Jazbečar (Dachshund) — opis pasme: značilnosti, zgodovina in nega

Odkrijte značilnosti, zgodovino in nego jazbečarja (Dachshund): vzgoja, zdravje, nega dlake in nasveti za življenje s to prikupno, pogumno pasmo.

Jazbečar je pasma psov. Običajno je kratek (majhne višine), vendar dolg od spredaj do zadaj in s kratkimi nogami. "Dachshund" je nemška beseda, ki se uporablja v angleščini in pomeni "jazbečar". (V nemščini se jazbečarji imenujejo Dackel ali Teckel.)

Pasma je bila razvita za iskanje, lovljenje in preganjanje jazbečarjev in drugih živali, ki živijo v luknjah. Jazbečar ima dolgo in ozko telo, zato ga včasih imenujejo tudi wiener dog, hot dog ali sausage dog. Nekateri lastniki menijo, da je uporaba takšnih izrazov nespoštljiva, in se lahko užalijo.

Značilnosti in videz

Jazbečar je prepoznaven po podolgovatem telesu, kratkih nogah in izrazitem prsnem košu. Glava je podolgovata, ušesa viseča in oči lahko odsevajo radoveden, odločen ali prijazen značaj. Obstajajo različne barvne variacije (enobarvne, pike, brisane ali merle/dapple vzorci) in kombinacije barv.

Velikosti in vrste dlake

• Velikosti: običajno ločimo standardne, miniaturke in v nekaterih državah tudi manjšo različico imenovano kaninchen (malenkost manjši od miniaturke).
• Vrste dlake:
  • Gladkodlaki (smooth) – kratka, sijoča dlaka, najlažje za nego.
  • Srednjedlaki/ dolgodlaki – mehka, daljša dlaka, potrebuje redno krtačenje, da ne tvori vozlov.
  • Žičnati (wire-haired) – groba, trša dlaka z gosto podlanko; pogosto zahteva trimanje ali striženje.

Temperament

Jazbečarji so znani po pogumu, trmoglavosti in vztrajnosti. So inteligentni in radovedni, pogosto značilno samozavestni. Zaradi goničnega nagona lahko lovijo manjše živali in imajo močan voh. So dobri družinski psi, vendar zahtevajo zgodnjo socializacijo in dosledno, pozitivno vzgojo. Z majhnimi otroki se praviloma dobro razumejo, vendar je smiselno nadzorovati igre zaradi ranljivosti hrbtenice pri psu.

Zgodovina pasme

Jazbečar izvira iz Nemčije, kjer so ga vzrejali kot lovskega psa za zasledovanje živali v brlogih, predvsem jazbecev (od tod tudi ime dachshund – »jazbečar«). Pasma je bila razvijana skozi stoletja z namenom kombiniranja poguma, močnega voha in sposobnosti za vstopanje v ozke rovov. V 19. stoletju se je pasma standardizirala in razdelila na različne velikostne in dlake vrste.

Nega in zdravje

• Življenjska doba: običajno 12–16 let, ob ustrezni negi in prehrani lahko tudi dlje.
• Glavna zdravstvena tveganja:
  • Intervertebralna disčna bolezen (IVDD): zaradi dolge hrbtenice so jazbečarji nagnjeni k poškodbam medvretenčnih ploščic. Preprečevanje vključuje nadzor telesne teže, izogibanje skakanju po stopnicah in zagotavljanje ramp ali stopnic v avtu ali na kavč.
  • Debelost – povečuje pritisk na hrbtenico in sklepe; uravnotežena prehrana in redna vadba sta ključna.
  • Težave z zobmi in dlesnimi ter nagnjenost k vnetjem ušes pri visečih ušesih.
  • Dedne težave z očmi (npr. PRA – progresivna retinalna atrofija) pri nekaterih linijah.
• Nega dlake: gladkodlake je dovolj redno krtačiti in občasno kopati; dolgodlake in žičnate zahtevajo pogostejše krtačenje, pri žičnatih lahko pride v poštev tudi trimanje.
• Gibanje in vadba: dnevni sprehodi in igra; paziti moramo na prekomerno naprezanje hrbta (težke igre, skakanje).
• Prehrana: kakovostna krma primerne energijske vrednosti glede na starost, aktivnost in težo; spremljati porcije, da preprečimo prekomerno težo.

Vzgoja in trening

Jazbečarji so pametni, vendar lahko tudi trmasti. Uspeh prinaša kratke, dosledne vadbene enote in pozitivna motivacija (posladki, pohvala). Zgodnja socializacija z ljudmi, otroki in drugimi živalmi zmanjša tveganje za prestrašenost ali prekomerno obrambo. Zaradi močnega nagona po spremljanju vonjev priporočamo sprehode na povodcu in učenje poklica “pridi” z visoko motivacijo.

Specifični nasveti za lastnike

• Uporabljajte oprsnico namesto običajnega ovratnika pri sprehodih, s čimer zmanjšate pritisk na vrat in hrbtenico.
• Podpirajte telo psa pri dvigovanju (eno roko pod prsni koš, drugo pod zadnjico).
• Namestite rampo ali stopnice na vhodih in pri pohištvu, da preprečite skakanje navzgor in navzdol.
• Redno preverjajte ušesa, zobe in držo; ob kakršnihkoli znakov bolečine ali nenavadnega gibanja obiščite veterinarja.
• Vzdržujte ustrezno telesno težo – krožnik in priboljški naj imajo nadzorovane količine.

Kompatibilnost in življenje v gospodinjstvu

Jazbečarji se dobro prilagajajo življenju v stanovanju, če dobijo dovolj gibanja in mentalne stimulacije. So primerni za družine, posameznike in upokojence, vendar morajo biti vključeni v družinsko dinamiko. Zaradi nagona po lovu lahko lovijo manjše hišne ljubljenčke (miši, hrčke, morske prašičke), zato je potreben nadzor ali postopna uvajanja obstoječih živali.

Reševanje in odgovorno vzrejo

Če razmišljate o novem jazbečarju, premislite o reševanju ali posvojenju — številni psi iščejo novo družino. Pri nakupu mladiča iz vzreje preverite zdravstvene preglede staršev (testi za dedne bolezni, podatki o IVDD, očesni testi) in zahteve odgovorne vzreje. Neodgovorna vzreja lahko poveča tveganje za genetske bolezni.

Hitri povzetek – ključne točke

• Jazbečar je majhen, a pogumen pes z značilno dolgo hrbtno linijo.
• Obstaja več velikosti in treh glavnih tipov dlake: gladka, dolga in žičnata.
• Glavna zdravstvena skrb je zaščita hrbtenice (IVDD) in preprečevanje debelosti.
• Zgodnja socializacija, dosledna vzgoja in primerna vadba so ključni za uravnotežen značaj.

Jazbečar je ljubeč in karakteren spremljevalec, primeren za tiste, ki razumejo njegove potrebe in so pripravljeni poskrbeti za njegovo varnost, zdravje in duševno stimulacijo.

Videz (videz)

Danes imajo jazbečarji krive noge, ohlapno kožo in sodčkast prsni koš. Sčasoma so vzreditelji selekcionirali pse tako, da so se te lastnosti pojavljale pri mladičih. Na ta način so se lahko jazbečarji bolje pogrezali v tesne prostore. Druga značilnost je dolg rep.

Dlaka ali krzno jazbečarjev je treh vrst - gladka ali kratkodlakava, dolgodlakava in žičnata. Žičnati jazbečar je običajno od spredaj do zadaj krajši od ostalih dveh.

Velikost

Odrasli jazbečar tehta od 16 do 28 funtov (7 do 12,7 kg), medtem ko miniaturni jazbečar tehta manj kot 11 funtov (5 kg). Pisatelj H. L. Mencken je dejal, da je "jazbečar visok kot pol psa in dolg kot pes in pol".

Dlaka in barva

Kožuh jazbečarjev je različnih barv. Najpogostejši barvi sta rdeča (rjava barva, ki je videti nekoliko rdečkasta) in črno-rumena (črno telo z rjavimi deli). Obstajajo tudi povsem črni in povsem čokoladno rjavi jazbečarji. Veliko ljudi meni, da so ti jazbečarji lepi, vendar te barve niso standardne ali uradne - to pomeni, da teh psov ne morete prijaviti na nekatere razstave.

Črno-rdeč miniaturni jazbečar, gladka dlaka


Rdeči gladki jazbečar.

Zdravje

Jamarji imajo pogosto težave s hrbtenico, kar pomeni, da se jim lahko poškoduje hrbtenica. To je posledica zelo dolge hrbtenice in kratkega prsnega koša. Težave so običajno dedne (genetske), kar pomeni, da se prenašajo s staršev na mladiče.

Debeli (debeli) jazbečarji imajo lahko večje tveganje za poškodbe. Dodatna teža namreč bolj obremenjuje hrbtenico (vretenca). Da bi preprečili poškodbe, jazbečarji ne smejo plezati po stopnicah ali skakati, razen če je to res potrebno. Pomembno je tudi, da psa držite na pravilen način - tako, da ves čas držite sprednji in zadnji del telesa.

Žičnati jazbečar

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je jazbečar?

V: Kaj pomeni beseda "jazbečar"?

V: Za kaj so razvili jazbečarje?

V: Kakšen izraz se še uporablja za jazbečarje?

V: Kako se v nemščini reče jazbečarju?

V: Ali vsi lastniki jazbečarjev cenijo izraze, kot sta wiener dog in sausage dog?

V: Kako je lahko jazbečar po svoji telesni zgradbi primeren za lov na jazbečarje?

Išči po črki