Space Shuttle Challenger (OV-099): zgodovina, nesreča 1986 in vzroki

Space Shuttle Challenger (OV-099) je bil drugi raketoplan, s katerim je NASA poletela v vesolje. Raketoplan je razpadel 73 sekund po vzletu iz Cape Canaverala 28. januarja 1986. Vseh sedem astronavtov, ki so bili takrat na njem, je umrlo. Do nesreče je prišlo, ker se gumijasta cev, imenovana o-obroč, zaradi hladnega vremena ni razširila, da bi zapolnila vrzel v eni od nosilnih raket.

Ladja Challenger je dobila ime po ladji kraljeve mornarice, ki je med letoma 1872 in 1876 raziskovala Tihi in Atlantski ocean. Challenger je bilo tudi ime lunarnega izletniškega modula Apolla 17.

Zgodovina in vloga raketoplana

OV-099 je bil drugi operativni raketoplan v floti po Columbia. Sprva je bil zgrajen kot konstrukcijski preizkusni primerek in kasneje prirejen za lete. Challenger je opravil več misij z nalogami, kot so nameščanje satelitov, znanstveni eksperimenti in sodelovanje v izobraževalnih programih. Bil je pomemben del programa Space Shuttle zaradi svoje prilagodljivosti in sposobnosti ponovnega uporabe.

Posadka misije STS-51-L

• Francis R. "Dick" Scobee — poveljnik
• Michael J. Smith — pilot
• Ronald McNair — specialist za misijo
• Ellison Onizuka — specialist za misijo
• Judith Resnik — specialist za misijo
• Gregory Jarvis — specialist za uporabno tovorno opremo
• Christa McAuliffe — izbrana učiteljica v okviru programa "Teacher in Space"

Posadka je vključevala profesionalne astronavte in tudi civilisto — Christo McAuliffe, katere udeležba je pritegnila veliko medijske pozornosti in javno zanimanje.

Potek nesreče

28. januarja 1986 je Challenger vzletel ob hladnem vremenu. Približno 73 sekund po vzletu je prišlo do izbruha plinov iz ene od nosilnih raket (SRB), kar je povzročilo strukturni zlom zunanjega rezervoarja in kasnejšo razgradnjo orbiterja. Raketoplan ni imel eksplozije na način, kot jo pogosto prikazujejo mediji — šlo je za hitro razbitje konstrukcije in vžig izlitih goriv, kar je povzročilo veliko ognjeno kroglo in uničenje plovila v zraku. Vsi člani posadke so izgubili življenje pri dogodku ali takoj zatem.

Vzroki in ugotovitve Rogersove komisije

Po nesreči je predsednik Združenih držav ustanovil neodvisno preiskovalno telo, znano kot Rogersova komisija. Komisija je ugotovila več ključnih vzrokov in pomanjkljivosti:

• Tehnični vzrok: neposredni vzrok je bila odpoved tesnila (o-obroča) v spoju "field joint" na desni nosilni raketi (SRB). Pri nizkih temperaturah je elastomerno tesnilo zaradi izgube elastičnosti in nepopolnega stika dopuščalo prehod vročih plinov ("blow-by"), kar je sčasoma povzročilo strukturno okvaro.
• Oblike in obnašanje spoja: zasnova pokončnih spojev SRB je dopuščala rotacijo in ločitev ob pritisku, kar je povečalo tveganje poškodbe tesnila.
• Varnostna kultura in upravljanje: Komisija je kritično ocenila komunikacijo med proizvajalko SRB (Morton Thiokol) in NASA ter menedžerske odločitve, ki so prezrle opozorila in sume tveganja. Inženirji nekaterih podizvajalcev so opozarjali na nevarnost ob nižjih temperaturah, vendar ni bilo ustreznega zaustavitvenega mehanizma.
• Opozorilna sporočila: med drugim sta inženir Roger Boisjoly in drugi izražala zaskrbljenost zaradi vpliva nizkih temperatur na o-obroče, a so bile njihove pripombe premalo upoštevane pri odločitvi za izstrelitev.

Posledice in spremembe v programu

• Po nesreči je bil program Space Shuttle začasno ustavljen za več kot dve leti. V tem času so bile nosilne rakete temeljito prenovljene, vključno z izboljšavo spojev in vgradnjo dodatnih zaščitnih ukrepov (nov dizajn "field joint", dodatni elementi za zaklep in ogrevalne naprave za tesnila).
• NASA je izvedla številne organizacijske in upravljavske spremembe, usmerjene v izboljšanje varnostne kulture, komunikacije ter neodvisnih preverjanj tehničnih in varnostnih odločitev.
• Raketoplani so se vrnili v poletno službo s misijo STS-26 leta 1988 (raketoplan Discovery), vendar je tragedija oblikovala nadaljnjo javno in politično percepcijo vesoljskega programa vse do njegovega konca leta 2011.

Spomin in pomen

Challengerjeva nesreča je globoko zaznamovala javnost po vsem svetu. V spomin na posadko so postavili več spomenikov in obeležij; tragedija je tudi močno prispevala k razmisleku o tveganjih človeških misij v vesolju in k nujnosti odprte komunikacije ter kritičnega obravnavanja varnostnih pomislekov. Poleg tehničnih izboljšav je nesreča ostala pomembna lekcija o tem, kako organizacijska kultura in odločevalski procesi vplivajo na varnost kompleksnih tehnoloških sistemov.

Challenger ostaja v zgodovini kot opomin na ranljivost vesoljskih misij in hkrati kot spodbuda za stalno izboljševanje varnostnih standardov in odgovornosti v vesoljski industriji.

Posadka

• Francis "Dick" Scobee (46)
• Michael John Smith (40)
• Judith Resnik (36)
• Ellison Onizuka (39)
• Ronald McNair (35)
• Gregory Jarvis (41)
• Christa McAuliffe (37), prva učiteljica v vesolju

Astronavti Challengerja

Vprašanja in odgovori

V: Kako se je imenoval drugi vesoljski raketoplan, ki ga je uporabljala NASA?

V: Kdaj je prišlo do nesreče raketoplana Challenger?

V: Koliko astronavtov je bilo na krovu, ko je prišlo do nesreče?

V: Kaj je povzročilo nesrečo raketoplana Challenger?

V: Od kod izvira ime Challenger?

V: Ali je v tej nesreči kdo preživel?

Išči po črki