Bitka na prelazu Kasserine, poimenovana po prelazu skozi gorovje Atlas, je bila bitka v Tuniziji. Bila je del severnoafriške kampanje. Bitka je potekala od 19. februarja 1943 do 24. februarja 1943. Gre za enega pomembnih obračunov v severnoafriški fazi druge svetovne vojne, saj je razkrila tako ranljivosti kot tudi sposobnost hitrega prilagajanja obeh strani.

Ozadje in pomen

Ta bitka je v spominu ostala kot prva večja bitka med Američani in Nemci v drugi svetovni vojni. Ameriški enoti sta hitela proti Tunisu, da bi preprečili prihod dodatnih enot osi iz Evrope in utrdili položaje v severni Afriki. Na papirju je bila fronta mešana: nemške in italijanske enote so bile na bojišču že bolj izkušene, medtem ko so se ameriške sile šele učile bojevanja proti vrhunskim pogojem in izurjenemu nasprotniku.

Sile in poveljstvo

Silam osi je poveljeval Erwin Rommel. Večinoma so bile sestavljene iz Afrika Korpsa in italijanske oklepne divizije Centauro (z enotami italijanskih Tunizijcev). Vključevale so tudi nekaj divizij nemške 5. tankovske armade. Na zavezniški strani je II. korpus ameriške vojske je vodil Lloyd Fredendall, medtem ko je Britansko 1. armado nadziral Kenneth Anderson. Razmerje izkušenosti in taktične sposobnosti je bilo na nekaterih odsekih v prid osi.

Potek bojev (19.–24. februar 1943)

Napad se je začel 19. februarja, ko so ose napadle ameriške položaje v in okoli prelaza Kasserine. Nemški in italijanski udari so hitro izkoristili šibke, slabo povezanih in slabo izurjene ameriške položaje. Ameriške enote so utrpele hude izgube in se morale umakniti s prvotnih položajev; po eni od ocen so se umaknile približno 50 milj (80 km) od izhodiščnega položaja na prelazu Faid.

Glavni vzroki za ameriške težave so bili neizkušenost v boju proti dobro organiziranim nemškim enotam, pomanjkanje učinkovite združene uporabe oklepne tehnike, artilerije in letalstva ter poveljniške napake na višjih ravneh. Lloyd Fredendall je bil kritiziran zaradi razpršenih položajev, oddaljene veljavne poveljniške točke in pomanjkljive koordinacije med enotami. Rommel je sprva zadal pomembne udarce, a je bil omejen z logistiko, pomanjkanjem zalog goriva in streliva ter prihodom zavezniških okrepitev.

Proti koncu bitke so zavezniške okrepitve, predvsem britanske in dodatne ameriške enote, začele izvajati protinapade in zapreti pretrgane linije, kar je prisililo Rommela, da je ustavil napredovanje in se umaknil na bolj obrambne položaje. Bitka se je končala z zavezniškim zaustavitvenim uspehom, čeprav so bili začetni rezultati v korist osi.

Izgube in neposredne posledice

Bitka je bila za Američane zelo draga v žrtvah in opremi; šlo je za bolečo lekcijo o tem, kako pomembni so usposobljeni četi, poveljstvo, logistika in usklajevanje z zračnimi ter artilerijskimi silami. Veliko ameriških vojakov je umrlo ali bilo ranjenih, prav tako so bile številne enote in oklepne enote izgubljene ali uničene.

Strateške posledice in dolgotrajne spremembe

Ta bitka je povzročila spremembe v organizaciji ameriške vojske, da bi jo bolje pripravili na vojno v SeverniAfriki. Zamenjanih je bilo več poveljnikov; kritike in preiskave so pokazale, da je treba izboljšati usposabljanje, poveljniške strukture in taktiko delovanja. Zlasti je sledila reorganizacija II. korpusa in spremembe v načinu vodenja ter izmenjavi nekaterih vodij – v naslednjih tednih so v regijo prihajali izkušenejši poveljniki, ki so uvedli strožje discipline in boljšo uporabo oklepnih in artilerijskih sredstev.

Ko sta se Rommel in Američani čez nekaj tednov ponovno spopadla, so se ameriške izboljšave pokazale v boju: boljša taktika, tesnejše sodelovanje z zavezniki in izboljšana logistika so prispevali h kasnejšim uspehom zaveznikov v Tuniziji, kar je na dolgi rok pripomoglo k porazu osi v severni Afriki.

Pomen v širšem kontekstu

Bitka pri Kasserinu je torej pomembna predvsem kot mejnik: pokazala je ranljivost neizkušenih armad, hkrati pa sprožila nujne reforme, ki so pospešile modernizacijo in profesionalizacijo ameriške vojske. Izkušnje, pridobljene tu, so bile pozneje uporabne v invazijah na Sicilijo in v provincialnih bojiščih Evrope.

Opomba: Bitka pri Kasserinu ni bila dokončna zmaga niti ene strani, vendar je močno vplivala na nadaljnji razvoj ameriških vojaških sposobnosti in na potek severnoafriške kampanje.