v živinoreji in prehranski verigi — najpomembnejša ukrepa.