Alfonso La Marmora (18. november 1804 - 5. januar 1878) ali Alfonso Ferrero La Marmora, Alfonso Lamarmora in Alfonso Ferrero, Cavaliere La Marmora je bil italijanski general in državnik. Rodil se je v Torinu v bogati in plemiški družini; njegov oče je bil markiz. Po diplomi na vojaški akademiji v Torinu leta 1822 je začel dolgo vojaško in kasneje tudi politično kariero, ki ga je pripeljala med najpomembnejše osebnosti obdobja sodobne italijanske združitve (Risorgimento).

Vojaška kariera in reforme

La Marmora se je po napredovanju do čina generala znova izkazal kot reformator vojske. Kot minister za vojno v Kraljevini Sardiniji je v začetku 1850-ih uvedel obsežne reforme, katerih cilj je bil modernizirati vojsko in povečati njeno mobilnost ter usposobljenost. Med ključnimi ukrepi so bile ustanovitev novih vojaških akademij za častnike, spremembe v sistemu rekrutiranja, ki so prinesle približno 60.000 dodatnih vojakov (pri čemer je bila le četrtina v aktivni službi), podvojitev enot strelcev ter okrepitev lahke konjenice na račun težke. Prenovljeni so bili tudi artilerija, zdravstveni in upravni aparat ter logistične službe, kar je izboljšalo bojno pripravljenost in organizacijo sile.

Njegove reforme so prizadele predvsem povečanje profesionalnosti in organizacijske učinkovitosti oboroženih sil, kar je bilo pomembno v kontekstu naraščajočih spopadov z Avstrijskim cesarstvom in prizadevanj za italijansko združitev.

Krimska vojna in mednarodni ugled

Leta 1855 je La Marmora odstopil z ministrskega mesta, da bi vodil sardinsko (pioemontsko) ekspedicijo v krimsko vojno. Sodelovanje Kraljevine Sardinije v tej vojni je imelo tudi močen diplomatski pomen: prisotnost na bojišču in v pogajanjih je povišala mednarodni ugled Sardinije ter omogočila njenim voditeljem (predvsem Cavourju) večjo vlogo v evropski diplomaciji in pozneje v prizadevanjih za združitev Italije.

Politično delovanje in vodstveni položaji

Od 19. julija 1859 do 21. januarja 1860 je bil La Marmora predsednik vlade Kraljevine Sardinije. V letih po združitvi Italije je opravljal pomembne upravne vloge: bil je guverner Milana in prefekt Neaplja, kjer je imel nalogo vzpostaviti običajno upravo in red v novo pridobljenih ozemljih.

La Marmora, član t. i. "zgodovinske desnice", je bil kasneje od 18. septembra 1864 do 20. julija 1866 predsednik vlade in hkrati zunanji minister Kraljevine Italije. Ko je izbruhnila tretja italijanska vojna za neodvisnost (1866), je odstopil z vlade in prevzel vojaško poveljstvo. V tem spopadu je naredil več strateških napak, ki so prispevale k italijanskemu porazu na kopnem (med drugim bitka pri Custozi) — poraz je imel pomembne posledice za ugled njegovega poveljstva.

Poznejše življenje in smrt

Po teh dogodkih se je La Marmora postopoma umaknil iz aktivnega političnega življenja; leta 1870 se je umaknil iz politike. Umrl je 5. januarja 1878 v Firencah in bil pokopan v Bielli v cerkvi San Sebastiano. Njegovo ime ostaja povezano z obdobjem vojaške in upravne prenove Sardinije ter zgodnjimi fazami italijanske združitve.

V družini La Marmora je bil tudi njegov brat Alessandro La Marmora, ustanovitelj korpusa Bersaglieri, specialne lahke pehote, ki je postala ena najbolj prepoznavnih italijanskih vojaških enot.