Konrad Hermann Josef Adenauer (rojen 5. januarja 1876 v Kölnu, umrl 19. aprila 1967 v Rhöndorfu (del Bad Honnefa)). Med letoma 1949 in 1963 je bil prvi zvezni kancler Zvezne republike Nemčije, med letoma 1951 in 1955 pa zunanji minister.

Adenauer je bil tretji od petih otrok dvornega tajnika v Kölnu. Njegova družina je bila katoliška. Konrad Adenauer je svojo politično kariero začel leta 1906 v mestni skupščini Kölna. Med letoma 1917 in 1933 ter ponovno leta 1945 je bil župan Kölna. Adenauer je bil član katoliške stranke Zentrum. Ko je oblast prevzela nacistična stranka, je izgubil službo. Sprva je sodeloval z nacisti, po neuspeli zaroti za uboj Hitlerja leta 1944 pa se je zaradi lastne varnosti skril.

Ta del besedila vsebuje nekaj poenostavitev: dejansko je Adenauer kot župan odklanjal sodelovanje z nacistično oblastjo, bil je odstranjen s položaja in se v času nacistične diktature znašel pod nadzorom režima. Poizkusi politične represije so mu omejili javno delovanje; po letu 1944 je bil kratkotrajno ogrožen, zato je vzdrževal nizko profilno življenje do konca vojne.

Po vojni je ponovno postal župan Kölna, vendar je službo po nekaj mesecih izgubil.

V zahodnonemškem parlamentu je bil eden od vodilnih politikov in predsednik. Istočasno je ustanovil CDU. Pomembno je pripomogel k temu, da je Bonn namesto Frankfurta na Majni postal glavno mesto Zahodne Nemčije.

V letih po vojni je Adenauer ključal politiko usmerjeno v trdno navezavo Zahodne Nemčije na zahodni blok (tzv. »Westbindung«). Prizadeval si je za gospodarsko in politično integracijo z zahodnimi državami, podprl je ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo ter bil privrženec evropskega sodelovanja, kar je prispevalo k postopnemu priključevanju Nemčije v povojno zahodno strukturo. Pod njegovim vodstvom je država doživela gospodarski preporod (Wirtschaftswunder), ki je bil deloma posledica reform gospodarske politike in sodelovanja z ministrom za gospodarske zadeve Ludwigom Erhardom.

Leta 1949 je bil izvoljen za prvega kanclerja Zvezne republike Nemčije. Poskrbel je, da se je Zahodna Nemčija v hladni vojni pridružila zahodnim kapitalističnim državam. Pomagal je tudi Zahodni Nemčiji, da se je pridružila zvezi Nato. Trikrat je bil ponovno izvoljen.

Adenauer je bil velik zagovornik ponovne oborožitve Zahodne Nemčije v okviru zahodne obrambe in je zagotavljal podporo ustanovitvi Bundeswehra. Njegova zunanja politika je vključevala tudi princip, znan kot Hallsteinova doktrina, s katero je Zahodna Nemčija omejevala diplomatske stike držav, ki so priznale Vzhodno Nemčijo. Eden od njegovih največjih uspehov na mednarodnem področju je bila sprava z Francijo: dolgoletno sodelovanje med Adenauerjem in francoskim predsednikom Charlesom de Gaullom je vodilo k podpisu prijateljskega dogovora in izboljšanju franco-nemških odnosov, kar je bil temelj kasnejšega evropskega povezovanja (vrhunec tega truda je bil podpis Élysée pogodbe leta 1963).

Leta 1964 je prenehal biti kancler. Do svoje smrti pri 91 letih je bil član Bundestaga.

Ocenjevanje Adenauerjeve zapuščine je mešano: hvalijo ga kot arhitekta zahodne orientacije povojne Nemčije, kot pogumnega graditelja demokratičnih institucij in kot ključnega akterja gospodarskega okrevanja ter evropskega povezovanja. Kritiki so opozarjali na njegovo avtoritativno stil vodenja in strogo antikomunistično držo. Kljub temu ostaja ena osrednjih osebnosti nemške povojne zgodovine, pogosto imenovan tudi »Starec s Rejna« (»Der Alte«), čeprav je bil tudi v pozni starosti politično dejaven in vpliven.