Pegasta hijena (Crocuta crocuta) — biologija, družba in lov v Afriki

Pegasta hijena (Crocuta crocuta): biologija, družbeni sistem, lov in prehrana v Afriki — klani, hitrost, ogroženost in vloga v folklori.

Pegasta hijena (Crocuta crocuta) je vrsta hijene (v britanski angleščini se beseda piše "hyaena"). Pogosto jo imenujejo tudi smejoča se hijena. Najdemo jih skoraj povsod v podsaharski Afriki. V naravi živi med 27.000 in 47.000 osebkov, čeprav je njihova populacija v posameznih regijah vse manjša zaradi izgube življenjskega prostora in nezakonitega lova. Predniki pegastih hijen so bili v Evropi prisotni vsaj milijon let do konca pleistocena.

Biologija in videz

Pegasta hijena je največji član družine Hyaenidae. Ima robustno telo, močne čeljusti in gosto, pegasto dlako — od tod tudi ime. Odrasle živali tehtajo običajno med 45 in 80 kg, samice pa so v povprečju večje in težje od samcev. Ta spolna dvolomnost (samice večje od samcev) je med sesalci nenavadna in ima povezavo z njihove hormonsko in socialno biologijo.

Gleženjska in čeljustna zgradba je zgrajena za lomljenje kosti: zobje in močni čeljustni mišici jim omogočajo drobiti tudi velike kosti in izkoristiti hranilno vrednost, ki jo drugi plenilci pogosto izpustijo. Pegaste hijene lahko teoretično dosežejo hitrost do približno 60 km/h v kratkih šprintih, hkrati pa so znane po vzdržljivosti pri dolgotrajnem pregonu plena.

Edinstvena reproduktivna anatomija

Pri pegastih hijenah ima samica izrazito izoblikovan klitoris (t. i. pseudo-penis), skozi katerega urinirajo, kopulirajo in tudi rodijo. Zato samice nimajo ločene zunanje vaginalne odprtine kot jo imajo številni drugi sesalci; njihov reproduktivni in izločalni trakt se delno združuje v tej strukturi. Visoke ravni androgenih hormonov pri samicah prispevajo k tej posebnosti in k močni ter dominantni vedenjski vlogi samic v družbi.

Družbena struktura in vedenje

Pegaste hijene sodijo med najbolj družabne pripadnike Carnivora. Živijo v velikih, kompleksnih skupnostih, ki jim pravimo klani — ti lahko štejejo do 80 osebkov. Klani so hierarhično strukturirani in pogosto matriarhalni: samice so višje na družbeni lestvici in jih mladiči dedujejo položaj po materi. Kljub temu da lovijo in iščejo hrano skupinsko, je notranja dinamika klana močno tekmovalna; posamezniki si pogosto prilaščajo plen in zagotavljajo hrano predvsem sebi in svojim potomcem.

Samice običajno skrbijo za mladiče, medtem ko samci redko aktivno sodelujejo pri negi. Mladostni samci ponavadi ob osamosvojitvi zapustijo klan, iščejo novega partnerja in se pogosto priključijo drugemu klanu.

Lov, prehrana in mrhovinjenje

Pegasta hijena je izjemno prilagodljiv mrhovinar in učinkovit lovec. Je oportunistična — prehranjuje se s kadavri, pa tudi aktivno lovi različne vrste plena, od majhnih živalic do večjih kopitarjev, kot so gnuji, zebra in antilope. Njena čeljust in prebavni trakt omogočata prebavo kož, kit in kosti, kar ji daje konkurenčno prednost v okoljih, kjer je hrana redka.

Na lov se običajno podajo v skupinah, ki jih sestavljajo le nekaj sorodnih osebkov (pogosto dve do pet). Pogosto obkolijo črede, izberejo ranjenega ali šibkega posameznika in ga dolgo preganjajo ter izčrpavajo. Skupinski lov poveča uspešnost, a se ob plenjenju pojavi tudi huda konkurenca med člani klana.

Komunikacija in vedenjski znaki

Pegaste hijene imajo bogat repertoar glasov, med katerimi je najbolj znan t. i. "smeh" — serie hitro ponavljajočih se vokalizmov, ki signalizirajo vznemirjenje, strah ali podrejenost. Poleg tega uporabljajo vonjalne znake, označevanje teritorija s secretorji in telesno komunikacijo (mimika, položaj telesa) za vzpostavljanje in vzdrževanje hierarhije v klanu.

Razmnoževanje in razvoj mladičev

Samica ima dolgo brejost (približno 110 dni) in običajno rodi 1–3 mladiče, najpogosteje dva. Mladiči se rodijo predvsem v skupnih brlogih (dens) ali zapuščenih jamah, kjer jih varujejo matere in včasih druge samice iz klana. Kljub visokim starševskim vlaganjem je smrtnost mladičev v prvih mesecih lahko visoka, pogojena z razpoložljivostjo hrane in socialnim statusom matere.

Življenjski prostor, ogroženost in grožnje

Pegaste hijene zasedajo različne habitate — od travnikov in savan do suhem gozdnatih območij. Čeprav se globalno štejejo za sorazmerno razširjeno vrsto, njihova populacija upada. Glavne grožnje so izguba življenjskega prostora, konflikti z ljudmi (zlasti zaradi preganjanja, ker napadajo drobnico), nezakonit lov in bolezni (npr. kugo, steklino). Zoos in zaščitne pobude prispevajo k ohranitvenim programom, a je ohranitev odvisna tudi od zmanjšanja konfliktov med ljudmi in živalmi ter ohranjanja habitatov.

Razmerje z ljudmi in kulturna podoba

Ljudje so pegaste hijene poznali že dolgo časa; v zgornjem paleolitiku so ljudje v jamah upodabljali hijene. V zahodni kulturi in afriški folklori imajo pegaste hijene pogosto negativen sloves. V različnih afriških pripovedkah so opisane kot zvite, grde ali nevarne živali, v zahodnih pričah pa jih včasih prikažejo kot pohlepne ali neumne. Takšne predstave pogosto izhajajo iz njihovega mrhovinarskega vedenja in značilnih vokalizmov, vendar ne odražajo njihove ekološke vloge kot pomembnih razgrajevalcev ekosistemov.

Fosilna zgodovina

Pegaste hijene so bile prej bolj razširjene; fosilni ostanki kažejo, da so bile v Evropi prisotne do konca pleistocena. Izumrtje v teh regijah je povezano s podnebnimi spremembami in spremembami v razpoložljivosti plena.

Skupaj so pegaste hijene kompleksne, prilagodljive in družabne živali s pomembno ekološko vlogo. Za njihovo dolgoročno preživetje je ključno razumevanje njihovega vedenja, zmanjševanje konfliktov z ljudmi ter ohranjanje habitatov in divjih populacij plena.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime pegaste hijene?

V: Koliko osebkov je v naravi?

V: Zakaj se njihova populacija zmanjšuje?

V: Ali so samci zainteresirani za pomoč samicam pri vzreji mladičev?

V: Kako lovijo pegaste hijene?

V: Kaj si zahodna kultura misli o pegastih hijenah?

V: Kako to, da ljudje že dolgo poznajo pegaste hijene?

Išči po črki