Chandrayaan-2, kar pomeni Lunarno plovilo ali Lunarno plovilo, ( izgovorjava (pomoč-info)) je druga indijska misija na Luno po Chandrayaan-1. Misija, ki jo je izdelala Indijska organizacija za vesoljske raziskave (ISRO), je bila 22. julija 2019 ob 14:43 IST (09:13 UTC) izstreljena z drugega izstrelišča v vesoljskem središču Satish Dhawan na Luno z raketo za izstrelitev geosinhronskih satelitov Mark III (GSLV Mk III). S pravilnim pristankom na luninem južnem polu bi bila Indija po vesoljskih agencijah ZDA, ZSSR in Kitajske četrta država, ki je dosegla mehak pristanek na Luni. Pričakovani pristanek misije je bil 7. septembra 2019 ob 01:55 IST (6. september 2019, 20:25 UTC), vendar je strmoglavil, ko je na višini 2100 metrov izgubil komunikacijo.

Sestava misije

Chandrayaan-2 je bila sestavljena iz treh glavnih elementov:

  • Orbiter – ostal je v lunini orbiti in nosil več znanstvenih instrumentov za oddaljeno opazovanje površja in okoliške atmosfere (eksosfere).
  • Lander "Vikram" – namenjen mehkem pristanku na površju Lune in postavitvi roverja na tla za neposredne meritve.
  • Rover "Pragyan" – manjše robotsko vozilo, ki bi po pristanku izvedlo površinske analize mineralne sestave in priskrbel lokacijske meritve v neposredni bližini pristajalne točke.

Cilji misije

Glavni cilji Chandrayaan-2 so bili:

  • iskanje in kartiranje vodnega ledu oziroma sledi vode na luninem južnem polu;
  • visokoresolucijsko mapiranje luninega površja in mineralne sestave;
  • raziskovanje lunine eksosfere in njenega prostora okoli površja;
  • demonstraža tehnologij mehkih pristankov in premikanja robotov po lunini površini.

Potek misije

Po izstrelitvi je vesoljsko plovilo izvedlo vrsto manevrov za povečanje orbite okoli Zemlje ter nato translunarni vstop proti Luni. V avgustu 2019 je plovilo vstopilo v lunin orbit, kjer je orbiter nadaljeval z opazovanji in pripravo pristajalnega modula. Lander se je od orbiterja ločil pred načrtovanim pristankom, potem pa je prišlo do težav v zadnji fazi pristajanja.

Neuspešen pristanek

Med zadnjo fazo spuščanja 6. septembra 2019 je ISRO izgubila komunikacijo z landerjem Vikram na višini približno 2,1 km. Kasneje so se pojavile ugotovitve, da je prišlo do odstopanja hitrosti in trajektorije v kritični fazi zniževanja, kar je preprečilo predviden mehak pristanek in povzročilo trk oziroma trdo pristajanje.

Kljub temu se je orbiter izkazal za operativno uspešen: ostal je v orbiti in še naprej deloval, zbiral znanstvene podatke in pošiljal meritve na Zemljo. NASA-ini in drugi sateliti so kasneje potrdili prisotnost razbitin na površju blizu pričakovane točke pristanka, ISRO pa je objavila dovolj podatkov za nadaljnje analize in preiskave.

Rezultati in zapuščina

Čeprav je bil pristanek landerja neuspešen, je bil Chandrayaan-2 pomemben mejnik za indijsko vesoljsko dejavnost. Orbiter je nadaljeval z znanstvenim delom in posredoval pomembne informacije o luninem južnem polu, zlasti o topografiji, mineralni sestavi in razporeditvi površinskih značilnosti. Misija je prispevala k razumevanju luninega okolja ter izboljšala indijske sposobnosti načrtovanja in izvedbe medplanetarnih misij.

Nadaljnje misije in pomen za prihodnost

Neuspeh pri pristanku Chandrayaan-2 ni ustavil razvoja: ISRO je iz izkušenj črpala znanje in izboljšala tehnologije za prihodnje misije. Kot rezultat je Indija nadaljevala s programom za mehke pristanke na Luni in leta 2023 izvedla misijo Chandrayaan-3, ki je bila namenjena posebej demonstraciji mehkih pristanek in premikanju po površju.

Chandrayaan-2 je tako ostal pomemben korak v razvoju indijske vesoljske tehnologije: pokazal je sposobnost izstrelitve kompleksnega lunarnega sistema in dolgoročne operacije orbiterja, hkrati pa prinesel dragocene izkušnje za prihodnja prizadevanja raziskovanja Lune.