Socialistična stranka Francije (PS) – zgodovina, ideologija in vpliv
Pregled Socialistične stranke Francije (PS): zgodovina, ideologija, ključne zmage in njen vpliv na francosko politiko ter evropsko socialdemokracijo.
Socialistična stranka (Parti Socialiste, PS) je ena največjih političnih strank v Franciji. Leta 1969 je zamenjala francosko sekcijo Delavske internacionale (SFIO). Je ena od socialdemokratskih strank.
Prvič je oblast prevzela v času pete republike z zmago Françoisa Mitterranda na predsedniških volitvah leta 1981. Na predsedniških volitvah leta 2007 je strankinega kandidata Ségolène Royal premagal Nicolas Sarkozy s približno 53 % proti 47 %. Leta 2012 je na predsedniških volitvah zmagal kandidat Socialistične stranke François Hollande.
Zgodovina
PS je formalno nastala konec 1960-ih kot naslednica SFIO, vendar je ključni trenutek konsolidacije prišel na kongresu v Épinayu leta 1971, ko je François Mitterrand združil različne socialistične tokove in postavil stranko kot glavno silo francoske levice. Pod vodstvom Mitterranda je PS zgradila široko koalicijo z drugimi levimi silami in leta 1981 prišla na oblast. Prva leta njegovega predsednikovanja so prinesla obsežne nacionalizacije, krepitev socialne države in širitev javnih storitev; v drugi polovici 1980-ih pa je prišlo do premika k bolj restriktivni ekonomski politiki ("tournant de la rigueur").
V 1990-ih je stranka doživela vzpone in padce: Lionel Jospin je kot predsednik vlade v letu koalicije "Plural Left" (1997–2002) uveljavil vrsto reform, toda poraz na predsedniških volitvah 2002 in izpad v prvem krogu sta bila hud udarec. Po letu 2002 se je PS pogosto soočala z notranjimi razceljenostmi med zmernejšimi in bolj levo usmerjenimi krili.
Ideologija in program
Socialistična stranka je v jedru socialdemokratska: zagovarja močno javno varnostno mrežo, progresivno obdavčitev, javno zdravstvo in izobraževanje, varstvo delavskih pravic ter socialno pravičnost. Hkrati je večina vodilnih politikov PS v zadnjih desetletjih sprejela pragmatičen odnos do tržnega gospodarstva in gospodarskih reform, kar je povzročilo notranje napetosti z bolj levimi krili stranke.
PS je običajno zagovornica sekularizma (laïcité), evropske integracije in multilateralizma. V zadnjih letih so v programu vse bolj prisotne teme okoljske politike, digitalizacije in boj proti neenakostim.
Organizacija in tokovi
Stranka ima tradicionalno organizacijsko strukturo s kongresi, nacionalnim sekretariatom in številnimi lokalnimi oddelki. Na ravni EU je PS član Party of European Socialists (PES).
V notranji strukturi obstajajo različna krila: zmernejši reformisti, socialni liberalci, ekosocialisti in bolj radikalna levica, ki je v določenih obdobjih podpirala alternativne politike (npr. predlog univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga je zagovarjal Benoît Hamon pri kandidaturi leta 2017).
Volilni rezultati in politični vpliv
PS je v drugi polovici 20. stoletja večkrat vodila vlado in oblikovala ključne družbene politike. Največji uspeh je bila Mitterrandova zmaga leta 1981 in kasneje Hollandeova zmaga leta 2012, ko je stranka spet prevzela predsedstvo. Med pomembnimi dosežki PS so bile reforme socialne politike, vpeljava nekaterih nacionalizacij, širitve socialnih pravic in legalizacija istospolnih porok v času Hollandeovega mandata (2013).
V zadnjem desetletju pa je stranka utrpela izrazit volilni upad. Leta 2017 je kandidat PS Benoît Hamon prejel relativno majhen delež glasov v prvem krogu predsedniških volitev, kar je bilo deloma posledica notranjih sporov in vzpona novega sredinskega gibanja Emmanuel Macrona (La République En Marche). Leta 2022 je bila kandidatura pariške županje Anne Hidalgo prav tako slabo ocenjena na predsedniških volitvah, kar je še dodatno oslabilo nacionalni položaj PS. Pri parlamentarnih volitvah leta 2022 je PS, pod vodstvom Olivierja Faureja, vstopila v široko levo koalicijo (NUPES) z drugimi levimi strankami, kar je predstavljalo taktični premik, čeprav ni popolnoma odpravil upada vpliva stranke.
Vloga v lokalni politiki in institucijah
Tudi ob nacionalnem upadu ima PS še vedno pomembno mrežo v lokalni politiki: županstva, regije in departmaji, kjer so socialisti pogosto prisotni kot pomembna sila pri izvajanju socialnih politik, mestnih programov in lokalnih reform. Poleg tega ima PS svoj delež v evropskem parlamentu in deluje v mreži sindikatov in civilnodružbenih organizacij.
Sodobni izzivi in perspektive
Glavni izzivi za Socialistično stranko so:
- obnoviti identiteto in enotno vizijo po letih notranjih razprtij,
- na novo pritegniti volivce, zlasti mlade in glasove v mestih,
- uskladiti socialno pravičnost z gospodarsko konkurenčnostjo v času globalizacije,
- nastopiti jasno glede okoljske politike, da konkurira ekološkim gibanjem in strankam,
- najti mesto znotraj razdrobljene francoske levice ob vzponu populističnih gibanj in centrizma.
Čeprav je PS v zadnjih letih izgubila svojo nekdanjo prevlado na francoski levi, ostaja pomemben akter z obsežno organizacijsko mrežo in zgodovino vplivanja na oblikovanje francoskih socialnih politik. Njena prihodnost bo odvisna od sposobnosti notranje obnove, povezovanja s civilno družbo ter odgovarjanja na nove družbene in okoljske izzive.
Zgodovina
Francoski socializem do leta 1969
Po neuspehu pariške komune (1871) je bil francoski socializem v prenesenem pomenu obglavljen. Njegovi voditelji so bili ubiti ali izgnani. Leta 1879 je bila ustanovljena prva francoska socialistična stranka, Zveza socialističnih delavcev Francije (Fédération des travailleurs socialistes de France ali FTSF).
Leta 1899 je sodelovanje Milleranda v kabinetu Pierra Waldecka-Rousseauja sprožilo razpravo o sodelovanju socialistov v "buržoazni vladi". Tri leta pozneje so Jaurès, Allemane in possibilisti ustanovili Francosko socialistično stranko, Guesde in Vaillant pa Socialistično stranko Francije. Nato sta se leta 1905 na kongresu v Globusu obe skupini združili v Francosko sekcijo Delavske internacionale (Section française de l'Internationale ouvrière ali SFIO). Jaurès je postal vodja stranke.
Francoski socialisti so bili izrazito pacifistični, vendar se po umoru Jaurèsa leta 1914 niso mogli upreti valu militarizma, ki je sledil izbruhu prve svetovne vojne.
Med socialisti je prišlo do hudega razkola zaradi sodelovanja v vojni vladi narodne enotnosti. Leta 1919 so bili protivojni socialisti na volitvah hudo poraženi. Leta 1920 sta se na kongresu Tours odcepila večina in levo krilo stranke ter ustanovila Francosko sekcijo Komunistične internacionale (Section française de l'Internationale Communiste ali SFIC). Ta stranka se je pridružila Tretji internacionali, ki jo je ustanovil Lenin. Desno krilo, ki ga je vodil Léon Blum, je ohranilo "staro hišo" in ostalo v SFIO.
Leta 1934 so komunisti spremenili svoje stališče in vse tri stranke so se združile v Ljudsko fronto, ki je leta 1936 zmagala na volitvah in pripeljala Bluma na oblast kot prvega socialističnega predsednika vlade v Franciji.
Po osvoboditvi Francije leta 1944 je SFIO sestavila koalicijo z močno Komunistično partijo (ki je postala glavna levičarska stranka) in krščanskodemokratsko MRP. To zavezništvo ni preživelo hladne vojne. Blum je predlagal oblikovanje tretje sile z levo sredino in desno sredino proti gaullistom in komunistom. Vendar je njegovega kandidata za vodjo SFIO Daniela Mayerja premagal Guy Mollet.
Molleta je podpiralo levo krilo stranke. Paradoksalno je, da je govoril marksistični jezik, ne da bi postavil pod vprašaj zavezništvo s sredino in desno sredino. Leta 1956 je bil predsednik vlade na čelu manjšinske vlade. SFIO se je leta 1959 vrnila v opozicijo.
SFIO na volitvah leta 1965 ni predlagala svojega kandidata. Zato je podprla kandidaturo Françoisa Mitterranda, nekdanjega ministra četrte republike, ki je bil konservativec, nato pa neodvisni levičar. Bil je odločno protigaullistično usmerjen. Dosegel je časten rezultat in se v nepričakovanem drugem krogu volitev pomeril z De Gaullom. Tako se je pojavil kot vodja nekomunistične levice.
Da bi obstali med Komunistično partijo, ki je vodila levico, in Gaullistično partijo, ki je vodila državo, so SFIO, radikalci in levičarske republikanske skupine pod Mitterrandovim vodstvom ustanovili Federacijo demokratične in socialistične levice.
Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969-1981)
Leta 1969 je SFIO zamenjala Socialistična stranka (Parti socialiste ali PS). Pridružili so se ji klubi, ki so bili naklonjeni Pierru Mendèsu-Francu (Zveza klubov za prenovo levice, ki jo je vodil Alain Savary), in levičarske republikanske skupine (Zveza socialističnih skupin ad klubi Jeana Poperena). Na kongresu v Issy-les-Moulineaux je bil Alain Savary s podporo svojega predhodnika Guya Molleta izvoljen za prvega sekretarja. Predlagal je "ideološki dialog" s komunisti.
Dve leti pozneje so se stranki pridružili klubi, ki podpirajo Francoisa Mitterranda (Konvencija republikanskih institucij). Mitterrand je s predlogom volilnega programa s komunisti premagal dvojico Savary-Mollet.
Mitterrandovo predsedovanje in izvajanje oblasti (1981-1995)
Leta 1981 je Mitterrand premagal neoliberalca Valéryja Giscarda d'Estainga in postal prvi socialistični predsednik Francije, izvoljen na splošnih volitvah.
PS je leta 1986 izgubila večino v francoski narodni skupščini, zaradi česar je bil Mitterrand prisiljen "sobivati" s konservativno vlado Jacquesa Chiraca. Kljub temu je bil Mitterrand leta 1988 ponovno izvoljen za predsednika z zmernim programom "Združena Francija". Ni predlagal niti nacionalizacije niti privatizacije. Za predsednika vlade je izbral najbolj priljubljenega in zmernega socialističnega politika Michela Rocarda. V njegovem kabinetu so bili štirje desnosredinski ministri, vendar ga je v Nacionalni skupščini, izvoljeni junija 1988, podprla le večina poslancev.
V svojem drugem mandatu se je Mitterrand osredotočil na zunanjo politiko in oblikovanje Evrope.
Jospin in "pluralna levica" (1995-2002)
V opoziciji je PS sestavila koalicijo z drugimi levimi silami: PCF, Zelenimi, Levo radikalno stranko in MDC. Ta "pluralna levica" (Gauche plurielle) je zmagala na parlamentarnih volitvah leta 1997, Jospin pa je postal predsednik vlade tretje "kohabitacije".
Njegova politika je bila na splošno napredna, vendar ni imela veliko skupnega s socializmom, kot ga tradicionalno razumemo. Aubryjevi zakoni so skrajšali delovni čas na 35 ur na teden. Vzpostavljeno je bilo splošno zdravstveno zavarovanje. Vendar pa se je izvajala politika privatizacije.
21. aprila 2002 je Jospin izpadel v prvem krogu predsedniških volitev.
Po šoku leta 2002
Na deželnih volitvah leta 2004 so se socialisti vrnili na oblast. V koaliciji z nekdanjo "pluralno levico" so prevzeli oblast v 20 od 22 metropolitanskih regij (v vseh, razen v Alzaciji in na Korziki) in v štirih čezmorskih regijah. Dejansko je imela koristi od "sankcijskega glasovanja" proti desnici.
1. decembra 2004 se je 59 % članov Socialistične stranke odločilo, da odobri predlagano evropsko ustavo. Vendar je več znanih članov stranke, med njimi Laurent Fabius ter levičarja Henri Emmanuelli in Jean-Luc Mélenchon, pozvalo volivce, naj na francoskem referendumu o evropski ustavi 29. maja 2005, na katerem je bila predlagana ustava zavrnjena, glasujejo proti.
Predsedniške volitve 2007
Na predsedniških volitvah leta 2007 se je pojavilo veliko potencialnih kandidatov: François Hollande, Laurent Fabius (ki se je pridružil levemu krilu stranke), Dominique Strauss-Kahn (ki je trdil, da predstavlja "socialno demokracijo"), Jack Lang, Martine Aubry in Ségolène Royal, ki je bila po anketah favoritinja.
Člani Socialistične stranke so 16. novembra 2006 s 60-odstotno večino izbrali Ségolène Royal za svojo kandidatko. Njena izzivalca, Strauss-Kahn in Fabius, sta dobila 21 % oziroma 19 %.
Ségolène Royal je v prvem krogu francoskih predsedniških volitev prejela 25 % glasov in se uvrstila v drugi krog volitev, vendar je 6. maja 2007 izgubila proti Nicolasu Sarkozyju.
Od leve proti desni: Dominique Strauss-Kahn, Bertrand Delanoë in Ségolène Royal sedijo v prvi vrsti na srečanju Francoske socialistične stranke 6. februarja 2007 v dvorani Carpentier v Parizu.
Vodenje
Prvi sekretarji od leta 1969:
- Alain Savary (1969-1971)
- François Mitterrand (1971-1981)
- Lionel Jospin (1981-1988)
- Pierre Mauroy (1988-1992)
- Laurent Fabius (1992-1993)
- Michel Rocard (1993-1994)
- Henri Emmanuelli (1994-1995)
- Lionel Jospin (1995-1997)
- François Hollande (1997-2008)
- Martine Aubry (2008-2012)
- Harlem Désir (2012-...)
Sorodne strani
Iskati