Denisovci: arhaični hominini, DNK in odkritje v jami Denisova

Denisovci: skrivnosti arhaičnih homininov, DNK iz jame Denisova, povezave z neandertalci in vpliv na sodobne populacije — izsledki, izvor in najnovejše raziskave.

Denisovci ali denisovski hominini so arhaični ljudje iz rodu Homo. Lahko predstavljajo izumrlo vrsto ali podvrsto znotraj tega rodu; natančna taksonomska klasifikacija še ni dokončno določena zaradi omejenih fosilnih ostankov in kompleksnih genetskih podatkov.

Odkritje v jami Denisova

Prvi dokazi o denisovskih homininih so bili objavljeni marca 2010, ko so v jami Denisova v gorovju Altaj v Sibiriji analizirali genom iz frag­menta kosti prsta mladoletne osebe. Jamo Denisova so uporabljali tudi neandertalci in sodobni ljudje, kar kaže na dolgotrajno in ponavljajočo se prisotnost različnih hominidov v tem prostoru.

Odlomek kosti prsta, pogosto imenovan Denisova 3, pripada samski mladi ženski, za katero ocene starosti govorijo, da je živela pred približno 41.000 leti. V jami so kasneje najdeni tudi drugi ostanki in predmeti — zobje, koščeni deli in kulturni ostanki (orodja, okraski) — ki dopolnjujejo sliko o njihovi prisotnosti in vedenju.

DNK in genom

Analiza mitohondrijske DNK (mtDNA) prstne kosti je pokazala, da se denisovski vzorec genetsko razlikuje tako od neandertalcev kot od sodobnih ljudi. V nadaljnjih raziskavah so sekvencirali tudi jedrni genom (visoka kakovost sekvence objavljena po letu 2010), ki je pokazal, da so Denisovci bližje sorodni neandertalcem kot sodobnim ljudem, vendar jasno ločeni kot svojstvena linija.

Genomske analize so razkrile tudi kompleksen vzorec mešanja (introgressije): Denisovci so se križali z nekaterimi populacijami prednikov sodobnih ljudi, kar je v današnjih populacijah pustilo sledove DNK. Največji delež denisovske dediščine imajo prebivalci Melanezije in nekateri avstralski aborigini — ocenjuje se, da imajo ti ljudje približno 3–6 % denisovskega izvora. Papuanci so v nekaterih študijah navedeni z vrednostmi okoli 4–6 %, medtem ko imajo večina azijskih populacij manjši delež, včasih prisoten v različnih komponentah in iz različnih dogodkov križanja.

Poreklo in časovne ocene

Genetske ocene nudijo okvirne časovne mejnike, čeprav so negotovosti velike zaradi različnih modelov in predpostavk:

• Linija, ki vodi do neandertalcev in denisovcev, se je verjetno ločila od linije, ki vodi do sodobnih ljudi, pred nekaj sto tisoči let — mnoge ocene govorijo o razponu približno 400.000–800.000 let (šole vrednosti se razlikujejo glede na metodo).
• Ločitev med neandertalci in denisovci je nato verjetno potekala milijone ali stotin tisoč let kasneje, ocene pogosto postavljajo ta dogodek na približno 300.000–500.000 let pred sedanjostjo.

Pomembno je poudariti, da so te številke odvisne od predpostavk o hitrosti mutacij in demografskih dogodkih; zato v literaturi najdemo razlike v navedbah (vključno z zgodnejšimi ocenami, ki so govorile tudi o približno 1 milijonu let za skupnega prednika v širšem pomenu).

Pomen za sodobne populacije

Denisovska DNK ni prisotna enako v vseh populacijah. Največja vidna dediščina je v prebivalcih Melanezije (vključno s Papuanci) in nekaterih avstralskih aboriginskih skupinah. Poleg tega so sledovi denisovske genetske zapuščine prepoznani tudi v tibetanskih populacijah, kjer je delež določenega genetskega območja (gen EPAS1) povezan z adaptacijo na življenje pri velikih nadmorskih višinah — ta različica je verjetno prišla v sodobne ljudi prek geneze z denisovskemu sorodnim homininiem.

Genetske študije kažejo, da so bile introgressije večkratne in da so različne sodobne populacije pridobile različne dele denisovskega genoma iz različnih denisovskih linij, kar pomeni, da Denisovci niso nujno homogena skupina po celotni Aziji in Oceaniji.

Kultura in arheološki dokazi

Poleg fosilnih ostankov so iz slojev v jami Denisova in sorodnih najdišč izkopali tudi različne arheološke predmete: napredna kamnita orodja, koščene okraske in verjetno simbolične predmete (npr. zapestnice), kar kaže na tehnološko in kulturno kompleksnost. Ti arheološki dokazi nakazujejo, da so denisovski hominini lahko imeli sofisticirane kulturne navade, morda primerljive z nekaterimi sodobnimi ljudmi tistega časa.

Neznanke in nadaljnje raziskave

Številna vprašanja ostajajo odprta:

• Podrobnejša morfologija Denisovcev je še slabo znana zaradi omejenega števila fosilov; bolj popolni skeleti bi zelo izboljšali razumevanje njihovega telesnega videza in načina življenja.
• Geografski razpon denisovskih populacij še ni natančno določen — genomika nakazuje široko razširjenost po Aziji, vendar so neposredni fosilni dokazi redki iz izven Altaja.
• Relacije med različnimi denisovskimi linijami in podrobnosti o večkratnih dogodkih križanja z drugimi hominini so predmet intenzivnih nadaljnjih študij z novimi metodami staranja in sekvenciranja stare DNK.

Na splošno so Denisovci pomemben del zgodbe o evoluciji rodu Homo in o tem, kako so migracije in medvrstno mešanje oblikovali genetsko in kulturno raznolikost sodobnega človeštva.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so Denisovci?

V: Kje so odkrili Denisovce?

V: Kateri drugi hominini so živeli v jami Denisova?

V: Kdaj je živela mladoletna Denisovanka?

V: Kolikšen odstotek DNK pri Melanezijcih in avstralskih aborigenih izvira iz Denisovanov?

V: Kaj analiza mtDNA kaže na izvor Denisovanov?

V: Kdaj so imeli sodobni ljudje, neandertalci in denisovski hominini nazadnje skupnega prednika?

Išči po črki