Izraz izvira iz ameriške zlate dobe v 90. letih 19. stoletja, ko so bili zaradi nove tehnologije časopisi cenejši. Dva lastnika časopisov v New Yorku sta se borila, da bi pridobila več bralcev in prodala več časopisov kot drugi. To sta bila Joseph Pulitzer s časopisom New York World in William Randolph Hearst s časopisom New York Journal. Najpomembnejši del tega boja je potekal od leta 1895 do približno leta 1898. Ko ljudje v zgodovini govorijo o "rumenem novinarstvu", pogosto govorijo o teh letih.
Oba časopisa so obtožili, da senzacionalizirata novice (da se zdijo veliko pomembnejše, kot so v resnici), da bi prodala več časopisov, čeprav sta pripravljala tudi resna poročila. Časopis New York Press je v začetku leta 1897 po takrat priljubljenem stripu uporabil izraz "novinarstvo rumenega otroka", da bi govoril o Pulitzerjevih in Hearstovih časopisih, ki sta v času vojne za naklado objavljala njegove različice. Izumil ga je Ervin Wardman, založnik časopisa New York Herald (ki ni bil "rumeno novinarstvo").
Joseph Pulitzer je leta 1883 kupil časopis New York World, potem ko je časopis St. Louis Post-Dispatch postal največji dnevni časopis v tem mestu. Pulitzer si je prizadeval, da bi bilo branje New York Worlda zabavno, zato je časopis napolnil s slikami, igrami in tekmovanji, ki so pritegnili nove bralce. Kriminalne zgodbe so polnile številne strani z naslovi, kot sta "Je bil samomorilec?" in "Kričanje po usmiljenju". Poleg tega je Pulitzer bralcem zaračunaval le dva centa na številko, a jim je ponudil osem in včasih 12 strani informacij (edini drugi časopis v mestu z dvema centoma ni bil nikoli daljši od štirih strani).
Čeprav je bilo v New York Worldu veliko senzacionalnih zgodb, te nikakor niso bile edine ali celo največje. Pulitzer je verjel, da so časopisi pomembni in da so dolžni izboljšati družbo, kar je skušal storiti s svojim časopisom.
Samo dve leti po Pulitzerjevem prevzemu je World prodal več izvodov kot kateri koli drug časopis v New Yorku. Deloma je bilo tako tudi zato, ker je bil povezan z demokratsko stranko. Starejši založniki, ki so bili ljubosumni na Pulitzerjev uspeh, so začeli o časopisu World govoriti slabe stvari. Govorili so o tem, da je imel kriminalne zgodbe in senzacije, zanemarjali pa so njegovo resnejše poročanje. Charles Anderson Dana|Charles Dana, urednik časopisa New York Sun, je napadel The World in dejal, da Pulitzerju "primanjkuje razsodnosti in moči".
William Randolph Hearst, rudarski dedič, ki je leta 1887 od očeta kupil časopis San Francisco Examiner, je opazil Pulitzerjevo početje. Hearst je med študijem na univerzi Harvard bral revijo World. Odločil se je, da bo poskušal narediti Examiner tako svetel kot Pulitzerjev časopis. Ko je bil na čelu Examinerja, je 24 odstotkov prostora namenil kriminalu, zgodbe je predstavljal kot moralne igre, prešuštvo in "goloto" (po merilih 19. stoletja) pa je postavil na prvo stran. Mesec dni po Hearstovem prevzemu časopisa je Examiner objavil naslovnico o požaru v hotelu:
LAČNI, BESNI PLAMENI. Pobesneli skačejo na razkošno palačo užitkov ob zalivu Monterey in obkrožajo Del Monteja v svojem divjem objemu od vrha do temeljev. Z obupnim hrepenenjem skačejo višje, višje, višje. Besno razburjeno se prebijajo skozi okras, obok in fasado. Z divjim besom vdirajo v trepetajoče goste. Zgroženi in panični begavci brez diha strmijo v prizorišče groze. Veličastni hotel in njegovo bogato okrasje sta zdaj le še tleči kup pepela. Examiner pošlje poseben vlak v Monterey, da bi zbral vse podrobnosti o strašni nesreči. Prihod nesrečnih žrtev z jutranjim vlakom - Zgodovina hotela del Monte - Načrti za obnovo znamenitega gostišča - Podrobnosti in domnevni izvor požara.
Hearst bi lahko pretiraval pri poročanju o kriminalu. V eni od zgodnjih zgodb o "skupini morilcev" je napadel policijo, ker je novinarje Examinerja prisilila, da so opravljali svoje delo namesto nje. Vendar pa je Examiner ob teh dejavnostih povečal tudi prostor za mednarodne novice in pošiljal novinarje, da bi razkrili korupcijo in neučinkovitost v mestni upravi. V eni od zgodb je novinarka Examinerja Winifred Black kot pacientka vstopila v bolnišnico v San Franciscu in odkrila, da so z ženskami tam ravnali "zelo kruto". Celotno osebje bolnišnice je bilo odpuščeno zjutraj, ko je bila zgodba natisnjena.
New York
Ker je bil Examiner v začetku devetdesetih let 19. stoletja uspešen, je Hearst začel iskati newyorški časopis, ki bi ga kupil, in leta 1895 kupil New York Journal, časopis, ki ga je Pulitzerjev brat Albert leto prej prodal založniku iz Cincinnatija in je bil prodan za en cent.
Ko je opazil, kaj je Pulitzer naredil, ko je njegov časopis stal dva centa, je Hearst poskrbel, da je cena časopisa Journal znašala le en cent, hkrati pa je zagotavljal enako količino informacij kot konkurenčni časopisi. To je delovalo, in ker se je na Journal's naročilo 150 000 ljudi, je Pulitzer znižal ceno na en cent v upanju, da bo Hearstu (ki ga je subvencioniralo družinsko premoženje) zmanjkalo denarja. Hearst je nato zaposlil veliko ljudi, ki so leta 1896 delali za World. Čeprav večina virov navaja, da je Hearst preprosto ponudil več denarja, je Pulitzer, ki je bil do svojih uslužbencev vse bolj nasilen, postal zelo težaven človek, zato je bilo veliko uslužbencev Worlda pripravljenih zamenjati časopis, samo da bi se mu izognili.
Čeprav je bila konkurenca med Worldom in Journalom huda, sta imela časopisa veliko skupnega. Oba sta bila demokratska, oba sta bila na strani organiziranega delavstva in priseljencev (za razliko od založnikov, kot je bil Whitelaw Reid iz New York Tribune, ki je za njihovo revščino krivil moralne pomanjkljivosti) in oba sta porabila veliko denarja za svoje nedeljske publikacije, ki so bile kot tedniki in so presegale zgolj dnevno novinarstvo.
Njihove nedeljske zabavne rubrike so vključevale prve barvne strani s stripi, zato nekateri menijo, da je izraz rumeno novinarstvo nastal tam, medtem ko je New York Press, kot je navedeno zgoraj, izraz, ki ga je izumil, pustil nedefiniran. Hogan's Alley, strip o plešočem otroku v rumeni nočni srajci (z vzdevkom The Yellow Kid), je postal zelo priljubljen, ko ga je risar Richard F. Outcault v začetku leta 1896 začel risati v reviji World. Ko je Hearst Outcaulta odpustil, je Pulitzer prosil umetnika Georgea Luksa, naj nadaljuje risanje stripa z njegovimi liki, s čimer je mesto dobilo dva rumena otroka. Uporaba "rumenega novinarstva" kot izraza za pretirano senzacionalizem v ZDA se je očitno začela s komentarji resnejših časopisov o tem, kako daleč so šli "časopisi Yellow Kid".
Špansko-ameriška vojna
Pulitzerju in Hearstu se pogosto pripisuje zasluga (ali krivda), da sta s svojim senzacionalizmom potegnila narod v špansko-ameriško vojno. Vendar večina Američanov ni živela v New Yorku, odločevalci, ki so tam živeli, pa so verjetno brali manj senzacionalistične časopise, kot so Times, The Sun ali Post. Najbolj znan primer pretiravanja je zgodba, ki verjetno dejansko ni resnična, da je umetnik Frederic Remington poslal Hearstu telegram, da se na Kubi ne dogaja veliko in da "vojne ne bo". Hearst mu je odgovoril: "Prosim, ostanite. Ti boš poskrbel za slike, jaz pa za vojno." Ta zgodba (njena različica se pojavi v filmu Orsona Wellesa Državljan Kane, ki ga je navdihnil Hearst) se je prvič pojavila v spominih novinarja Jamesa Creelmana leta 1901 in zanjo ni nobenega drugega vira.
Toda Hearst je želel, da bi se ZDA po izbruhu upora na Kubi leta 1895 podale v vojno. Zgodbe o Kubancih, ki so dobri ljudje, in Španiji, ki s Kubo ravna slabo, so se kmalu pojavile na njegovi prvi strani. Čeprav zgodbe verjetno niso bile zelo točne, bralci časopisa v 19. stoletju niso pričakovali ali nujno želeli, da bi bile njegove zgodbe čista nefikcija. Zgodovinar Michael Robertson je dejal, da so se "časopisni novinarji in bralci v devetdesetih letih 19. stoletja veliko manj ukvarjali z razlikovanjem med poročanjem na podlagi dejstev, mnenjem in literaturo".
Pulitzer, čeprav ni imel Hearstovih sredstev, je zgodbo obdržal na svoji prvi strani. Rumeni tisk je objavljal veliko o revoluciji (veliko tega ni bilo povsem res), vendar so bile razmere na Kubi dovolj slabe. Otok je bil v hudi gospodarski krizi, španski general Valeriano Weyler, poslan, da zatre upor, pa je kubanske kmete nagnal v koncentracijska taborišča in tako na stotine Kubancev spravil v smrt. Hearst se je dve leti boril za boj, zato si je pripisal zasluge za spopad, ko se je zgodil: Teden dni po tem, ko so Združene države Amerike napovedale vojno Španiji, je na prvi strani objavil članek "Kako vam je všeč vojna časopisa?". Dejansko predsednik William McKinley ni nikoli bral časopisa Journal in časopisov, kot sta Tribune in New York Evening Post. Prav tako so zgodovinarji novinarstva ugotovili, da se je rumeno novinarstvo večinoma dogajalo le v New Yorku in da ga časopisi v preostalih delih države niso izvajali. Journal in World nista bila med desetimi najpomembnejšimi viri novic v regionalnih časopisih, njune zgodbe pa niso pritegnile pozornosti ljudi zunaj New Yorka.
Ko se je začela invazija, je Hearst kot vojni dopisnik odpotoval na Kubo in o spopadih poročal trezno in natančno. Creelman je pozneje pohvalil delo novinarjev, ki so pisali o tem, kako je Španija ravnala s Kubo, in trdil, da "ni prave zgodovine vojne. ... ni mogoče napisati brez priznanja, da je vse, kar je bilo v špansko-ameriški vojni doseženo na področju pravice, svobode in napredka, posledica podjetnosti in vztrajnosti rumenih novinarjev, od katerih mnogi ležijo v nepozabnih grobovih."
Po vojni
Hearst je bil znan demokrat, ki je v letih 1896 in 1900 za predsednika promoviral Williama Jenningsa Bryana (Bryan na obeh volitvah ni zmagal). Pozneje je kandidiral za župana in guvernerja ter se celo potegoval za predsedniško kandidaturo, vendar je bil njegov ugled prizadet leta 1901, ko sta kolumnist Ambrose Bierce in urednik Arthur Brisbane v razmaku nekaj mesecev objavila ločene kolumne, v katerih sta predlagala atentat na predsednika Williama McKinleyja. Ko je bil McKinley 6. septembra 1901 ustreljen, so kritiki obtožili Hearstovo rumeno novinarstvo, da je k dejanju spodbudilo Leona Czolgosza. Hearst ni vedel za Bierceovo kolumno in je trdil, da je Brisbanovo kolumno umaknil, ko je izšla v prvi izdaji, vendar ga je ta incident preganjal do konca življenja in mu skoraj uničil sanje, da bi postal predsednik.
Pulitzer, ki ga je preganjalo, kar se je zgodilo, je v novem stoletju vrnil World k njegovim križarskim koreninam. Do njegove smrti leta 1911 je bil World splošno spoštovana publikacija, ki je do svojega konca leta 1931 ostala vodilni napredni časopis.
