Vojvodstvo Parma: od Farnesejev do Burbonov — zgodovina (1545–1859)

Vojvodstvo Parma (1545–1859): zgodba Farnesejev in Burbonov — politika, dinastija in vloga v italijanskih prelomnicah. Odkrijte ključne dogodke in obraze časa.

Vojvodina Parma je bila ustanovljena leta 1545 iz dela vojvodine Milano južno od reke Pad, ki ga je leta 1512 osvojila cerkvena država. Ta ozemlja s središčem v mestu Parma so bila dana v fevd nezakonskemu sinu papeža Pavla III., Pier Luigiju Farneseju. Državi je sprva vladala družina Farnese, nato pa je po dedovanju pripadla hiši Burbonov. Po ustanovitvi države Italije leta 1859 je bila vojvodina ukinjena. Do leta 1806 je bila tudi država Svetega rimskega cesarstva in je imela različne povezave s sosednjo Veliko vojvodino Toskano.

Ustanovitev in zgodnje obdobje (1545–1570)

Vojvodina Parma je nastala kot papeški fevd, podeljen za utrditev položaja rodbine Farnese v osrednji Italiji. Prvi vojvoda, Pier Luigi Farnese, je prevzel oblast leta 1545, a je bil kmalu (1547) umorjen v uporu lokalnih plemičev. Kljub temu so njegovi potomci uspeli obdržati pravico do oblasti: predvsem njegov sin in vnuk sta utrdila položaj države, z občasnim posredovanjem velikih sil tistega časa (Španija, papeštvo, Habsburžani).

Obdobje Farnese (koncem 16. – začetek 18. stoletja)

Družina Farnese je vodila Parmsko vojvodino skoraj dve stoletji. Pod njihovo oblastjo je Parma postala pomembno kulturno in upravno središče. Dukes so skrbeli za utrjevanje uprave, gradnjo palač, cerkva in utrdb, hkrati pa so bili bedeutni meceni umetnosti — zbirke in naročila, povezana s Farneseji, so vplivale na razvoj slikarstva, kiparstva in arhitekture v regiji.

V tem obdobju so vojvode vzdrževale tesne politične in družinske vezi s španskimi Habsburžani in drugimi italijanskimi knezi. Kljub majhnosti je vojvodina ohranjala zunanjo avtonomijo in se pogosto znašla v središču evropskih diplomatskih izmenjav.

Prehod k hiši Burbonov in 18. stoletje

Ko je moška veja Farnesejev izumrla (leto 1731), je vprašanje dedovanja Parme postalo predmet evropskih pogajanj in vojaških spopadov. Vojvodina je končno prešla v roke Špansko-burbonske linije skozi vpliv prevladujočih dinastičnih zavezništev in sporazumov tistega časa. Pod Burboni so se spremenile politične usmeritve in geopolitična vpetost Parme v širše španske in evropske interese.

Napoleonske vojne in reorganizacija (konec 18. – začetek 19. stoletja)

V času napoleonskih osvajanj je bila Parma večkrat okupirana, anektirana ali reorganizirana kot del širših italijanskih entitet, ki jih je vzpostavil Napoleon. Tradicionalne državne strukture so bile začasno razdelane, številne duhovne in posvetne pravice so bile spremenjene, lastninske in upravne reforme pa so vplivale na lokalno gospodarstvo in upravo.

Po porazu Napoleona je medobdobje preoblikovalo lastništvo v regiji: na kongresih in v sporazumih velike sile niso vedno vrnile oblasti prvotnim vladarjem, temveč so dodelile nekatera ozemlja v zameno za politične kompromise.

Obdobje povojvodstva in Marie Luise (1814–1847) ter zadnje desetletje (1847–1859)

Po napoleonskih vojnah je bila oblast v Parmski vojvodini reorganizirana. V začetku 19. stoletja je bila oblast dodeljena različnim oblastnikom v okviru diplomatskih odločitve velikih sil; znana figura tega obdobja je bila avstrijska nadvojvodinja Marija Luisa (Marie Louise), nekdanja žena Napoleona, ki je po koncu vojn upravljala kot vojvodinja (1814–1847). Njen mandat je zaznamovalo razmeroma stabilno upravljanje in poskusi modernizacije uprave ter ohranjanja kulturne dediščine.

Po smrti Marie Luise so se oblasti vrnile pripadnikom hiše Burbonov (okrog sredine 19. stoletja), a je rast nacionalnih gibanj in dogodki v času italijanskih enotnih gibanj dvignili pritisk na mala suverena vojvodstva.

Gospodarstvo, kultura in družbena ureditev

Vojvodina Parma je imela gospodarsko strukturo, ki je temeljila na kmetijstvu (pridelava žit, vinogradništvo, živinoreja), obrtu in trgovini po reki Po. Regija je bila znana po pridelavi živil, za katera je današnja Parma še posebej slovesna (npr. sir in pršut), ter po obrtniških in manufakturnih dejavnostih, kot je predelava svile ali tekstila v večjih mestih.

Kulturno je Parma dolgo ohranjala ugled kot center umetnosti in glasbe; dvorski protektorati so privabljali slikarje, glasbenike in arhitekte. Pomembna je bila tudi zbornost umetnostnih zbirk, ki so se v različnih obdobjih znašle pod vplivom ali prevzemom drugih evropskih dvorišč.

Konec suverenosti in vklop v enotno Italijo (1859–1860)

Vali nacionalnih gibanj sredine 19. stoletja so močno prizadeli majhna italijanska vojvodstva. Po vojaških in političnih dogodkih, povezanih z drugo italijansko osamosvojitveno vojno (1859), so bile tradicionalne dinastične oblasti Parme odstavljene. Leta 1859 so bile oblasti vojvodine ukinjene, kmalu zatem pa je bila Parma pripojena k novonastajajoči enotni državi, ki je izšla iz združitve pod vodstvom Kraljevine Sardinije (kasneje Kraljevina Italija).

Zaključek

Vojvodina Parma (1545–1859) je skozi tri stoletja obstajala kot majhna, a politično in kulturno pomembna entiteta v osrednji Italiji. Prehod od Farnesejev k Burbonom, napoleonske preureditve ter končna priključitev k enotni Italiji odražajo širše evropske spremembe v politiki, diplomaciji in narodni identiteti. Vpliv tej male države ostaja v umetniških zbirkah, arhitekturni dediščini in lokalnih kulinaričnih tradicijah, ki so do danes prepoznaven del kulturnega bogastva regije.

Vprašanja in odgovori

V: Kdaj je bila ustanovljena vojvodina Parma in kakšen je bil njen nastanek?

V: Kdo in kdaj je dobil vojvodino Parmo v fevd?

V: Kdo je prvotno vladal vojvodini Parmi in kdo je sčasoma prevzel vladavino?

V: Kdaj je bilo vojvodstvo ukinjeno in zakaj?

V: Kakšen je bil status vojvodine Parma v Svetem rimskem cesarstvu?

V: Ali je bilo vojvodstvo Parma kakor koli povezano z velikim vojvodstvom Toskana?

V: Katero je bilo glavno mesto v vojvodini Parmi?

Išči po črki