Klara iz Assisija (16. julij 1194 – 11. avgust 1253), rojena Chiara Offreduccio (ali Chiara di Favaronne), je ena najbolj znanih italijanskih svetnic in ustanoviteljica reda klaris. Bila je ena prvih privrženk svetega Frančiška Asiškega in je skozi svoje življenje dosegle velik vpliv na življenje žensk v redovništvu in na frančiškansko gibanje nasploh. Rodila se je v plemiški družini v Assisiju; njen oče Favorone Offreduccio je bil grof Sasso-Rosso, njena mati Ortolana di Fiumi pa je bila iz aristokratskih krogov.
Že v mladosti je bila Chiara obljubljena v zakon (približno v 12. letu), a je zaroka po očetovi smrti padla v vodo. Ko je pri 18 letih poslušala pridigo Frančiška Asiškega, jo je njegova duhovna navdihnila tako močno, da je skupaj z nekaj prijateljicami pobegnila iz doma, da bi živela v duhu evangeličarske revščine. Ker Frančišek sprva ni imel primernega prostora za skupino žensk, jo je poslal v benediktinski samostan v San Paulu, kjer so ji nudili začasno zatočišče. Ko so jo družinski člani poskušali odpeljati domov, se je oklepala oltarja in simbolično odrekla svetovnim vezam — po pričevanjih si je sama odrezala lase in sprejela redovniško obleko ter dejala, da se bo poročila le s Kristusom.
Po kratkem bivanju v samostanu Panzu je bila Clare preseljena v cerkev San Damiano blizu Assisija, kjer so se ji pridružile sorodnice, med njimi mlajša sestra Agneza in pozneje tudi mati in sestra Beatrice. V San Damianu je Clare živela kot predvodnica skupnosti; več kot štirideset let je bila vrhovna predstojnica reda in ostala zvesta idealu popolne revščine in pridnosti v molitvi.
Odred je sprva nosil ime “red ubogih dam” (ang. Order of Poor Ladies), kasneje pa so ga začeli imenovati klarise (latinsko Ordo Sanctae Clarae, OSC). Clare je oblikovala strogo življenje v skupnosti, ki je vključevalo:
- občuten poudarek na osebni in skupinski revščini (odpovedovanje lastnini),
- strogo vdanost molitvi in kontemplaciji,
- klavzuro (zaprto življenje v samostanu) in poslušnost redovnim pravilom,
- brezkompromisno prizadevanje za preprosto, askezi podobno življenje po evangeliju.
Clare je avtorsko sodelovala pri oblikovanju redovnih pravil; njena prvotna "forma vitae" ali neformalno pravilo je utrdilo življenje skupnosti v popolni revščini. Kasneje je dobila tudi uradno odobritev papeža — njeno pravilo, znano kot "Regula sanctae Clarae", je bilo potrjeno s papeško buljo leta 1253, kar je naredilo to pravilo za prvo redovno pravilo, ki ga je napisala in dobila potrditev ženska. Clare je blizu konca življenja močno varovala privilegij revščine za svoj red in zavračala spremembe, ki bi olajšale posedovanje premoženja.
Življenje sv. Klare je polno pomembnih dogodkov in pripovedi: med drugim je znana legenda, da je z močjo molitve in prikazanja Najsvetejšega Sakramenta zaščitila svoj samostan pred napadalci; druga priljubljena zgodba govori o tem, da je zaradi hude bolezni videla sveto mašo od daleč, kar je kasneje povezano z njeno vlogo kot zavetnice televizije in elektronskih medijev v popularni pobožnosti. Clare je umrla 11. avgusta 1253; njen spomin se v katoliški cerkvi obeležuje na ta datum.
Po smrti je bila Clare hitro razglašena za svetnico; kanonizirana je bila leta 1255. Njena zapuščina živi prek reda klaris, ki se je razširil po Evropi in svetu ter ostaja del frančiškanske družine religioznih ustanov. Red danes deluje v različnih oblikah — od strogo klavstiranih samostanov, ki vztrajajo pri prvotnem idealu revščine, do skupnosti, ki združujejo kontemplativno življenje z različnimi oblikami apostolata in pastoralne prisotnosti.
Pomen in vpliv: sv. Klara je pomembna zaradi svoje pogumne odločitve za evangeljsko revščino v časih, ko je bil za ženske vpletenost v javno versko življenje omejena. Napisala je pravilo in vzpostavila red, ki je ženski redovniški življenjski način spremenil v trajno institucijo. Njena osebna svetniška slava, številna čudežna pripovedovanja in hitra kanonizacija so pripomogli k temu, da je postala ena od najbolj čaščenih svetnic srednjeveške Evrope.
Opomba: zgodbe o njenem življenju vsebujejo tako zgodovinska dejstva kot pobožne legende; pri branju virov je uporabno ločevati med potrjenimi dokumenti (npr. njeno pravilo in uradna papeška potrdila) in kasnejšimi pripovedmi, ki so nastajale kot del pobožnosti in hagiografije.
