Dr. Strangelove ali: Strangelove ali kako sem se naučil prenehati skrbeti in vzljubiti bombo (pogosteje skrajšano Dr. Strangelove) je britansko-ameriška črna komedija iz leta 1964 v režiji in produkciji Stanleyja Kubricka s Petrom Sellersom v glavni vlogi. Film je satira hladne vojne, jedrskega strahu, birokracije in vojaške paranoje, posnet v ostrem, včasih grotesknem humorju.
Zgodba
Zgodba se vrti okoli verige napak in nenadzorovanih ukrepov, ki privedejo do nevarnosti jedrskega spopada. V filmu iztirjen ameriški general Jack D. Ripper (vlogo je odigral Sterling Hayden) samovoljno odredi napad z jedrskimi bombniki na Sovjetsko zvezo. Poskus odpoklica bombnikov, posredovanje mednarodnih dejavnikov in poskusi ameriške civilne in vojaške uprave, da preprečijo katastrofo, tvorijo glavno napetost filma. Poleg političnega in vojaškega zapleta film spremlja tudi posadko bombnika B-52, ki poskuša dostaviti tovor, ter posamezne komične in tragične pripetljaje, zaradi katerih film prehaja med grozljivim in absurdnim.
Glavne vloge in nastopi
Pomembno vlogo v filmu igra Peter Sellers, ki je odigral tri različne osebe, kar je postalo eno najbolj prepoznavnih obilježij filma:
- Dr. Strangelove, predsednikov znanstveni svetovalec v vojni sobi. Ta vloga je ključna za uspeh filma. Strangelove, nekdanji nacistični znanstvenik na invalidskem vozičku, je postal naturaliziran ameriški državljan. Njegova nekdanja vloga se v film prikrade prek njegove desne roke s črno rokavico. Roka vztraja pri nacističnem pozdravu, Strangelove pa predsednika občasno imenuje Mein Fuhrer. Naglas je odlična kopija Američanov nemškega porekla, kot je Edward Teller, "oče H-bombe".
- Predsednik Merkin Muffley, ki ga je igral kot dostojnega prebivalca srednjega zahoda, kot je bil Adlai Stevenson.
- Kapitan skupine Lionel Mandrake iz RAF, ena od manjših vlog.
Poleg Sellersa in omenjenih likov v filmu nastopajo še George C. Scott kot general Buck Turgidson, Slim Pickens kot major T. J. "King" Kong (pilot B-52, znan po ikoničnem prizoru, ko jezdi na izstreljeni bombi) in drugi izkušeni igralci. Tudi vloge visokih vojaških in civilnih funkcionarjev so namerno pretirane, da poudarijo satirični ton filma.
Slog, teme in ustvarjanje
Scenarij je sijajna kombinacija izvirne knjige in režiserjeve vizije: film je deloma izhajal iz trilerja Petra Georgea Rdeči alarm (1958), vendar je Kubrick skupaj s scenaristoma Petrom Georgeom in Terryjem Southernom zgodbo preoblikoval v črno komedijo. V filmu so prisotni elementi groteske, ironije in absurdnosti, ki kritizirajo jedrsko tekmo, birokracijo, vojaški militarizem in paranoidne politične odzive hladne vojne.
Posledice in zapuščina
Film je bil ob izidu predmet mešanih ocen, a je hitro postal kultna klasika in vplivna satira. Prepoznaven je po ikoničnih prizorih (velika "war room" scena, Strangeloveova desna roka, Slim Pickensov skok z bombo) in po legendarnih dialogih, med katerimi je znana replika predsednika Muffleyja: "Gentlemen, you can't fight in here! This is the War Room!"
Film je bil nominiran za več pomembnih nagrad, vključno z nominacijami za oskarje (med drugim za najboljšo režijo, najboljši film in najboljšo moško vlogo za Petera Sellersa). Leta 1989 je Kongresna knjižnica Združenih držav Amerike izbrala film za uvrstitev v nacionalni filmski register, kar poudarja njegovo kulturno, zgodovinsko in estetsko pomembnost.
Konec filma
V zaključku filma Sovjeti razkrijejo obstoj tajnega "stroja sodnega dne" — zaščitnega sistema z radioaktivnim oblakom (v filmu omenjen kot kobaltov doomsday device), katerega aktivacija pomeni neizbežno in trajno uničenje vsega življenja na Zemlji. Ker je naprava samodejno sprožena ob jedrskem napadu in njeno delovanje ni bilo javno razkrito, je njen obstoj povzročil dokončen absurd in tragično ironijo. Ko se svet bliža koncu, film kontrastira konec z nevpadljivo in sentimentalno pesmijo Vere Lynn "We'll Meet Again", kar še poveča črno komični učinek prizora.
Dr. Strangelove ostaja pomemben film za razumevanje kulturnega odziva na jedrsko grožnjo in vzor za poznejše satire, ki združujejo politično kritiko z mračnim humorjem. Kubrickova režija, Sellersova večplastna igra in ostri scenarij so poskrbeli, da film še danes velja za eno najboljših črnih komedij v zgodovini kinematografije.
