CfA2 Veliki zid: superstruktura galaksij, dolga ~500 milijonov svetlobnih let
Veliki zid (znan tudi kot CfA2 Great Wall) je ena največjih znanih superstruktur v vesolju. Gre za dolg, tanek kompleks galaksij in kopic, ki skupaj tvorijo obsežno "steno" v tridimenzionalni porazdelitvi galaksij.
Odkritje in osnovne lastnosti
Veliki zid je odkrit leta 1989 na podlagi podatkov iz drugega dela raziskave rdečega premika, znane kot CfA (Center for Astrophysics) redshift survey. Odkritji sta pomembno prispevala Margaret Geller in John Huchra, ki sta v podatkih prepoznala dolgo, prelomno strukturo galaksij v določeni "rezini" neba.
Njegove osnovne dimenzije, pogosto navajane v strokovni literaturi, so približno:
- dolžina: več kot 500 milijonov svetlobnih let
- širina: okoli 300 milijonov svetlobnih let
- debelina: približno 15 milijonov svetlobnih let
- oddaljenost: približno 200 milijonov svetlobnih let od nas (odvisno od izbrane metode pretvorbe rdečega premika v razdaljo)
Vidnost in omejitve opazovanj
Naš pogled proti Velikemu zidu je delno oviran z galaktično ravnino Mlečne ceste. Plin in prah iz Galaksije (t. i. območje izogibanja) astronomom zastira pogled, zato ni jasno, kako daleč se struktura sega in ali se kontinuiteta zida nadaljuje izza naše vidne pregrade. Zaradi teh omejitev lahko slike velikih superstruktur v našem okolju ostanejo nepopolne.
Povezava s temno snovjo in formacijo
V standardnem modelu razvoja vesolja (ΛCDM) se velike strukture, kot je Veliki zid, oblikujejo vzdolž mreže temne snovi. Ta nevidna komponenta vesolja tvori mrežasto tkanino (cosmic web), po kateri se gravitacijsko kopiči barionska snov (plin, prah in galaksije). Temne snovi naj bi določale mesta, kjer se oblikujejo dolge, tanke stene in vlakna galaksij, medtem ko se v vozliščih te mreže kopičijo velike nadgalaktične kopice.
Pomen za kozmologijo in nadaljnje raziskave
Odkritje Velikega zidu je pomembno za razumevanje velikopoteznih vzorcev v porazdelitvi vesolja. Čeprav so zelo velike strukture včasih predstavljene kot izziv kozmološkemu načelu (homogenost in izotropnost vesolja na največjih lestvicah), so podobne strukture v splošnem predvidene z numeričnimi simulacijami v okviru ΛCDM. V zadnjih desetletjih so odkriti tudi drugi veliki sistemi (npr. Sloan Great Wall), nekateri pa so kontroverzni zaradi njihove velike velikosti in statistične redkosti.
Kako ga zaznamo
Veliki zid in podobne strukture odkrivamo s pomočjo velikih kart rdečih premikov, kjer rdeči premik galaksij pretvorimo v oddaljenost (upoštevaje Hubbleovo širitveno hitrost). Ti trirazsežni zemljevidi razkrivajo stene, vlakna in praznine, ki sestavljajo kozmično mrežo. Pri interpretaciji je treba računati tudi na učinke lokalnih hitrosti galaksij (peculiar velocities), ki lahko vplivajo na natančnost določanja razdalj.
Nova opazovanja in obsežnejše raziskave (npr. sodobni in prihodnji preiskovalni projekti) še naprej izboljšujejo našo sliko kozmične strukture in pomočjo njih bomo lahko bolje razumeli razširjenost in naravo Velikega zidu ter drugih superstruktur v vesolju.
Veliki zid vključuje nadskupini Coma in Herkul.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Veliki zid?
O: Veliki zid je ena od največjih znanih superstruktur v vesolju, ki je ogromna skupina galaksij, oddaljenih približno 200 milijonov svetlobnih let.
V: Kako dolg je Veliki zid?
O: Veliki zid je dolg več kot 500 milijonov svetlobnih let.
V: Kako širok je Veliki zid?
O: Veliki zid je širok 300 milijonov svetlobnih let.
V: Kako debel je Veliki zid?
O: Veliki zid je debel le 15 milijonov svetlobnih let.
V: Kako so odkrili Veliki zid?
O: Veliki zid je bil odkrit leta 1989 na podlagi podatkov raziskave rdečega premika.
V: Zakaj je nemogoče ugotoviti, ali se zid konča ali se nadaljuje naprej?
O: Naš pogled na konec Velikega zidu ovira galaktična ravnina Mlečne ceste, ki astronomom zastira pogled. To območje je znano kot območje izogibanja.
V: Kakšen je standardni model razvoja vesolja?
O: V standardnem modelu razvoja vesolja se strukture, kot je Veliki zid, oblikujejo vzdolž in sledijo mrežastim nizom temne snovi, ki narekuje strukturo vesolja na najobsežnejši ravni. Temna snov gravitacijsko privlači barionsko snov in prav ta "običajna" snov po mnenju astronomov tvori dolge in tanke stene nadgalaktičnih kopic.
