Lozanska pogodba (1923) – pregled: meje, podpisniki in posledice

Lozanska pogodba je bila podpisana 24. julija 1923 v mestu Lausanne (Lozani) v Švici, potem ko je Turčija zmagala v grško-turški vojni v letih 1919–22 pod vodstvom Mustafa Kemala Atatürka. Z njo je bila urejena meja med današnjo Grčijo in Turčijo ter druge meje Turčije. Pogodbo so podpisale tudi Italija, Francija, Velika Britanija, Japonska in Kraljevina Jugoslavija. Lozanska pogodba je formalno nadomestila neuresničeni Versajski mirovni sporazum (Sèvres, 1920) in potrdila nastanek moderne Republike Turčije kot naslednice Osmanskega imperija.

Zgodovinski kontekst

Po razpadu Osmanskega cesarstva po prvi svetovni vojni so zaveznice v pogodbi iz Sévres (1920) razdelile velik del osmanskih ozemelj. Turška nacionalna gibanja so pogodbo zavrnila in vojaško premagala grške sile (končna faza 1922), kar je prisililo zavezniška držav na pogajanja v Lozani. V ozadju so bili tudi etnični in verski spopadi ter množične selitve prebivalstva, ki so oblikovale demografsko podobo regije.

Glavne določbe pogodbe

• Meje: Pogodba je določila mejo med Grčijo in Turčijo, potrdila turško oblast nad vzhodno Trakijo in Anatolijo ter uredila status nekaterih otočij v Egejskem morju. Velik del egejskih otokov je pripadel Grčiji, medtem ko sta otoka Imbros (Gökçeada) in Tenedos (Bozcaada) ostala pod turško suverenostjo.
• Režim ožin (Bospor, Dardanele): Strateške ožine so bile v Lozani demilitarizirane in deležno mednarodnega nadzora — režim, ki je vplival na pomorski promet in vojaške omejitve v naslednjih letih. Ta mednarodni režim je kasneje (1936) spremenila Montreuxska konvencija, ki je vrnila bolj prostore nadzora Turčiji.
• Izmenjava prebivalstva: Lozanska pogodba je potrdila in spremljala obsežen, obvezen dogovor o izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo (konvencija o izmenjavi, 1923). Več sto tisoč pravoslavnih Grkov iz Anatolije in približno nekaj sto tisoč muslimanov iz Grčije je bilo prisilno preseljenih. Izmenjava ni zajemala pravoslavnih v Istanbulu in muslimanov v Zahodni Trakiji, ki sta bila izključena iz obvezne izmenjave in sta ohranila nekatera kolektivna prava.
• Manjšinske pravice: Lozanska pogodba je vsebovala določbe o varstvu verskih in kulturnih manjšin — predvsem pravic grške pravoslavne skupnosti v Turčiji in muslimanskih skupnosti v Grčiji (Zahodna Trakija).
• Kapitulacije in suverenost: Pogodba je ukinila nekatera privilegija in kapitulacije, ki so tujemu osebju omogočala posebne pravne in gospodarske pravice na ozemlju nekdanje Osmanske države. Turčija je pridobila širšo suvereniteto in pravno neodvisnost.
• Gospodarske in dolžniške obveznosti: Dogovor je uredil delitev nekdanjih osmanskih zunanjih dolgov, ter uredil pravice glede koncesij in gospodarskih obveznosti med pogodbenicami.

Podpisniki

Poleg Turčije so pogodbo podpisale glavne zavezniške sile tistega časa (Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska) ter države regije, med njimi Grčija in Kraljevina Jugoslavija. S podpisom je mednarodna skupnost uradno priznala nove meje in pravni položaj Republike Turčije.

Posledice

• Uveljavitev Republike Turčije: Lozanska pogodba je prinesla mednarodno priznanje Atatürkove Republike Turčije in konec formalnih zavezniških zahtev po delitvi nekdanjega Osmanskega cesarstva.
• Demografske spremembe: Izmenjava prebivalstva je povzročila obsežne humanitarne in socialne stiske — izgubo domov, kulturnih vezi in trajno spremembo etnične sestave obeh držav.
• Dolgotrajne napetosti: Čeprav je pogodba uredila številna vprašanja, je pustila odprta področja, predvsem spor o statusu nekaterih egejskih otokov, vprašanju zračnega in morskega prostora ter pravic manjšin. Ti spori so v drugi polovici 20. stoletja občasno privedli do napetosti med državama (bližji incidenti npr. 1987 in 1996).
• Mednarodni pomen: Lozanska pogodba je izoblikovala geopolitično podobo jugovzhodne Evrope in Male Azije v 20. stoletju ter postavila pravne temelje za nadaljnje mednarodne dogovore (npr. Montreuxska konvencija o ožinah iz leta 1936).

Lozanska pogodba je tako temeljni dokument v zgodovini modernega Bližnjega vzhoda in jugovzhodne Evrope: končala je obdobje razdeljevanja nekdanjih osmanskih ozemelj po prvi svetovni vojni, hkrati pa začrtala poti za trajne etnične in politične spremembe, katerih posledice čutimo še danes.

Upoštevajte, da sta Grčija in Turčija imeli spore, ki so se pogosto osredotočali na vprašanje, kateri državi pripadajo nekateri (običajno nenaseljeni) otoki in skale v Egejskem morju. V letih 1987 in 1996 so ti spori skoraj pripeljali do vojaškega spopada; glavni vzroki so bili razmejitev kontinentalne police, širitev teritorialnih voda, zračna cona ter oboroženost otokov.

Išči po črki