Lestvica kozmičnih razdalj
Lestvica kozmičnih razdalj (znana tudi kot ekstragalaktična lestvica razdalj) je način, s katerim astronomi merijo razdalje objektov v vesolju. Ena sama metoda ni primerna za vsa telesa in razdalje, zato astronomi uporabljajo več metod.
Resnična neposredna meritev razdalje astronomskega objekta je mogoča le za tiste objekte, ki so dovolj blizu Zemlje (približno tisoč parsekov). Težava je pri večjih razdaljah. Več metod se opira na standardno svečo, ki je astronomski objekt z znano standardno svetilnostjo.
Analogija z lestvijo se pojavi, ker nobena tehnika ne omogoča merjenja razdalj na vseh razdaljah, ki se pojavljajo v astronomiji. Namesto tega lahko z eno metodo merimo bližnje razdalje, z drugo bližnje in srednje razdalje in tako naprej. Vsaka stopnica lestve zagotavlja informacije, ki se lahko uporabijo za določitev razdalj na naslednji višji stopnici.
Neposredni ukrepi
Astronomska enota
Astronomska enota je srednja (povprečna) razdalja Zemlje od Sonca. To vemo zelo natančno. Keplerjevi zakoni določajo razmerja razdalj med planeti, radar pa absolutno razdaljo do notranjih planetov in umetnih satelitov v orbiti okoli njih.
Paralaksa
Paralaksa je uporaba trigonometrije za ugotavljanje razdalj objektov v bližini sončnega sistema.
Ko Zemlja kroži okoli Sonca, se zdi, da se položaj bližnjih zvezd rahlo spreminja v primerjavi z bolj oddaljenim ozadjem. Ti premiki so koti v pravokotnem trikotniku, pri čemer 2 AU predstavljata krajši del trikotnika, razdalja do zvezde pa daljši del. Velikost premika je precej majhna, saj znaša 1 kotno sekundo za objekt na razdalji 1 parsek (3,26 svetlobnega leta).
Ta metoda deluje za razdalje do nekaj sto parsekov.
Standardne sveče
Predmeti znane svetlosti se imenujejo standardne sveče. Večina fizičnih kazalnikov razdalje so standardne sveče. To so predmeti, ki spadajo v razred z znano svetlostjo. S primerjavo znane svetlosti slednjega z njegovo opazovano svetlostjo lahko po zakonu obratnega kvadrata izračunamo razdaljo do objekta.
V astronomiji se svetlost objekta izraža z absolutno magnitudo. Ta količina je izpeljana iz logaritma njegove svetilnosti, kot jo vidimo z razdalje 10 parsekov. Navidezna magnituda je magnituda, kot jo vidi opazovalec. Z njo lahko določimo razdaljo D do objekta v kiloparsekih (kiloparsek = 1.000 parsekov) na naslednji način:
5 ⋅ log D10 k p c = m - M -10 , {\displaystyle {\begin{smallmatrix}5\cdot \log _{10}{\frac {D}{\mathrm {kpc} }}\ =\ m\ -\ M\ -\ 10,\end{smallmatrix}}} 
kjer je m navidezna magnituda, M pa absolutna magnituda. Da bi bila ta metoda natančna, morata biti obe magnitudi v istem frekvenčnem pasu in ne sme biti relativnega gibanja v radialni smeri.
Potreben je tudi način za upoštevanje medzvezdne ekstinkcije, zaradi katere so objekti videti šibkejši in bolj rdeči. Razliko med absolutno in navidezno magnitudo imenujemo modul razdalje in astronomske razdalje, zlasti medgalaktične, se včasih tabelarično prikazujejo na ta način.
Težave
Pri vsakem razredu standardnih sveč obstajata dve težavi. Glavni je kalibracija, torej ugotavljanje, kakšna je absolutna velikost sveče.
Drugi je prepoznavanje članov razreda. Standardna kalibracija sveč ne deluje, če predmet ne pripada razredu. Pri ekstremnih razdaljah, pri katerih si najbolj želimo uporabiti kazalnik razdalje, je lahko ta težava s prepoznavanjem precej resna.
Pomembno vprašanje pri standardnih svečah je, kako standardne so. Zdi se na primer, da vsa opazovanja kažejo, da imajo supernove tipa Ia, ki so na znani razdalji, enak sij, vendar je mogoče, da imajo oddaljene supernove tipa Ia drugačne lastnosti kot bližnje supernove tipa Ia.
Kazalniki galaktične razdalje
Razdalje, ki temeljijo na neposrednih meritvah, so na voljo le do približno tisoč parsekov, kar je skromen del naše Galaksije, z nekaj izjemami. Za razdalje, ki so večje od te, so meritve odvisne od fizikalnih predpostavk, to je od trditve, da prepoznamo zadevni objekt in da je razred objektov dovolj homogen, da lahko njegove člane uporabimo za smiselno oceno razdalje.
Fizični kazalniki razdalje, ki se uporabljajo na vedno večjih lestvicah razdalj, vključujejo:
- Zasenčene dvojne zvezde - V zadnjem desetletju so meritve zasenčenih dvojnih zvezd omogočile merjenje razdalje do galaksij. Natančnost na 5-odstotni ravni do razdalje približno 3 milijone parsekov.
- Spremenljivke RR Lyrae - so periodične spremenljive zvezde, ki jih pogosto najdemo v kroglastih kopicah in se pogosto uporabljajo kot standardne sveče za merjenje galaktičnih razdalj. Te rdeče orjakinje se uporabljajo za merjenje razdalj v galaksiji in bližnjih kroglastih kopicah.
- V galaktični astronomiji se rentgenski izbruhi (termonuklearni izbruhi na površini nevtronske zvezde) uporabljajo kot standardne sveče. Opazovanja rentgenskih izbruhov včasih pokažejo rentgenske spektre, ki kažejo na širjenje polmera. Zato bi moral rentgenski tok na vrhuncu izbruha ustrezati Eddingtonovi svetilnosti, ki jo lahko izračunamo, ko je znana masa nevtronske zvezde (običajno se uporablja predpostavka 1,5 mase Sonca).
- Spremenljivke cefeide in nove
- Cefeide so razred zelo svetlih spremenljivih zvezd. Močna neposredna povezava med svetilnostjo in pulzacijsko periodo spremenljivke cefeide zagotavlja cefeidam status pomembnih standardnih sveč za določanje galaktičnih in ekstragalaktičnih lestvic razdalj.
- Novae se obetajo za uporabo kot standardne sveče. Na primer, porazdelitev njihove absolutne magnitude je bimodalna, z glavnim vrhom pri magnitudi -8,8 in manjšim pri -7,5. Nove imajo tudi približno enako absolutno magnitudo 15 dni po vrhuncu (-5,5). Ta metoda je približno tako natančna kot metoda za spremenljive zvezde cefeide.
- Bele pritlikavke. Ker imajo bele pritlikavke, ki postanejo supernove, enotno maso, imajo supernove tipa Ia enakomerno največjo svetilnost. Stabilnost te vrednosti omogoča, da se te eksplozije uporabljajo kot standardne sveče za merjenje razdalje do gostiteljskih galaksij, saj je vizualna magnituda supernov odvisna predvsem od razdalje.
- Rdeči premiki in Hubblov zakon Z uporabo Hubblovega zakona, ki povezuje rdeči premik z razdaljo, lahko ocenimo razdaljo posamezne galaksije.
Pritrjevanje glavnega zaporedja
V Hertzsprung-Russellovem diagramu je absolutna magnituda za skupino zvezd prikazana v primerjavi s spektralno klasifikacijo zvezd. Ugotovljeni so razvojni vzorci, ki so povezani z maso, starostjo in sestavo zvezde. Zvezde med obdobjem izgorevanja vodika ležijo vzdolž krivulje v diagramu, ki se imenuje glavno zaporedje.
Z merjenjem lastnosti iz spektra zvezde lahko ugotovimo položaj zvezde glavnega zaporedja na H-R diagramu. Na podlagi tega se oceni absolutna magnituda zvezde. Primerjava te vrednosti z navidezno magnitudo omogoča določitev približne razdalje po popravku za medzvezdno ekstinkcijo svetilnosti zaradi plina in prahu.
V gravitacijsko vezani zvezdni kopici, kot so Hijade, so zvezde nastale pri približno enaki starosti in ležijo na enaki razdalji. To omogoča razmeroma natančno prileganje glavnega zaporedja, kar omogoča določitev starosti in razdalje.
To ni popoln seznam metod, vendar prikazuje načine, kako astronomi ocenjujejo razdaljo astronomskih objektov.
Nova Eridani 2009 (navidezna magnituda ~8,4) med polno luno
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je lestev kozmičnih razdalj?
O: Lestvica kozmičnih razdalj je metoda, ki jo uporabljajo astronomi za merjenje razdalje objektov v vesolju.
V: Zakaj astronomi za merjenje razdalj v vesolju uporabljajo več metod?
O: Nobena metoda ni primerna za vsa telesa in razdalje, zato astronomi uporabljajo več metod.
V: Ali je možno neposredno merjenje razdalje astronomskih objektov za vse objekte?
O: Ne, neposredno merjenje razdalj je mogoče le za objekte, ki so dovolj blizu Zemlje (približno tisoč parsekov).
V: Kaj je standardna sveča?
O: Standardna sveča je astronomski objekt z znano standardno svetilnostjo.
V: Zakaj se za lestev za določanje kozmičnih razdalj uporablja analogija z lestvijo?
O: Analogija z lestvijo se uporablja zato, ker z eno samo metodo ni mogoče izmeriti razdalj na vseh razdaljah, ki se pojavljajo v astronomiji, temveč se lahko ena metoda uporabi za merjenje bližnjih razdalj, vsaka stopnica lestve pa zagotavlja informacije, ki se lahko uporabijo za določitev razdalj na naslednji višji stopnici.
V: Kaj zagotavlja vsaka stopnica lestve kozmičnih razdalj?
O: Vsaka stopnica lestvice kozmičnih razdalj zagotavlja informacije, ki se lahko uporabijo za določitev razdalj na naslednji višji stopnici.
V: Kaj je lestvica ekstragalaktičnih razdalj?
O: Ekstragalaktična lestvica razdalj je drug izraz za lestvico kozmičnih razdalj, ki jo astronomi uporabljajo za merjenje razdalj objektov v vesolju.
