Obtoževanje žrtve (victim blaming): definicija, zgodovina in primeri
Obtoževanje žrtve (victim blaming): definicija, zgodovina, primeri in nasveti, kako prepoznati ter ustaviti krivdo in podporo žrtvam.
Obtoževanje žrtve pomeni, da je žrtev kaznivega dejanja odgovorna za to dejanje. Ta izraz se je v Združenih državah Amerike začel pogosto uporabljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Uporabljal se je predvsem v povezavi s sodnimi postopki zaradi posilstva, pa tudi tistimi z rasističnim ozadjem.
Leta 1947 je Theodor W. Adorno to, kar se je pozneje imenovalo "obtoževanje žrtve", opredelil kot "eno najbolj zloveščih značilnosti fašističnega značaja". Kmalu zatem so Adorno in trije drugi profesorji na kalifornijski univerzi v Berkeleyju oblikovali vplivno in zelo sporno lestvico F (F kot fašist), objavljeno v knjigi The Authoritarian Personality (1950), ki je med fašistične lastnosti na lestvici uvrščala "prezir do vsega diskriminiranega ali šibkega". Pogost primer obtočevanja žrtve je idiom "prosi za to", npr. "prosila je za to", ki se uporablja za žrtev nasilja ali spolnega napada.
Kaj natančno pomeni obtoževanje žrtve?
Obtoževanje žrtve je pojav, pri katerem se odgovornost za storjeno škodo ali kaznivo dejanje prenese z izvajalca na žrtev. V praksi to pomeni, da se postavlja vprašanja ali daje sodbe, ki implicirajo, da je žrtev s svojim vedenjem, oblačilom, odločitvami ali okoliščinami "izzvala" dejanje. Obtoževanje lahko poteka odprto ali subtilno — prek javnih izjav, medijskih poročil, vprašanj policistov ali v vsakdanjih pogovorih.
Zgodovinski in družbeni kontekst
Izraz in pozornost do problema sta postala bolj vidna z razvojem gibanj za pravice žensk, civilnih pravic in poznejšim raziskovanjem družbenih neenakosti. V 20. stoletju so akademski in aktivistični krogi začeli vrednotiti, kako družbeni stereotipi (o spolu, rasi, razredu, spolni usmerjenosti in invalidnosti) prispevajo k obtoževanju žrtev. Tak pristop opozarja, da obtoževanje ni le izolirana napaka posameznikov, temveč odraz širših družbenih norm in moči.
Psihologija in mehanizmi
- Just-world hypothesis (pričakovanje poštenega sveta): ljudje radi verjamejo, da se ljudem dogaja to, kar si zaslužijo; ta kognitivna pristranskost vodi do iskanja razlogov, zakaj je žrtev "krivila" za dogodek.
- Opravičevanje storilca: priče in včasih tudi strokovnjaki iščejo razlage, ki zmanjšajo občutek negotovosti ali krivde (na primer: "ni mogel/nije vedel").
- Normalizacija stereotipov: družbeni miti, kot so "ženska, ki pije, ne more biti posiljena" ali "če je bila sama ponoči, je kriva", utrjujejo obtoževanje.
- Sekundarna viktimizacija: ko postopek (policija, sodstvo, mediji) obravnava žrtev hladno ali skeptično, se žrtev dodatno prizadene.
Primeri obtoževanja žrtve
- Spolno nasilje: vprašanja o oblačilu, preteklem vedenju ali pitju žrtve ("Kaj je imela oblečeno?", "Zakaj ni kričala?").
- Domače nasilje: trditve, da je žrtev 'izzvala' partnerja z obnašanjem ali finančnimi odločitvami.
- Nasilje iz sovraštva in rasni napadi: poudarjanje vedenja žrtve, ki naj bi "spodbujalo" napad ali poudarjanje njenega prisotnosti v določeni soseski.
- Prometne nesreče: obtoževanje pešca, da je nezakonito prečkal cesto ali da ni bil pozoren, namesto da bi se osredotočili na povzročitelja nesreče.
- Spletno nadlegovanje: žrtve spletnih groženj pogosto slišijo, da so si krive zaradi deljenja osebnih informacij ali fotografij.
Posledice za žrtve in družbo
Obtoževanje žrtve ima resne posledice: žrtve se pogosto počutijo osramočene, izolirane in manj verjetne je, da bodo prijavile kazniva dejanja. Družbeni učinki vključujejo ohranjanje neenakosti, zmanjšanje zaupanja v institucije in normalizacijo nasilja. V sodnih postopkih lahko pristranske interpretacije dejstev vodijo do neupravičenih oprostilnih ali milejših sodb za storilce.
Kako prepoznati in preprečiti obtoževanje žrtve
- Uporabljajte podporen in nevtralen jezik: osredotočite se na dejanja storilca, ne na vedenje žrtve.
- Izogibajte se vprašalnicam, ki implicirajo krivdo žrtve (npr. "Zakaj ste ostali?" ali "Kaj ste nosili?"). Bolj primerna vprašanja so: "Kako vam lahko pomagam?" ali "Kdaj se je to zgodilo?".
- Izobraževanje in usposabljanje: policija, zdravstveno osebje, novinarji in strokovnjaki naj se usposabljajo za trauma-informed pristop in prepoznavanje pristranskosti.
- Mediji naj poročajo odgovorno: izogibati se trivializaciji dogodka ali senzacionalizaciji, ki žrtve postavi v slabo luč.
- Spodbujanje zakonodajnih zaščitnih ukrepov, kot so zakoni, ki ščitijo zasebnost žrtev in omejujejo spraševanje o preteklosti žrtve, kadar to ni relevantno za primer.
Pravni in strokovni odziv
V mnogih državah so uvedli ukrepe za zmanjšanje sekundarne viktimizacije — npr. posebne enote na policiji, zakoni, ki omejujejo objavo osebnih podatkov žrtev, in rape shield pravila, ki preprečujejo neprimerno spraševanje o preteklosti žrtve v primeru posilstva. Hkrati strokovnjaki za mentalno zdravje opozarjajo na pomen zgodnje podpore in terapije za preprečevanje dolgotrajnih travm.
Kako se odzvati, če ste priča obtoževanju žrtve
- Pokažite podporo: verjemite žrtvi in ji ponudite pomoč (praktično ali čustveno).
- Ne postavljajte obsojajočih vprašanj: izogibajte se izjavam, ki implicirajo krivdo.
- Usmerite pogovor k odgovornosti storilca in iskanju pomoči (npr. kontakti za svetovalne službe, policijo ali krizne centre).
- Če gre za medijsko ali javno diskreditacijo, opozorite na neprimernost takšnih trditev in spodbudite odgovorno poročanje.
Zaključek
Obtoževanje žrtve je razširjen družbeni problem, ki zmanjšuje verodostojnost žrtev, omejuje poročanje o kaznivih dejanjih in ohranja neenakosti. Z razumevanjem vzrokov, prepoznavanjem stereotipov in uvajanjem podpornih in strokovnih praks lahko družba zmanjša škodljive učinke tega pojava. Pomembno je, da se osredotočimo na odgovornost storilcev in nudimo spoštljivo ter učinkovito podporo žrtvam.
Nasprotni pogledi
Roy Baumeister, socialni in osebnostni psiholog, je trdil, da obtoževanje žrtve ni vedno napačno. Po njegovem mnenju lahko pripelje do novih idej, ki kažejo, da je bila žrtev vsaj delno odgovorna za dejanje. Baumeister trdi, da običajne razlage nasilja in krutosti niso koristne, ker pravijo, da je bila žrtev nedolžna. Po njegovem mnenju v klasični pripovedi o "mitu čistega zla" nedolžne, dobronamerne žrtve opravljajo svoje posle, ko jih nenadoma napadejo strašni zlikovci. Vendar situacija ni tako preprosta; v večini primerov je žrtev storila nekaj, kar je storilca bodisi razjezilo bodisi pripomoglo k storilčevim dejanjem. Kljub temu so dejanja, ki sledijo, lahko pomembnejša od prvega prekrška "žrtve".
Primeri
Leta 2005 je avstralski muslimanski pridigar Feiz Mohammad v svojem govoru v Avstraliji obtožil ženske, da so žrtve posilstva. Dejal je: "Vsako minuto je nekje na svetu žrtev posilstva. Zakaj? Nihče ni kriv, razen nje same. Svojo lepoto je pokazala vsemu svetu... Brez naramnic, brez hrbta, brez rokavov, razkazovanje nog, nič drugega kot satanistična krila, krila z razporki, prosojne bluze, mini krila, oprijete kavbojke: vse to za draženje moškega in nagovarjanje njegove mesene [spolne] narave.
V primeru, ki je postal znan leta 2011, je enajstletno žrtev večkratnih skupinskih posilstev v Clevelandu v Teksasu zagovornik obtožil, da je namenoma spolno privlačila moške, da bi jo poskušali posiliti. "Kot pajek in muha. Ali ni rekla: 'Pridi v moj salon, je rekel pajek muhi?", je vprašal pričo. New York Times je objavil članek, v katerem je nekritično poročal o tem, kako so mnogi v skupnosti krivili žrtev, za kar se je časopis pozneje opravičil.
Ko je bila decembra 2012 v Indiji posiljena in ubita ženska, so nekateri indijski vladni uradniki in politični voditelji obtožili žrtev zaradi njene obleke in tega, da je bila zunaj pozno ponoči.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je obtoževanje žrtve?
O: Obtoževanje žrtve pomeni, da je žrtev kaznivega dejanja odgovorna za kaznivo dejanje.
V: Kdaj se je v Združenih državah Amerike začel uporabljati izraz "obtoževanje žrtve"?
O: Izraz "krivda žrtve" se je v Združenih državah Amerike začel uporabljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V: V kakšnem kontekstu se je izraz "krivda žrtve" uporabljal predvsem v povezavi s sojenjem zaradi posilstva?
O: Izraz "obtoževanje žrtve" se je uporabljal predvsem v povezavi s sojenjem zaradi posilstva.
V: Kdo in kako je leta 1947 opredelil "obtoževanje žrtve"?
O: Theodor W. Adorno je leta 1947 "obtoževanje žrtve" opredelil kot "eno najbolj zloveščih značilnosti fašističnega značaja".
V: Kaj so Adorno in trije drugi profesorji na kalifornijski univerzi v Berkeleyju ustvarili leta 1950?
O: Adorno in trije drugi profesorji na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju so leta 1950 ustvarili vplivno in zelo sporno lestvico F.
V: Kaj je lestvica F vključevala med fašistične značilnosti lestvice?
O: Lestvica F je med fašistične lastnosti lestvice vključevala "prezir do vsega diskriminiranega ali šibkega".
V: Kaj je pogost primer obtoževanja žrtev?
O: Pogost primer obtoževanja žrtve je idiom "prosi za to", npr. "prosila je za to", ki se uporablja za žrtev nasilja ali spolnega napada.
Iskati