Procijon (α CMi, α Canis Minoris, Alpha Canis Minoris) je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Canis Minor. S prostim očesom je videti kot ena sama zvezda, osma najsvetlejša na nočnem nebu z vidno navidezno magnitudo 0,34. Njena šibko rumena do belkasta barva ustreza barvnemu indeksu približno 0,42, zato je njen odtenek pogosto opisan kot šibko rumen.

Pravzaprav gre za dvojno zvezdo, ki jo sestavljata bela zvezda glavnega zaporedja spektralnega tipa F5 IV–V, imenovana Procyon A, in šibka bela pritlikavka spektralnega tipa DQZ, imenovana Procyon B. Procyon A ima maso približno 1,4–1,5 krat večjo od Sončeve in je nekoliko povečana v primerjavi z glavnim zaporedjem (polmer ~2 R☉, svetlost nekajkrat večja od Sončeve). Procyon B je kompaktna bela pritlikavka z maso okoli 0,6 M☉ in radijem reda velikosti Zemlje; njena atmosfera nosi značilne sledi ogljika in težjih elementov, kar ustreza spektralni oznaki DQZ. Ta sestava kaže, da je Procyon sistem v naprednejši stopnji zvezdne evolucije, pri čemer je Primarna zvezda že delno zapustila glavno zaporedje.

Sestava sistema in orbita

Par obkroža skupno težišče v orbiti z obdobjem približno 40,8 let. Orbita ima kotno polosi premera nekaj kotnih sekund (v vidnem polju približno 4–5″), kar ob oddaljenosti sistema pomeni srednjo medsebojno oddaljenost približno 10–20 astronomskih enot; orbita ni popolnoma krožna (ekscentričnost je zmerna), zato se vidna razdalja med komponentama skozi leto spreminja. Zaradi relativne bližine in dovolj velikega kotnega razmika je Procyon B mogoče ločiti z večjimi teleskopi in s tehnologijami visoke ločljivosti.

Oddaljenost in opazovalne lastnosti

Razlog za Procyonovo opazno svetlost ni izključno njegova notranja moč, temveč predvsem njegova relativna bližina Soncu. Njeno oddaljenost je natančno določil astrometrični satelit Hipparcos Evropske vesoljske agencije. Od Sonca je oddaljena le 11,46 svetlobnih let (3,51 parseka), zato je med našimi najbližjimi zvezdnimi sosedi. Zaradi svoje svetlosti in položaja na nebu tvori enega od treh vrhov Zimskega trikotnika skupaj s Siriusom in Betelgeuzo, kar olajša njeno iskanje na nočnem nebu.

Zgodovina opazovanj in znanstvene študije

Astronomi so že v 19. stoletju opazili, da se Procyon premika skozi nebo z majhnimi nepravilnostmi, kar je nakazovalo prisotnost spremljevalca. Spremljevalec (Procyon B) je bil optično ločen konec 19. stoletja, kasneje pa podrobneje preučen s sodobnimi merilnimi tehnikami. Sistem je bil predmet številnih asteroseizmičnih in spektralnih študij, saj prost dostop do relativno svetle primarne zvezde omogoča natančne meritve notranje strukture, starosti in kemijske sestave. Procyon A je še posebej zanimiv cilj za proučevanje prehoda zvezd iz glavnega zaporedja v podorodno fazo.

Starost in evolucijska stopnja

Raziskave, ki združujejo astrometrijo, spektroskopijo in asteroseizmologijo, kažejo, da je sistem star redno milijardo do nekaj milijard let; najbolje ocenjene vrednosti dajejo starost reda 1,5–2,0 milijarde let. Procyon A se približuje ali je že v zgodnji fazi podorja (subgiant), kar pojasnjuje njegovo nekoliko povečano velikost in svetlost v primerjavi z enako masnimi zvezdami na glavnem zaporedju.

Za amaterske opazovalce je Procyon lahek cilj: ležI približno na polovici poti med Orionovim pasom in Siriusom v zimskih mesecih severne poloble. Zaradi svoje svetlosti in razmeroma majhne bule barve jo je mogoče enostavno razlikovati od ostalih zvezd v sosednjih ozvezdjih.

Kaj je še zanimivo:

  • Ime "Procyon" izhaja iz grščine in pomeni "pred psi" (tj. pred Siriusom), saj vzhaja kmalu pred zvezdo Sirius.
  • Procyon je bil in je še vedno pomemben cilj za natančno določanje mas zvezd, testiranje teorij zvezdne evolucije in kalibracijo astrofizikalnih modelov.
  • Doslej pri Procyonu ni potrjenih exoplanetov; koteča orbitna dinamika in prisotnost bele pritlikavke omejujeta možnosti za stabilne notranje planete, vendar so iskanja še vedno aktivna.