V astronomiji je klasifikacija zvezd način razvrščanja zvezd po temperaturi in drugih spektroskopskih lastnostih. Temperaturo zvezde merimo s spektrom, torej analizo svetlobe, ki jo zvezda oddaja — spekter pokaže črte absorpcije ali emisije, ki razkrivajo kemično sestavo, ionizacijsko stanje in temperaturo atmosfere zvezde.

Zvezde so razvrščene tudi v spektralne tipe ali razrede glede na barvo in spektralne linije. Na splošno je barva zvezde posledica njene površinske temperature, od rdeče do modre. Glavni spektralni razredi so M, K, G, F, A, B in O (pogosto zaporedje zapomnimo z mnemoniko). Zvezde tipa M so najhladnejše, zvezde tipa O pa najbolj vroče. Poleg teh obstajajo še redkejši in posebni tipi, na primer Wolf–Rayet (W) in ogljikove ali S‑tipne zvezde (R, N, S), ki imajo svoje lastne značilne spektralne črte.

Zemlji najbližja zvezda, Sonce, je zvezda razreda G (natančneje G2V) z oddajno temperaturo približno 5.770–5.800 K.

Podrobnejši pregled tipov O B A F G K M

  • O (modre, zelo vroče): temperature > ~30.000 K; barva modro-bela; v spektru prevladujejo ionizirane helije in močno ionizirani kovinski in vodikovi sistemi. Primeri: nekatere masivne zvezde v odprtih jatah in objektih mladih zvezd.
  • B (modro-beli): ~10.000–30.000 K; močne He I linije in šibkejše vodikove linije; barva modro-bela. Primer: Spica (B1).
  • A (bele): ~7.500–10.000 K; zelo izrazite Balmerjeve linije vodika — zato so zvezde tipa A uporabljene za kalibracijo; barva bela. Primeri: Vega (A0), Sirius A (A1).
  • F (rumeno-bele): ~6.000–7.500 K; vodikove linije so šibkejše, pojavijo se linije ioniziranih kovin (Fe II, Ca II); barva rumeno-bela. Primer: Procyon (F5).
  • G (rumene): ~5.200–6.000 K; v spektru so močne linije neutralnih kovin in ioniziranega kalcija; barva rumena. Sonce je tipičen primer: Sonce = G2V, približno 5.778 K.
  • K (oranžne): ~3.700–5.200 K; hladnejše, močne linije nevtralnih kovin in molekulske značilnosti; barva oranžna. Primer: Arcturus (K1).
  • M (rdeče, najhladnejše): < ~3.700 K; v spektru prevladujejo molekulske pasove (npr. TiO) in močne nevtralne kovinske linije; barva rdeča. Primer: Betelgeuse (M1–M2).

Drobne podrobnosti in razširitve

  • Vsak glavni razred je razdeljen na podrazrede 0–9 (npr. A0 do A9), kjer 0 pomeni bolj vroč konec razreda, 9 pa bolj hladen.
  • Kombinacija spektralnega razreda in luminosnostnega razreda po sistemu Morgan–Keenan (MK) opisuje tudi velikost/stopnjo razvoja zvezde: npr. V = glavna zaporedna zvezda (dwarf), III = divja (giant), I = supergigant. Primer: G2V za Sonce.
  • Spektralna klasifikacija temelji na prisotnosti, jakosti in profilu absorpcijskih oziroma emisijskih črt v spektru — npr. Balmerjeve linije vodika so najmočnejše pri zvezdah tipa A, helium pa pri najbolj vročih tipih O in B.
  • Posebne vrste zvezd: W (Wolf–Rayet) so ekstremno vroče, masivne zvezde z močnimi emisijskimi linijami zaradi močnih vetrov; R, N in S označujejo ogljikove in S‑tipne zvezde z značilnimi molekularnimi pasovi.
  • Navedenih temperaturnih mej je le približno — natančne vrednosti se nekoliko razlikujejo med viri in pri zvezdah z nenavadnimi kemičnimi sestavami ali močno absorpcijo zaradi medzvezdnega prahu.

Uporaba in pomen

Spektralna klasifikacija je temeljni pripomoček v astrofiziki: omogoča določitev teme zvezde, primerjavo zvezd v različnih fazah razvoja, izračun svetlosti, razumevanje razvoja masivnih zvezd in prepoznavo posebnih, redkih tipov. Mnemonike za zapomnitev vrstnega reda črk so pogoste — ena klasična angleška je "Oh Be A Fine Girl/Guy, Kiss Me".