Socialistična stranka (Parti Socialiste, PS) je ena največjih političnih strank v Franciji. Leta 1969 je zamenjala francosko sekcijo Delavske internacionale (SFIO). Je ena od socialdemokratskih strank.

Prvič je oblast prevzela v času pete republike z zmago Françoisa Mitterranda na predsedniških volitvah leta 1981. Na predsedniških volitvah leta 2007 je strankinega kandidata Ségolène Royal premagal Nicolas Sarkozy s približno 53 % proti 47 %. Leta 2012 je na predsedniških volitvah zmagal kandidat Socialistične stranke François Hollande.

Zgodovina

PS je formalno nastala konec 1960-ih kot naslednica SFIO, vendar je ključni trenutek konsolidacije prišel na kongresu v Épinayu leta 1971, ko je François Mitterrand združil različne socialistične tokove in postavil stranko kot glavno silo francoske levice. Pod vodstvom Mitterranda je PS zgradila široko koalicijo z drugimi levimi silami in leta 1981 prišla na oblast. Prva leta njegovega predsednikovanja so prinesla obsežne nacionalizacije, krepitev socialne države in širitev javnih storitev; v drugi polovici 1980-ih pa je prišlo do premika k bolj restriktivni ekonomski politiki ("tournant de la rigueur").

V 1990-ih je stranka doživela vzpone in padce: Lionel Jospin je kot predsednik vlade v letu koalicije "Plural Left" (1997–2002) uveljavil vrsto reform, toda poraz na predsedniških volitvah 2002 in izpad v prvem krogu sta bila hud udarec. Po letu 2002 se je PS pogosto soočala z notranjimi razceljenostmi med zmernejšimi in bolj levo usmerjenimi krili.

Ideologija in program

Socialistična stranka je v jedru socialdemokratska: zagovarja močno javno varnostno mrežo, progresivno obdavčitev, javno zdravstvo in izobraževanje, varstvo delavskih pravic ter socialno pravičnost. Hkrati je večina vodilnih politikov PS v zadnjih desetletjih sprejela pragmatičen odnos do tržnega gospodarstva in gospodarskih reform, kar je povzročilo notranje napetosti z bolj levimi krili stranke.

PS je običajno zagovornica sekularizma (laïcité), evropske integracije in multilateralizma. V zadnjih letih so v programu vse bolj prisotne teme okoljske politike, digitalizacije in boj proti neenakostim.

Organizacija in tokovi

Stranka ima tradicionalno organizacijsko strukturo s kongresi, nacionalnim sekretariatom in številnimi lokalnimi oddelki. Na ravni EU je PS član Party of European Socialists (PES).

V notranji strukturi obstajajo različna krila: zmernejši reformisti, socialni liberalci, ekosocialisti in bolj radikalna levica, ki je v določenih obdobjih podpirala alternativne politike (npr. predlog univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga je zagovarjal Benoît Hamon pri kandidaturi leta 2017).

Volilni rezultati in politični vpliv

PS je v drugi polovici 20. stoletja večkrat vodila vlado in oblikovala ključne družbene politike. Največji uspeh je bila Mitterrandova zmaga leta 1981 in kasneje Hollandeova zmaga leta 2012, ko je stranka spet prevzela predsedstvo. Med pomembnimi dosežki PS so bile reforme socialne politike, vpeljava nekaterih nacionalizacij, širitve socialnih pravic in legalizacija istospolnih porok v času Hollandeovega mandata (2013).

V zadnjem desetletju pa je stranka utrpela izrazit volilni upad. Leta 2017 je kandidat PS Benoît Hamon prejel relativno majhen delež glasov v prvem krogu predsedniških volitev, kar je bilo deloma posledica notranjih sporov in vzpona novega sredinskega gibanja Emmanuel Macrona (La République En Marche). Leta 2022 je bila kandidatura pariške županje Anne Hidalgo prav tako slabo ocenjena na predsedniških volitvah, kar je še dodatno oslabilo nacionalni položaj PS. Pri parlamentarnih volitvah leta 2022 je PS, pod vodstvom Olivierja Faureja, vstopila v široko levo koalicijo (NUPES) z drugimi levimi strankami, kar je predstavljalo taktični premik, čeprav ni popolnoma odpravil upada vpliva stranke.

Vloga v lokalni politiki in institucijah

Tudi ob nacionalnem upadu ima PS še vedno pomembno mrežo v lokalni politiki: županstva, regije in departmaji, kjer so socialisti pogosto prisotni kot pomembna sila pri izvajanju socialnih politik, mestnih programov in lokalnih reform. Poleg tega ima PS svoj delež v evropskem parlamentu in deluje v mreži sindikatov in civilnodružbenih organizacij.

Sodobni izzivi in perspektive

Glavni izzivi za Socialistično stranko so:

  • obnoviti identiteto in enotno vizijo po letih notranjih razprtij,
  • na novo pritegniti volivce, zlasti mlade in glasove v mestih,
  • uskladiti socialno pravičnost z gospodarsko konkurenčnostjo v času globalizacije,
  • nastopiti jasno glede okoljske politike, da konkurira ekološkim gibanjem in strankam,
  • najti mesto znotraj razdrobljene francoske levice ob vzponu populističnih gibanj in centrizma.

Čeprav je PS v zadnjih letih izgubila svojo nekdanjo prevlado na francoski levi, ostaja pomemben akter z obsežno organizacijsko mrežo in zgodovino vplivanja na oblikovanje francoskih socialnih politik. Njena prihodnost bo odvisna od sposobnosti notranje obnove, povezovanja s civilno družbo ter odgovarjanja na nove družbene in okoljske izzive.