Balet nun
Balet nune je prvi balet blanc in prvi romantični balet. Gre za epizodo iz tretjega dejanja velike opere Robert le Diable Giacoma Meyerbeerja. Premiera je bila novembra 1831 v pariški operi. Koreografijo (ki je zdaj izgubljena) sta ustvarila Filippo Taglioni ali Jean Coralli.
Kratek balet pripoveduje o umrlih nunah, ki se dvignejo iz grobov v porušenem samostanu, da bi zapeljale viteza Roberta le Diabla. Na koncu baleta se v belo oblečene nune vrnejo v svoje grobnice. Balet je nastal, ker so uradniki pariške opere želeli prikazati novo nameščeno plinsko razsvetljavo v stavbi. Osvetlitev je bila sposobna ustvariti grozljive učinke.
V Baletu nune je Marie Taglioni igrala opatinjo Heleno. Čeprav je premiero zaznamovalo nekaj nezgod, je Taglionijeva s to vlogo pustila neizbrisen pečat v baletnem svetu. Postala je znana po svojih eteričnih lastnostih in moralni čistosti ter je ena najslavnejših balerin v zgodovini.
Zgodba
Balet se začne, ko Bertram, oče Roberta le Diabla, vstopi v porušen samostan Sainte-Rosalie. Prikliče duhove nun, ki so prekršile svoje zaobljube. Te vstanejo iz svojih grobov. Naroči jim, naj zapeljejo njegovega sina Roberta, da sprejme smrtonosni talisman. Opatinja Helena ukaže duhovom, naj zaplešejo valček. Kljub svetim zaobljubam nune zaplešejo. Mrtve nune se prepustijo nečloveškim užitkom.
Vstopi Robert. Menihi se skrijeta, a se vrneta, da bi mu preprečila pobeg. Robert prestrašen stoji pred svetnikovim grobom. Opatinja ga zvabi k talismanu v svetnikovi roki. Robert ga vzame. Menihi nadaljujeta svoj ples in trepetata kot beli molji. Njihovi grobovi se odprejo in potonejo v zemljo. Kamnite plošče zdrsnejo na svoje mesto in prekrijejo mrtve. Slišati je zbor demonov.
Ozadje
Balet 18. stoletja je temeljil na racionalni misli in klasični umetnosti. Francoska revolucija pa je začela obdobje, ki je na oder prineslo romantični balet. V priljubljenih gledališčih na pariških bulvarjih so se že nekaj časa uporabljale lopute, plinska razsvetljava in drugi elementi, ki so postali povezani z romantičnim baletom. V pariški operi so ti elementi v srednjih desetletjih 19. stoletja dobili uradno potrditev in prestiž.
Balet na temo Robert le Diable je bil leta 1652 zaplesan v Parizu pred njeno visokostjo Mlle de Longueville. Balet o nunah pa je bil za občinstvo ob premieri baleta nekaj povsem novega v konceptu. Henri Duponchel, generalni direktor pariške opere, je bil v operi zadolžen za vizualne učinke. Želel je prikazati nedavno nameščeno plinsko razsvetljavo v dvorani. Njeni reflektorji so ustvarjali močnejšo in bolj usmerjeno svetlobo kot kdaj koli prej. Z njim je sodeloval Pierre Ciceri, glavni scenograf. Ciceri se je za baletno prizorišče, osvetljeno z mesečino, zgledoval po samostanu Saint-Trophime v Arlesu ali samostanu Monfort-l'Amaury.
Tema baleta je strast in smrt ter ljubezen onkraj groba. Prizorišče je bolj noč kot dan in gotska Evropa kot klasični svet Grčije in Rima. Po skoraj 100 letih racionalnega razmišljanja je občinstvo zahtevalo skrivnostno, nadnaravno, nejasno in obsojeno na propad. Zgodba baleta govori o vitezu, ki se opolnoči vtihotapi v samostan, da bi iz rok mrtvega svetnika ukradel talisman, ki mu bo omogočil osvojiti princeso.
Hans Christian Andersen je prizor vključil v enega od svojih romanov. Andersen je o tem prizoru zapisal: "Po sto jih vstane s pokopališča in se odpelje v samostan. Zdi se, da se ne dotikajo zemlje. Kot hlapi drsijo drug mimo drugega ... Nenadoma se njihova pokrivala spustijo na tla. Stojijo v vsej svoji čutni goloti in začne se bakhana." Nun niso bile popolnoma gole, vendar je Andersen ujel bistvo prizora.
Otvoritveni večer
Otvoritveni večer sta pokvarila padajoča plinska luč in loputa, ki se ni mogla pravilno zapreti. Padel je kos kulise, pri čemer je Taglioni le za las zgrešil. Zavesa se je spustila. Balerina je vsem zagotovila, da je nepoškodovana. Zavesa se je dvignila in predstava se je nadaljevala. Končala se je z zmagoslavjem Meyerbeerja, Taglionijevih in Dr. Louisa Vérona, novega direktorja opere.
Dr. Véron je pred kratkim dobil pariško opero kot zasebno podjetje. Taglioniju je zelo zaupal. Njeno plačo je povišal na neverjetnih 30.000 frankov na leto. Njen oče je bil imenovan za baletnega mojstra s triletno pogodbo. Véronova drznost je bila nagrajena, ko je Taglionijeva izpolnila obljubo in postala velika zvezda.
Louis Véron
Sprejem
Občinstvo se je navduševalo nad škandaloznimi nunami. Recenzent revije Revue des Deux-Mondes je zapisal:
Med oboki se pomika množica nemih senčnikov. Vse te ženske odvržejo nune, otresejo se hladnega prahu groba; nenadoma se vržejo v užitke preteklega življenja; plešejo kot bakhantke, igrajo kot gospodje, pijejo kot saperji. Kako prijetno je videti te lahkotne ženske.
Nun je bil prvi balet blanc in prvi romantični balet. Opera je bila med letoma 1831 in 1893 v pariški Operi uprizorjena 756-krat. Francoski impresionist Edgar Degas je med letoma 1871 in 1876 večkrat naslikal baletni prizor.
Po pogodbi naj bi Taglioniova v Menihah nastopila približno dvanajstkrat. Po šestih je odšla. Možno je, da ji erotične implikacije baleta za nune niso bile všeč. Morda je bila zadržana do nastopa v baletu znotraj opere. Poškodba stopala in nesreče, ki so zaznamovale prvo predstavo, so balerino morda privedle do premisleka. Taglioni se je morda zaradi slabega tiska, uperjenega proti njenemu očetu, umaknil. Taglionija je zamenjala Louise Fitzjames, ki je vlogo odplesala 232-krat.
Danski koreograf August Bournonville si je leta 1841 v Parizu ogledal Fitzjamesovo predstavo v vlogi opatinje. Po njej je oblikoval svojo koreografijo, ki so jo uporabljali v Københavnu med letoma 1833 in 1863. Njegova koreografija je v celoti ohranjena. Predstavlja edini zapis izvirnika.
Bodoča žena Henryja Wadswortha Longfellowa, Fanny Appleton, je zapisala: "Hudičevska glasba in mrtvi, ki vstajajo iz grobov, strašna tema in čuden ples skupaj ustvarijo skoraj neprekosljiv odrski učinek. Slavni ples čarovnic (nun) v mrzli mesečini v porušeni opatiji je bil tako impresiven, kot je bilo pričakovati ... Padajo kot snežni kosmiči in so vsekakor zelo očarljive čarovnice s svojimi živahnimi pariškimi figurami in najbolj prefinjenimi piruetami."
Kritik in plesni zgodovinar Andre Levinson piše: "Akademski ples je bil prijeten za gledanje. Zdaj je [balet] pojasnjeval dušne zadeve. Balet je bil divertissement (zabava, razvedrilo). Postal je skrivnost." Kisselgoff piše: "... ukvarjanje z nadnaravnim, ki je bilo značilno za večino baleta 19. stoletja, je mogoče pripisati uspehu Baleta nune v Meyerbeerjevi prvi uprizoritvi v pariški Operi".
Balet nune v pariški Operi
Cicerijeva zasnova za Balet nun
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je balet nun?
O: Balet nune je prvi balet blanc in prvi romantični balet, ki je bil premierno uprizorjen novembra 1831 v pariški Operi.
V: Kakšna je zgodba o Baletu nune?
O: Kratek balet pripoveduje o umrlih nunah, ki se dvignejo iz grobnic v porušenem samostanu, da bi zapeljale viteza Roberta le Diabla. Na koncu baleta se v belo oblečene nune vrnejo v svoje grobnice.
V: Kdo je ustvaril koreografijo za Balet o nunah?
O: Koreografijo sta ustvarila Filippo Taglioni ali Jean Coralli, vendar je zdaj izgubljena.
V: Zakaj je bil ustvarjen Balet nune?
O: Balet je nastal, ker so uradniki pariške opere želeli prikazati novo nameščeno plinsko razsvetljavo v stavbi, ki je lahko ustvarjala grozljive učinke.
V: Kdo je igral v Baletu za nune?
O: Marie Taglioni je v Baletu za nune igrala opatinjo Heleno.
V: Po čem je bila Marie Taglioni znana?
O: Marie Taglioni je postala znana po svojih eteričnih lastnostih in moralni čistosti ter je ena najslavnejših balerin v zgodovini.
V: Kdaj je bila premiera Baleta nune?
O: Balet nune je bil premierno uprizorjen novembra 1831 v pariški Operi.
