Talibanski upor v Afganistanu od 2001: pregled, vzroki in posledice

Po začetku vojne v Afganistanu leta 2001 so talibani sprožili upor, ki je znan kot talibanski upor. Talibani so začeli napadati sile ISAF in Nata v Afganistanu ter izvedli številne teroristične napade, hkrati pa so se spopadali z afganistansko vlado in njenimi mednarodnimi zavezniki. Al Kaida je bila in je za nekatere frakcije še vedno povezana z gibanjem. Konflikt se je sčasoma razširil tudi čez mejo, predvsem v Pakistan, kjer so se pojavile oborožene skupine in nasilje, povezano z upori, med drugim tudi upor v pokrajini Khyber Pakhtunkhwa. Sila in strategije so se spreminjale skozi leta: od hibridnih spopadov in pobratenih ofenziv do terorističnih napadov ter sistematičnega podžiganja strahu v mestih in na podeželju.

Ker je Afganistan v zadnjih desetletjih doživel številne spopade in vojne, se je njegovo gospodarstvo močno spremenilo. Veliko ljudi je odvisnih od gojenja denarnih pridelkov, kot je mak, ki se uporablja za proizvodnjo prepovedanih drog, kot je opij ali heroin. Dohodek iz trgovine z drogo je bil za nekatere oborožene skupine pomemben vir financiranja upora, kar je konflikt dodatno zapletlo. Mnogi prebivalci menijo, da so vzroki za revščino, pomanjkanje služb, korupcija in šibka država vsaj tako pomembni kot ideološka komponenta talibanskega gibanja. Zato bo trajno reševanje problemov zahtevalo več od zgolj vojaške zmage nad talibani — potrebne so tudi dolgoročne spremembe v upravljanju, razvoju podeželja, pravni državi in alternativnih gospodarskih priložnostih za kmete.

Vzroki upora

Politična in upravna šibkost: šibke državne institucije, slabo vladanje in razširjena korupcija so povečali nezadovoljstvo in omogočili talibanom lokalne vplive.
Socialne in etnične napetosti: sporazumevanje med središčem in obrobjem ter spori med etničnimi skupinami so ustvarili plodna tla za upor.
Reakcija na zunanjo intervencijo: prisotnost tujih sil je talibane predstavila kot nasprotnike tuje oblasti in jim pomagala pridobiti podporo v določenih skupnostih.
Ekonomska revščina in pomanjkanje priložnosti: odsotnost stabilnih služb in prihodkov spodbuja preživetvene strategije, vključno z gojenjem makovih polj.
Varovališča in mednarodne povezave: prisotnost borcev, logistične podpore in včasih simpatij čez mejo (zlasti v Pakistanu) je konflikt podaljševala.

Potek konflikta in ključne faze

2001–2006: padec talibanskega režima in prehod h kroničnemu uporu; talibani so se reorganizirali in začeli uporabljati gerilske metode.
2006–2014: razmahnila se je uporniška dejavnost, odgovorila je mednarodna koalicija z večjimi operacijami in povečanjem prisotnosti (»surge«); civilne žrtve in prostorsko razseljevanje naraščata.
2014–2020: prenos varnostne odgovornosti na afganistanske sile (ANSF); talibani so izkoristili politične razpoke in postopno ponovno pridobili ozemlja.
2020–2021: pogajanja v Dohti in umik tujih sil; hitra ofenziva talibanov in konec večine udeležbe tujih sil sta vodila v prevzem oblasti sredi leta 2021.

Taktike, financiranje in povezave

Talibani so uporabljali kombinacijo klasičnih gerilskih taktik (zasede, zasledujoča avantura, udari na logistične poti), terorističnih napadov, samomorilskih bombnih napadov in min ter improviziranih eksplozivnih naprav. Poleg bojevanja na bojišču je upor vključeval politiko zastraševanja, uboje civilistov, napade na infrastrukturo in tarče, kot so šole in zdravstvene ustanove.

Financiranje izvira predvsem iz kombinacije prihrankov, lokalnega izsiljevanja, davkov na pridelavo drog in tihotapljenja. Povezave z Al Kaida ter drugimi regionalnimi ter transnacionalnimi skupinami so prispevale k izmenjavi znanja in omejeni logistični podpori.

Posledice za civilno prebivalstvo

Človeške žrtve: na tisoče civilnih smrtnih žrtev in ranjenih ter številne žrtve med vojaškimi enotami in uporniki.
Razseljevanje in begunci: milijoni notranje razseljenih oseb in mogoča begunska gibanja v sosednje države (zlasti v Pakistan in Iran) ter v Evropo.
Gospodarske posledice: uničena infrastruktura, zmanjšane možnosti za tuje naložbe in turizem, odvisnost od preprostih kmetijskih pridelkov in prepovedanih drog.
Družbene posledice: upad dostopa do izobraževanja in zdravstvene oskrbe, kršitev človekovih pravic in omejevanje pravic žensk v območjih pod nadzorom talibanov.

Regionalne in globalne posledice

Konflikt je vplival tudi na varnost in politiko regije: povečal je napetosti znotraj Pakistana, vplival na varnost v sosednjih državah in prispeval k širjenju oboroženih skupin ter skritim tranzitnim potezam. V Pakistanu so se pojavile teroristične aktivnosti in spopadi, ki so med drugim povezani z uporom v pokrajini Khyber Pakhtunkhwa. Mednarodno je nasilen upad Afganistana povzročil skrb zaradi možnega obnovljenega zagona mednarodnega terorizma in povečal pritiske na migracijske tokove ter humanitarne sisteme.

Kaj je potrebno za trajno rešitev

Trajna rešitev zahteva kombinacijo varnostnih, političnih in gospodarskih ukrepov:

inkluzivni politični dogovor, ki vključuje predstavnike različnih etničnih skupin in žensk;
krepitev državnih institucij, pravne države in zmanjšanje korupcije;
gospodarski razvoj, ustvarjanje delovnih mest in programi za nadomestitev pridelave makovih polj z legalnimi pridelki;
regionalno sodelovanje za preprečevanje varnostnih varovališč in preprečevanje financiranja teroroških skupin;
dolgoročna humanitarna in razvojna pomoč z osredotočenostjo na izobraževanje, zdravstvo in obnovo infrastrukture.

Talibanski upor od leta 2001 dalje je kompleksen pojav, kjer se prepletajo ideologija, lokalne in globalne interese, ekonomska stiska in zgodovinske delitve. Zato bo odpravljanje njegovih vzrokov zahtevalo celostne in trajnostne rešitve, ki segajo onkraj vojaške strategije in vključujejo socialni in gospodarski razvoj ter resno regionalno sodelovanje.

Afganistanske sile napadajo talibane v provinci Helmand.

Trgovina z opijem

Afganistan je trenutno eden največjih proizvajalcev opija. Čeprav se opij uporablja tudi kot običajna droga, se v glavnem uporablja kot prepovedana droga. Leta 2001 je Afganistan proizvedel le 11 % svetovnega opija, danes pa ga proizvede več kot devetdeset odstotkov. Leta 2007 je 93 % opiatov nefarmacevtske kakovosti na svetovnem trgu izviralo iz Afganistana. To pomeni izvoz v vrednosti približno 4 milijarde USD; kmetje, ki pridelujejo opij, zaslužijo približno četrtino tega zneska, preostanek pa dobijo okrožni uradniki, uporniki, vojskovodje in preprodajalci drog. Trgovina s prepovedanimi drogami predstavlja polovico afganistanskega BDP. Po ocenah Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) iz leta 2006 se 52 % BDP države oziroma 2,7 milijarde dolarjev letno ustvari s trgovino z drogami.

Na območjih, kjer so varnostne razmere slabše, se proizvaja več opija, na območjih, kjer so razmere bolj stabilne, pa manj. Številni kmetje na podeželju so odvisni od prodaje makovih semen. Opij je donosnejši od pšenice, zato bi uničenje opijevih polj lahko povzročilo nezadovoljstvo ali nemire med prizadetim prebivalstvom. Približno 3,3 milijona Afganistancev se ukvarja s pridelavo opija. Zato nekateri pravijo, da izkoreninjenje pridelkov maka ni izvedljiva možnost. Vendar so se nekateri programi za izkoreninjenje maka izkazali za učinkovite, zlasti na severu Afganistana. Program za izkoreninjenje opijskega maka, ki ga je med letoma 2005 in 2007 izvajal guverner province Balkh Ustad Atta Mohammad Noor, je uspešno zmanjšal pridelavo maka v provinci Balkh s 7 200 hektarov leta 2005 na nič do leta 2007.

Iz ocene tveganja zaradi opija v Afganistanu za leto 2013, ki jo je izdal Urad Združenih narodov za droge in kriminal, izhaja, da talibani od leta 2008 podpirajo kmete, ki gojijo mak, kar je vir dohodka za upornike.

Opij je glavni vir dohodka talibanov: Opijsko makovo polje v dolini Gostan, provinca Nimruz, Afganistan

Nabrane makove kapsule

Gojenje opijskega maka v Afganistanu, 1994-2016 (v hektarjih)

Talibani ne veljajo za vzrok problema

V Afganistanu že več kot trideset let potekajo vojne in spopadi. Zato je država med najrevnejšimi in najmanj razvitimi državami na svetu. Je tudi ena najbolj skorumpiranih. Petintrideset odstotkov prebivalstva je brezposelnih, več kot polovica ljudi pa živi pod pragom revščine.

Zahodna skupina za pomoč Oxfam je objavila javnomnenjsko raziskavo, ki jo je leta 2010 izvedla v Afganistanu. Po tej anketi 83 odstotkov afganistanskega prebivalstva ne meni, da so talibani borci. Revščina, brezposelnost in vladna korupcija so glavni vzroki za vojno v tej državi. Ko so afganistanske sile, ki so jih podpirale ZDA, konec leta 2001 pregnale talibane, se je stopnja nasilja povečala. Skoraj polovica anketirancev je dejala, da sta korupcija in slaba vlada glavna razloga za sedanjo vojno. Dvanajst odstotkov vprašanih je menilo, da je za to kriv talibanski upor.Po odhodu talibanov je večina ljudi kot razlog za nadaljevanje spopadov navedla tuje vmešavanje, saj je petindvajset odstotkov vprašanih menilo, da so za to krive druge države.

Stopnjevanje v letu 2006

Od začetka leta 2006 se Afganistan sooča z valom napadov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi in samomorilskimi napadalci, zlasti potem, ko je Nato spomladi 2006 prevzel vodenje boja proti upornikom.

Afganistanski predsednik Hamid Karzaj je javno obsodil metode, ki jih uporabljajo zahodne sile. Junija 2006 je dejal:

“

Dve leti sem sistematično, dosledno in vsak dan opozarjal mednarodno skupnost na dogajanje v Afganistanu in na potrebo po spremembi pristopa v zvezi s tem ... Mednarodna skupnost mora ponovno oceniti način vodenja vojne proti terorizmu

”

Tudi uporniki so bili kritizirani zaradi svojega ravnanja. Po podatkih organizacije Human Rights Watch naj bi se bombni in drugi napadi talibanov (in v manjši meri Hezb-e-Islami Gulbuddina) na afganistanske civiliste "leta 2006 močno okrepili", saj je bilo "v najmanj 350 oboroženih napadih ubitih najmanj 669 afganistanskih civilistov, od katerih je bila večina očitno namerno usmerjena v civiliste ali civilne objekte". 131 napadov upornikov je bilo samomorilskih, v katerih je bilo ubitih 212 civilistov (732 ranjenih), 46 pripadnikov afganistanske vojske in policije (101 ranjen) ter 12 tujih vojakov (63 ranjenih).

Po ocenah Združenih narodov je v prvi polovici leta 2011 število žrtev med civilisti naraslo za 15 % in doseglo 1462, kar je največje število žrtev od začetka vojne, kljub povečanju števila tujih vojakov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je talibanski upor?

O: Talibanski upor je upor, ki so ga začeli talibani v Afganistanu po začetku vojne leta 2001.

V: Koga so talibani napadli med vstajo?

O: Talibani so napadali sile ISAF in Nata v Afganistanu.

V: Proti komu se talibani borijo v konfliktu?

O: Talibani se borijo proti afganistanski vladi in njenim zaveznikom.

V: Kaj je upor v provinci Khyber Pakhtunkhwa?

O: Upor v Khyber Pakhtunkhwa je konflikt, povezan s talibanskim uporom, ki se je razširil na Pakistan.

V: Katera je glavna denarna kultura v Afganistanu?

O: Glavna denarna kultura v Afganistanu je mak, ki se uporablja za proizvodnjo prepovedanih drog, kot sta opij ali heroin.

V: Kaj menijo številni prebivalci Afganistana o težavah v državi?

O: Veliko ljudi v Afganistanu meni, da težav v državi ne povzročajo talibani.

V: Kaj bo vključevalo reševanje težav v Afganistanu?

O: Reševanje težav v Afganistanu bo verjetno zahtevalo več truda kot zmaga proti talibanom. Pomeni tudi, da bodo potrebne spremembe v gospodarstvu in načinu vodenja države.