Univerzalno duhovništvo vernikov: razlike med protestanti in katoliki

V krščanstvu se različne skupine razlikujejo glede vprašanja, kdo je lahko duhovnik in kaj to duhovništvo pomeni. Protestanti pogosto izhajajo iz nauka o "univerzalnem duhovništvu vernikov" — prepričanja, da je vsak krščen vernik v neke vrste duhovni službi in ima neposreden dostop do Boga. To ne pomeni vedno, da ni potrebe po izbranih voditeljih: družine denominacije imajo pastirje, pridigarje, evangelijske voditelje ali ordinarne duhovnike, vendar pa zanje praviloma ni nujno zahteva formalnega cerkvenega posvečenja, temveč gre za službo, ki izhaja iz krsta in osebnega poklica. V praksi se naslovi kot so "pridigar" ali "pastor" uporabljajo različno glede na tradicijo, in vprašanje, ali lahko duhovnica postane tudi ženska, se med denominacijami razlikuje (spola)).

Rimskokatoličani pa razlikujejo med dvema oblikama duhovništva: svetim (ali navadnim, "občestvenim") duhovništvom vseh vernikov in posebnim (ali ministerialnim) duhovništvom, ki ga opravljajo posvečeni moški. Cerkev uči, da ministerialno duhovništvo prenaša apostolsko izročilo in ima posebno nalogo pri obhajanju zakramentov, predvsem evharistije in zakramenta spovedi. Zato katoliška Cerkev zahteva posebno izšolanje in posvečenje ter omejuje duhovništvo na moške vernike. Leta 1964 je Papež Pavel VI. izdal besedilo, ki povzema stališča koncila; v Lumen gentium je opisano soobstajanje navadnega in ministerialnega duhovništva:

Kristus Gospod, veliki duhovnik, vzet med ljudi, je novo ljudstvo naredil za "kraljestvo in duhovnike Boga Očeta".Krščeni so z obnovo in maziljenjem Svetega Duha posvečeni (...) v sveto duhovništvo, da bi z vsemi deli, ki so dela krščanskega človeka, prinašali duhovne žrtve in oznanjali moč tistega, ki jih je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Teološka izhodišča

Glavno teološko izhodišče za univerzalno duhovništvo vernikov najdemo v svetopisemskih odlomkih, kot je na primer 1 Pt 2,9, kjer so kristjani imenovani "kraljestvo in duhovniki". Protestantske reformacijske tradicije (npr. luterani in kalvinisti) so to razumeli kot poudarek, da ima vsak vernik neposreden dostop do Boga in odgovornost za pričevanje ter služenje. Katoliška teologija to besedilo jemlje resno, a poleg tega poudarja tudi razliko med "splošnim" duhovništvom vseh kristjanov in "ministerialnim" duhovništvom, ki ima sakramentalno, apostolsko funkcijo.

Praktične razlike

Posvečenje in apostolska naslednost: Katoliška Cerkev utemeljuje duhovniško posvečenje v okviru apostolske naslednosti — škof kot nosilec apostolske oblasti podeljuje zakrament škofovske/svečeniške službe. Mnoge protestantske cerkve ne poudarjajo apostolske naslednosti ali jo razumejo drugače; nekateri anglikanci in luterani pa ohranjajo obliko posvečenja, ki se ji približuje apostolski verigi.
Spol in posvetitve: Pri katolikih (latinski obred) so duhovniki moški; vprašanje ženske duhovnice Katoliška Cerkev zavrača. Pri protestantih pa nekatere denominacije dopuščajo ženske duhovnike/pastorice, druge pa ne (spola)).
Celibat in poroka: Tradicionalno je zahtevan celibat za duhovnike latinskega obreda; izjeme (npr. ločeni, pretekli anglikanski duhovniki, ki so prevedeni v katoliško službo) so omejene. Veliko protestantskih skupnosti dovoljuje poroko za duhovnike in pastorje.
Vloga pri zakramentih: V katoliški tradiciji ima posvečeni duhovnik ključno vlogo pri upravljanju zakramentov (evharistija, spoved). Pri protestantih je poudarek različen: evharistija in spoved se lahko izvajata tudi z manjšo formacijo ali v alternativnih oblikah; v nekaterih skupnostih je poudarek na navzočnosti skupnosti in njenem duhovnem govoru.

Variacije znotraj protestantizma

»Protestantizem« ni enoten; različne denominacije se glede duhovništva močno razlikujejo:

Luterani: pogosto poudarjajo posvečeno službo in imajo pastorsko ordninacijo; nekateri ohranjajo formalnejše liturgične obrede.
Reformirani (kalvinisti): poudarjajo poklicanost in učenje; vlogo pastorja pogosto bolj osredotočijo na poučevanje in pastirsko skrb kot na sakramentalno posredovanje.
Anglikanci/episkopalci: imajo škofovsko strukturo in obliko posvečenja, ki je podobna katoliški, in nekatere veje dovoljujejo ženske škofe in duhovnike.
Metodisti, baptisti, pentekostalci: raznolike prakse glede posvečenja, žensk in poroke; pentekostalne skupnosti pogosto poudarjajo karizmatične darove vsakega vernika.

Sodobni ekumenski premisleki

Razprave o duhovništvu so del širšega ekumenskega dialoga. Nekatere teme, ki jih naslovijo dogovori in pogovori med cerkvami, so:

Možnosti skupnih oblik bogoslužja in priznanja nekaterih vrst posvečenja.
Razumevanje apostolske naslednosti in ali gre pri njej za bistveni znak za veljavnost zakramentov.
Pogovori o vlogi žensk v Cerkvi in o pastirskih potrebah sodobnih skupnosti.

Takšni pogovori so zapleteni, saj vključujejo zgodovinske, teološke in pastoralne vidike.

Kaj to pomeni za vernike?

Za posameznega vernika so posledice razlik praktične in duhovne: v nekaterih skupnostih boste svoje vpoglede in duhovno vodenje našli pri izbranih, posvečenih voditeljih; v drugih vas bodo spodbujali k aktivnemu sodelovanju kot "duhovnik" v širšem pomenu. Pomembno je razumeti, da obe strani — tako protestantska kot katoliška — poudarjata pomen krsta, vere in življenjskega pričevanja, le da drugače razlagata, kako naj se organizira pastoralna služba in kdo ima pristojnosti za upravljanje zakramentalnih skrivnosti.

Zgodovina

Prvi, ki je govoril o tem, je bil Martin Luther. Luther ni uporabil natančne besedne zveze "duhovništvo vseh vernikov". Da v krščanstvu obstaja splošno duhovništvo, je zapisal v svojem delu iz leta 1520 Krščanskemu plemstvu nemškega naroda. V tem besedilu tudi zavrne srednjeveško stališče, da naj bi se kristjani v sedanjem življenju delili na dva razreda: "duhovne" in "posvetne". Postavil je nauk, da so vsi krščeni kristjani pred Bogom "duhovniki" in "duhovni":

To, da se papež ali škof (...) oblači drugače kot laiki, lahko iz njega naredi hinavca ali malikovalsko ikono, poslikano z oljem, nikakor pa iz njega ne naredi kristjana ali duhovnega človeka. Dejansko smo vsi s krstom posvečeni duhovniki, kot pravi sveti Peter v 1 Pt 2[,9]: "Vi ste kraljevsko duhovništvo in duhovniško kraljestvo," in Razodetje [5,10]: "S svojo krvjo si nas naredil za duhovnike in kralje."

Dva meseca pozneje je Luter v svojem delu O babilonskem ujetništvu Cerkve (1520) zapisal:

Kako torej, če so prisiljeni priznati, da smo vsi enako duhovniki, kolikor nas je krščenih, in s tem resnično smo; medtem ko jim je zaupano samo ministrstvo (ministerium Predigtamt) in z njim soglašamo (nostro consensu)? Če bi to spoznali, bi vedeli, da nimajo pravice izvrševati oblasti nad nami (ius imperii, v tem, kar jim ni bilo zaupano), razen kolikor smo jim jo mi podelili, kajti tako piše v 1 Pt 2: "Vi ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, duhovniško kraljestvo." Na ta način smo vsi duhovniki, kolikor nas je kristjanov. Resnično obstajajo duhovniki, ki jih imenujemo duhovniki. Ti so izbrani izmed nas in vse delajo v našem imenu. To je duhovništvo, ki ni nič drugega kot služenje. Tako 1 Kor 4,1: "Nihče nas ne sme imeti za nič drugega kot Kristusove služabnike in razdajalce Božjih skrivnosti."

Svetopisemski odlomek, na katerem temelji to prepričanje, je Prvo Petrovo pismo, 2,9:

Vi pa niste takšni, saj ste izbrano ljudstvo. Ste kraljevi duhovniki, sveti narod, Božja last. Zato lahko drugim pokažete Božjo dobroto, saj vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo lahko postane duhovnik v protestantizmu?

O: Protestanti verjamejo, da lahko duhovnik postane vsak krščen vernik, čeprav se denominacije lahko razlikujejo glede vprašanja spola.

V: Kakšen izraz se v protestantizmu uporablja za neposvečene duhovnike?

O: Neposvečeni duhovniki v protestantizmu se na splošno imenujejo "pridigarji", izraz "pastor" pa se lahko uporablja izmenično.

V: Kdo lahko postane duhovnik v rimskem katolištvu?

O: V rimskem katolicizmu lahko postanejo duhovniki samo moški verniki.

V: Kakšno usposabljanje morajo opraviti rimskokatoliški duhovniki?

O: Rimskokatoliški duhovniki morajo biti deležni posebnega usposabljanja, ker posredujejo med Bogom in njegovim ljudstvom.

V: Kdaj je papež Pavel VI. izdal papeško bulo Lumen gentium?

O: Papež Pavel VI. je papeško bulo Lumen Gentium izdal leta 1964.

V: Kaj je papež Pavel VI. navedel v buli Lumen gentium?

O: Papež Pavel VI. je v buli Lumen gentium navedel, da je Kristus novo ljudstvo naredil za "kraljestvo in duhovnike Boga Očeta" ter da so krščeni posamezniki s krstom in maziljenjem Svetega Duha posvečeni v sveto duhovništvo, da lahko darujejo duhovne žrtve in oznanjajo moč tistega, ki jih je poklical iz teme v svojo čudovito luč.