Kontejnerizacija

Zgodovina

Zgodnja leta

Kontejnerizacija izvira iz premogovniških regij v Angliji od konca 18. stoletja naprej. V premogovnikih, kot je kanal Bridgewater, so od poznih 80. let 17. stoletja uporabljali "proste škatle" za kontejneriranje premoga. Uporabljali so jih za prevažanje premoga na barke in z njih.

Že v tridesetih letih 19. stoletja so železnice na več celinah prevažale zabojnike, ki jih je bilo mogoče prenesti na druga prevozna sredstva. Ena takih je bila železnica Liverpool in Manchester v Združenem kraljestvu. "Preproste lesene škatle, po štiri na vagon, so se uporabljale za prevoz premoga iz lancashirskih rudnikov v Liverpool, kjer so jih z žerjavom prenesli na vozove s konjsko vprego". V 40. letih 19. stoletja so se poleg lesenih uporabljali tudi železni zaboji. V začetku 20. stoletja so se pojavili zaprti zabojniki za prevoz po cesti in železnici.

V Združenem kraljestvu je v začetku 20. stoletja več železniških družb uporabljalo podobne zabojnike, v dvajsetih letih 20. stoletja pa je Railway Clearing House standardiziral zabojnik RCH. Ti zgodnji standardni zabojniki, dolgi pet ali deset metrov, leseni in neskladljivi, so bili zelo uspešni.

V ZDA je železnica Chicago North Shore and Milwaukee Railway med letoma 1926 in 1947 med Milwaukeejem v Wisconsinu in Chicagom v Illinoisu prevažala vozila avtomobilskih prevoznikov in vozila špediterjev, naložena na ploščate vagone. Družba Seatrain Lines je od leta 1929 na svojih pomorskih plovilih med New Yorkom in Kubo prevažala železniške vagone, natovorjene v zabojnike.

Med drugo svetovno vojno je avstralska vojska uporabljala zabojnike. Ti zabojniki, ki jih ni bilo mogoče zlagati drug na drugega, so bili približno tako veliki kot poznejši 20-metrski zabojniki ISO in so bili morda večinoma izdelani iz lesa.

Razširitev v petdesetih letih prejšnjega stoletja

Ob koncu druge svetovne vojne je ameriška vojska uporabljala zabojnike za hitrejše natovarjanje in raztovarjanje transportnih ladij. Vojska je uporabljala izraz "transporterji" za prevoz gospodinjskih predmetov častnikov na terenu. Transporter je bil zabojnik za večkratno uporabo, dolg 2,6 m, širok 1,91 m in visok 2,08 m, narejen iz togega jekla, z nosilnostjo 9 000 funtov.

Med korejsko vojno je bil transporter ocenjen za ravnanje z občutljivo vojaško opremo in ker se je izkazal za učinkovitega, je bil odobren za širšo uporabo.

Leta 1952 je vojska začela uporabljati izraz CONEX, kratico za "Container Express". Prva večja pošiljka CONEX, ki je vsebovala inženirski material in rezervne dele, je bila poslana po železnici iz splošnega skladišča Columbus v Georgii v pristanišče San Francisco, nato z ladjo v Jokohamo na Japonskem in nato v Korejo.

Leta 1955 je lastnik prevoznega podjetja Malcom McLean skupaj z inženirjem Keithom Tantlingerjem razvil sodobni zabojnik. Izziv je bil zasnovati zabojnik, ki bi ga bilo mogoče naložiti na ladje in varno shraniti za dolga pomorska potovanja. Rezultat je bil zaboj, visok 8 čevljev (2,4 m) in širok 8 čevljev (2,4 m) v enotah, dolgih 10 čevljev (3,0 m), izdelan iz valovitega jekla debeline 2,5 mm (0,098 in).

Zasnova je imela na vrhu vsakega od štirih vogalov mehanizem za zaklepanje. To je pomenilo, da je bilo mogoče zabojnik enostavno pritrditi in dvigniti z žerjavi. Potem ko je McLeanu pomagal izdelati uspešno zasnovo, ga je Tantlinger prepričal, naj patentirane zasnove preda industriji. S tem se je začela mednarodna standardizacija ladijskih zabojnikov.

Ministrstvo za obrambo ZDA je za vojaške namene standardiziralo zabojnik s prečnim prerezom 8 × 8' v večkratnikih dolžine 10'. To je bil natanko takšen standard, kot sta ga predlagala McLean in Tantlinger v Veliki Britaniji, in je bil hitro sprejet za prevozne namene.

Standard v ladijski industriji

Obstajajo številne različice standardne velikosti 8'x8'x10', vendar se zabojniki za prevoz uporabljajo po vsem svetu. Poleg ladij se zabojniki uporabljajo tudi na letalih za mednarodni zračni prevoz. Države z obsežnimi železniškimi omrežji še vedno uporabljajo kontejnerje za večino svojega tovornega prometa.

Pristanišča

Pristanišča po vsem svetu so prilagojena prevozu tovora v zabojnikih. Ladje, ki prevažajo zabojnike, so velike, pristanišča pa morajo imeti ustrezno globino in velikost za privez ladij. Kitajska je daleč največja uporabnica kontejnerskega prometa na svetu. Kontejnerske ladje ne morejo pripluti po Temzi do Londona, zato so v Felixtowu na obali Suffolka zgradili sodobno kontejnersko pristanišče. Pristanišče Felixtowe je največje kontejnersko pristanišče v Združenem kraljestvu in prevaža 35 % britanskega kontejnerskega tovora. Vendar je šele 29. najbolj obremenjeno kontejnersko pristanišče na svetu.

Prvo svetovno pristanišče za zabojnike je Šanghaj na Kitajskem, drugo je Singapur, tretje pa Rotterdam na Nizozemskem. Najboljše ameriško kontejnersko pristanišče je južna Louisiana na 9. mestu, tik pred Houstonom. Te lestvice so narejene po milijonih ton.

Uporaba zabojnikov je povečala učinkovitost nakladanja in razkladanja. Prav tako je prišlo do sprememb pri kratkoročnem skladiščenju in ravnanju v pristaniščih.