William Buckland DD FRS (12. marec 1784 – 14. avgust 1856) je bil angleški teolog, ki je postal westminstrski dekan. Bil je tudi geolog in paleontolog, pomembna osebnost zgodnjega 19. stoletja, ki je prispevala k uveljavitvi geologije kot samostojne znanstvene discipline.
Zgodnje življenje in izobraževanje
Buckland se je rodil leta 1784 in se izobraževal v Angliji; kmalu je pokazal veliko zanimanje za naravoslovje poleg teološkega študija. Po izvolitvi v Kraljevo družbo (1818) je njegovo ime postalo prepoznavno v znanstvenih krogih, kmalu zatem pa je leta 1819 začel predavati geologijo na Univerzi v Oxfordu. Njegove predavateljske dejavnosti so pomembno prispevale k širjenju znanja o geoloških procesih med širšo javnostjo in akademiki.
Znanstveno delo in glavni prispevki
Buckland je objavil več vplivnih del o fosilih, kamninah in prvinskih okoljih. Njegova knjiga Reliquiæ Diluvianæ (izšla leta 1823) je postala uspešnica in je skušala povezati geološke dokaze s pojmi iz naravne teologije — sprva je Buckland videl za razlago nekaterih geoloških slojev posledice velikih poplav. Kasneje pa je svoje poglede delno spremenil, ko je geološka skupnost bolje razumela učinke poledenitve in drugih procesov.
Eden izmed Bucklandovih trajnih prispevkov je bila sistematična uporaba fosiliziranih iztrebkov za rekonstrukcijo starodavnih ekosistemov: skoval je izraz koproliti) za opis teh ostankov in jih proučeval kot vir informacij o prehranjevalnih navadah izumrlih živali ter ohranjenju organskih ostankov v kamninah.
Megalozaver, jama Kirkdale in Copleyjeva medalja
Buckland je napisal prvo polno poročilo o fosilnem dinozavru, ki ga poimenoval megalozaver, ter s tem pomagal utemeljiti zgodnje razumevanje velikih fosilnih plazilcev. Znan je tudi po raziskavi jame Kirkdale v Yorkshiru, kjer je pokazal, da je bila jama prazgodovinski brlog hijen, za kar je prejel Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe. Njegovo delo pričujoč primer kaže, kako lahko natančna znanstvena analiza rekonstruira dogodke iz daljne preteklosti, na primer prehranjevalne verige, transport ostankov in pogojne razmere v votlinah.
Sprememba stališč: od potopa k poledenitvi
Poleg začetnega zanimanja za t. i. diluvializem (razlaga geoloških enot z velikim poplavnim dogodkom) se je Buckland kasneje oddaljil od ideje, da svetopisemski opis Noetovega potopa pojasni večino geoloških plasti. V svoji znameniti Bridgewaterski razpravi Geologija in mineralogija v povezavi z naravno teologijo je izrazil stališče, da svetopisemskega opisa potopa ni mogoče potrditi z geološkimi dokazi in da so nekatere stvari, ki so jih prej tolmačili kot posledico "vsesplošnega potopa", dejansko bolj verjetno posledica obsežnejših procesov, kot je velika poledenitev. Ta preobrat odplaknil je del razkoraka med tradicionalno teologijo in razvijajočo se geologijo ter spodbudil nadaljnje raziskave v ledu, sedimentih in fosilnih ostankih.
Metode, javni vpliv in zapuščina
Buckland je bil znan po polnem domu zbirk — mineralov, fosilov in primerkov iz živalskega sveta — in po entuziazmu, kako prikazovati znanost javnosti. Njegove ilustrirane predavateljske serije, ter poljudni in strokovni zapisi, so pripomogli k širjenju geološkega znanja v 19. stoletju. Poleg zgodovinskih napak in prehodnih hipotez je njegova zapuščina pozitivna: pokazal je, kako združevanje terenske dokumentacije, primerjalne anatomije in interpretacije sedimentov lahko razkrije življenje in okolja preteklosti.
Osebno življenje in anekdote
Buckland je veljal za ekscentričnega zbiratelja in raziskovalca. Trdil je, da je poskusil številne živalske vrste (praxis, ki so ga sodobniki poimenovali zoofagija), da bi bolje razumel okus in teksturo mesa študiranih vrst — to je bilo del njegove metode neposrednega spoznavanja narave. Znan je tudi anekdotičen primer, ko mu je nadškof iz Yorka pokazal košček mumificiranega srca Ludvika XIV., vzetega iz kraljeve grobnice in shranjenega v srebrnem medaljonu; Buckland naj bi ta del poskusil.
William Buckland je umrl leta 1856. Njegovo delo še vedno ostaja pomembno za zgodovino geologije in paleontologije: bil je pionir pri uvajanju empiričnih metod v proučevanje fosilov in starodavnih okolij ter je s svojim delom pomagal utemeljiti znanstveni pristop k preteklosti Zemlje.
