Trojni pakt: definicija, članice in vloga v drugi svetovni vojni

Tristranski pakt, imenovan tudi pakt treh sil, pakt osi, tristranski pakt ali tristranska pogodba, je bil pakt, podpisan 27. septembra 1940 v Berlinu v Nemčiji, ki je vzpostavil sile osi v drugi svetovni vojni. Na ta dan so ga podpisale tri države: Nemčija, Italija in Japonska.

Paktu so se kasneje pridružile Madžarska (20. novembra 1940), Romunija (23. novembra 1940), Slovaška (24. novembra 1940), Bolgarija (1. marca 1941), Jugoslavija (25. marca 1941) in Hrvaška (10. aprila 1941). Japonska je vključila nekatere države, ki so bile pod njenim nadzorom.

Države, ki so podpisale pakt, so se dogovorile, da si bodo deset let medsebojno nudile politično, gospodarsko in vojaško pomoč. Če bi državo, ki je podpisala pakt, napadla druga država, ki se ni pridružila vojni, na primer Združene države Amerike ali Sovjetska zveza, bi vse druge države pakta napovedale vojno in pomagale.

Leta 1943 je pakt začel propadati. Številne države so končale vojno ali se pridružile zaveznikom. Čeprav je pakt veljal do japonske kapitulacije avgusta 1945, je zaradi kapitulacije Nemčije tri mesece prej izgubil pomen.

Ozadje in namen

Pakt je formaliziral že obstoječe približevanje držav osi (po italijansko-nemškem Jeklenem paktu iz leta 1939 in tesnem sodelovanju z Japonsko po Antikomintern paktu). Njegov glavni namen je bil odvračanje vstopa novih sil v vojno – zlasti nevtralnih sil, kot so Združene države Amerike – ter politična potrditev vodilne vloge Nemčije in Italije v Evropi in Japonske v Vzhodni Aziji. V propagandi je utrjeval idejo osi »Rim–Berlin–Tokio« in obljubljal oblikovanje »novega reda« v Evropi in »Velike vzhodnoazijske soseščine« pod japonskim vodstvom.

Vsebina in ključne določbe

• Vzajemno priznanje sfer vpliva: Nemčija in Italija sta si pridržali vodilno vlogo pri preurejanju Evrope, Japonska pa v Vzhodni Aziji.
• Vojaška, politična in gospodarska pomoč: podpisnice so si obljubile sodelovanje v vseh treh dimenzijah, trajanje sporazuma pa je bilo določeno na deset let z možnostjo podaljšanja.
• Določba o napadu nevtralne sile: če bi katero podpisnico napadla država, ki dotlej ni bila vpletena v vojno, bi ostale podpisnice priskočile na pomoč. Ta klavzula je bila mišljena kot opozorilo predvsem Združenim državam Amerike.
• Posvetovanje in koordinacija: države so se zavezale k posvetovanju o skupnih ukrepih za ohranjanje novega reda in medsebojno pomoč.
• Omejitve: pakt ni vzpostavil enotnega vrhovnega vojaškega poveljstva in je dopuščal, da vsaka podpisnica zasleduje lastne strateške cilje; v praksi je to pomenilo skromno operativno usklajenost.

Pomembno je, da je bila obveznost pomoči vezana na primer, ko je podpisnica napadena. Ko je Japonska decembra 1941 sama napadla Pearl Harbor, iz te klavzule formalna obveznost pomoči za evropske članice ni neposredno izhajala, čeprav sta Nemčija in Italija vseeno napovedali vojno Združenim državam Amerike. Po drugi strani Japonska ni napovedala vojne Sovjetska zveza, s katero je imela svoj ločen sporazum o nevtralnosti.

Članice in pristopi

• Prvotne podpisnice (27. september 1940): Nemčija, Italija, Japonska.
• Kasnejši pristopi: Madžarska (20. 11. 1940), Romunija (23. 11. 1940), Slovaška (24. 11. 1940), Bolgarija (1. 3. 1941), Jugoslavija (25. 3. 1941) in Hrvaška (10. 4. 1941).

Vstop posameznih držav je odražal njihove nacionalne cilje: revizionistične težnje Madžarska in Romunija (želja po ozemeljskih spremembah), satelitski položaj Slovaška po razpadu Češkoslovaške, pragmatični interesi Bolgarija na Balkanu in prisila ali nestabilnost v primeru Jugoslavija, ki je sicer pristopila 25. marca 1941, a je dva dni zatem sledil državni udar, po katerem je Nemčija sprožila invazijo. Hrvaška je pristopila kot novoustanovljena Neodvisna država Hrvaška po razbitju Jugoslavije.

Vloga v drugi svetovni vojni

Pakt je predvsem deloval kot politično in propagandno orodje, ki je imelo namen zastraševanja in izolacije zaveznikov, zlasti Združenega kraljestva in Združene države Amerike. Na strateški ravni je bila povezanost osi omejena: evropsko bojišče (Nemčija–Italija) in pacifiško/azijsko bojišče (Japonska) sta potekala večinoma neodvisno, brez enotnega načrtovanja. Kljub temu je pakt omogočil široko sodelovanje na okupiranih ozemljih, prenos surovin in vzajemno politično podporo.

Po japonskem napadu na Pearl Harbor decembra 1941 sta Nemčija in Italija hitro napovedali vojno Združenim državam Amerike, kar je globaliziralo konflikt. Po nemški invaziji na Sovjetska zveza, junija 1941, Japonska ni odprla druge fronte v Sibiriji, med drugim zaradi lastnih prioritet v jugovzhodni Aziji in sporazuma o nevtralnosti s Sovjetsko zvezo – to kaže omejeno operativno veljavo pakta.

Propad in konec

Leto 1943 je pomenilo prelomnico. Italija je po izkrcanjih zaveznikov in notranjem prevratu septembra 1943 kapitulirala; del države je obstal kot fašistična marionetna tvorba pod nemškim nadzorom, vendar je bila realna moč pakta resno okrnjena. V letu 1944 so sledili prestopi: Romunija (avgust) in Bolgarija (september) so prešle na stran zaveznikov, Madžarska je bila okupirana in potisnjena v poraz, režim v Slovaška in Hrvaška pa se je zrušil ob koncu vojne. Čeprav je pakt formalno obstajal do japonske kapitulacije avgusta 1945, je dejanski pomen izgubil že po kapitulaciji Nemčije maja 1945 in še prej z razpadom italijanske zaveznice.

Posebnosti in omejitve

• Pakt ni bil enakovreden tesno integriranemu vojaškemu zavezništvu: ni ustvaril skupnega vrhovnega poveljstva, logistične in obveščevalne povezave so bile nepopolne.
• Določba o pomoči je bila ozko opredeljena (napad tretje, dotlej nevtralne sile), zato v ključnih trenutkih ni avtomatično učinkovala.
• Nekatere države, ki so z osjo vojaško sodelovale, pakta nikoli niso podpisale, kar dodatno kaže na njegovo politično-prestižno, bolj kot operativno naravo.

V zgodovinopisju se Trojni/Tristranski pakt pogosto obravnava kot simbol ideološke in politične povezanosti držav osi ter kot poskus odvračanja ameriškega posredovanja; njegova dejanska vojaška kohezija pa je bila omejena, kar je prispevalo k neučinkovitosti skupne strategije in na koncu k porazu osi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil tristranski pakt?

V: Katere države so podpisale tristranski pakt?

V: Kaj so se države, ki so podpisale pakt, dogovorile, da bodo storile druga za drugo?

V: Kaj bi se zgodilo, če bi katero koli državo, ki je podpisala pakt, napadla druga država?

V: Kdaj je začel padati tristranski pakt?

V: Zakaj je leta 1943 začel padati tristranski pakt?

V: Do kdaj je pakt veljal?

Išči po črki