Nizozemski odpor v drugi svetovni vojni: gibanje proti nemški okupaciji
Nizozemski odpor v 2. svetovni vojni: zgodba poguma, sabotaž, tajnih mrež in reševanja Judov — nevidni boj proti nemški okupaciji, ki je pomagal k osvoboditvi.
Nizozemski odpor je bilo gibanje Nizozemcev, ki so se med drugo svetovno vojno borili proti nemški okupaciji Nizozemske. Proti nacistom so se borili na različne načine, večinoma brez uporabe nasilja. Jeseni leta 1944 je odporniško gibanje pomagalo skriti 300 000 ljudi. Odpor ni bil enoten organizem, temveč številna raznolika gibanja in mreže, ki so se razlikovala po ciljih, metodah in stopnji organiziranosti.
Razvoj in organizacija odpora
Nizozemski odpor se je razvijal počasi in postopoma. Leta 1941 so Nizozemci organizirali stavko, imenovano februarska stavka, v znak protesta proti nacistom, ki so deportirali več kot 400 Judov. Ta javni protest je spodbudil politično in družbeno pripravljenost za nadaljnji odpor. Nizozemski komunisti so vzpostavili sistem celic (majhnih skupin članov odpora), kar je pomagalo omejiti obseg odkritij, če je bila ena celica razkrita. Hkrati so se pojavile tudi druge, pogosto amaterske skupine, na primer De Geuzen, ki jo je ustanovil Bernard IJzerdraat.
Ustanovljene so bile tudi vojaške in pol-vojaške organizacije, kot je Ordedienst (služba za red), ter kasneje bolj povezane mreže, kot so zakonite in ilegalne organizacije, ki so sodelovale pri reševanju ljudi in sabotaži. Večina manjših, neorganiziranih skupin je bila nacistom odkrita v prvih dveh letih vojne, a je kljub temu nastajalo vedno večje in bolj sofisticirano gibanje, zlasti od sredine vojne naprej.
Oblike odpora
Oblike odpora so bile zelo raznolike:
- Ne-nasilni protesti: stavke, demonstracije in javni protesti (npr. februarska stavka 1941).
- Podzemna tiskovina: ilegalni časopisi in letaki, ki so obveščali prebivalstvo in spodbujali moralo.
- Sabotaža: uničevanje železniških prog, komunikacij in industrijskih objektov, z namenom ovirati nemške oskrbovalne poti.
- Protiobveščevalno delovanje: zbiranje in posredovanje informacij zavezniškim silam, spremljanje premikov okupatorjev in poročanje o razmerah.
- Reševanje in skrivanje ljudi: organiziranje skritih bivališč, ponarejanje dokumentov in dostava hrane ter zdravstvene pomoči tistim, ki so se skrivali (v Nizozemščini pogosto imenovani "onderduikers").
- Beg in pridružitev zaveznikom: tako imenovani "Engelandvaarders" — ljudje, ki so pobegnili v Veliko Britanijo, da bi se pridružili zavezniškim silam.
Pomoč judom in drugim preganjanim
Odporniške skupine so se v številnih primerih specializirale za reševanje judovskih otrok in odraslih. Organizirali so skrivališča v kmečkih hišah, samostanih, pri družinah ter ustvarjali ponarejene potne in identifikacijske dokumente. Kljub tem prizadevanjem je bil izid katastrofalen: približno 75 % (105 000 od 140 000) nizozemskih Judov je bilo ubitih v holokavstu, večina v nacističnih taboriščih smrti. Nacisti so ubili tudi od 215 do 500 nizozemskih Romov. V železniškem prevozu in deportacijah so sodelovali tudi nemški organi ter nekateri lokalni sodelavci, zaradi česar so bile mreže odgovornosti in zaščite nujno tajne in zapletene.
Prispevek k osvoboditvi in cena odpora
Nizozemske odporniške skupine so zbirale protiobveščevalne podatke (informacije o nacistih), izvajale sabotaže in oblikovale komunikacijska omrežja. To je pomagalo zavezniškim silam od leta 1944 do osvoboditve Nizozemske. Poleg neposrednega vpliva na vojaške operacije je odpor prispeval k ohranjanju javne morale in pomoči posameznikom, ki so se znašli v življenjski nevarnosti.
Delovanje odpora je bilo izredno tvegano. Tisoči ljudi so bili aretirani, mučeni in poslani v koncentracijska taborišča; številne mreže so bile razbito z izdajstvi ali naključnimi aretacijami. Nekateri pomembni vodje in člani so bili usmrčeni, mnogi pa so trpeli zaradi posledic aretacij in koncentracijskih taborišč tudi po vojni.
Vloga cerkve, posameznikov in spomin
Pomagale so tudi verske skupnosti, zdravniki, kmeti, socialni delavci in mnoge družine, ki so tvegale svoje življenje, da bi skrivale preganjane. Po vojni je bilo priznanje za ta prizadevanja mešano: hvalili so pogumene posameznike, hkrati pa so se pojavile tudi težke razprave o obsegu sodelovanja z okupatorjem, izdajstvu in o tem, ali so bili postopki reševanja vedno pravični in pregledni.
Spomin na odpor se danes ohranja v muzejih, dokumentarcih in spominskih tablah. Preučevanje odpora razkriva kompleksno sliko: kombinacijo poguma, vsakdanjega odpora, institucionalne organizacije in tudi napak ter ranljivosti v času brutalne okupacije.
Člani odporniškega gibanja v Eindhovnu z vojaki ameriške 101. zračnodesantne divizije v Eindhovnu med operacijo Market Garden, september 1944
Opredelitev
Poleg oboroženega odpora so Nizozemci izvajali tudi druge oblike upora proti nacistični nemški okupaciji. To so bile pomembne možnosti za tiste, ki so nasprotovali nacistom, vendar se niso odločili za uporabo orožja. Nenasilni odpor je vključeval vohunjenje, skrivanje in pomoč ubežnikom, neupoštevanje nacističnih pravil, udeležbo na javnih protestih, izdajanje nezakonitih dokumentov in sabotažo (uničevanje) podjetij, ki so pomagala vojnim prizadevanjem. Na tisoče ljudi so nacisti aretirali in jih za več mesecev zaprli, mučili, poslali v koncentracijska taborišča ali ubili.
Nizozemska februarska stavka iz leta 1941, ki je protestirala proti deportaciji Judov z Nizozemske, je bila edina takšna stavka v nacistično okupirani Evropi.
Po vojni je Nizozemska ustanovila in podelila medaljo za hrabrost, imenovano Odporniški križ. Od 95 ljudi, ki so jo prejeli, jih je bilo 93 ubitih.
Preludij
Nizozemska je bila pred napadom Nemcev nevtralna. Nizozemci se od leta 1830 niso borili v vojni z nobenim evropskim narodom. Med prvo svetovno vojno Nemčija ni napadla Nizozemske. Nekdanji nemški cesar je leta 1918 celo pobegnil na Nizozemsko. Zato je bila nemška invazija v drugi svetovni vojni velik šok. Nizozemska je septembra 1939 ukazala svoji vojski, naj se pripravi.
Čeprav je bila Nizozemska še vedno nevtralna in se med drugo svetovno vojno ni pridružila nobeni strani, so Nemci po začetku druge svetovne vojne napadli njeno veliko trgovsko floto. Novembra 1939 so nacisti potopili nizozemsko potniško ladjo SS Simon Bolivar in pri tem ubili 84 ljudi. To je Nizozemsko pretreslo. To ni bila edina uničena nizozemska ladja.
Nemška invazija
10. maja 1940 so nemške enote začele napadati Nizozemsko. Nemci so vdrli s približno 750 000 možmi. To je bilo trikrat več kot nizozemska vojska. Nemci so napadli s 1 100 letali (nizozemska vojska jih je imela 125) in šestimi oklepnimi vlaki. Z bombardiranjem so uničili 80 % nizozemskih vojaških letal, čeprav so Nemci v napadu izgubili več kot 500 letal.
Nacisti so prvič v zgodovini poskusili izvesti obsežen padalski napad, ki pa ni uspel. Nizozemci so ponovno prevzeli nadzor nad tremi letališči, ki so jih zavzeli Nemci. Nizozemska vojska je imela samo en tank (Renault ft-17, vendar ga nismo uporabljali, ker je bil odpadek in se je s svojo največjo hitrostjo 8 km/h potopil dobesedno na vsakem koraku) (imeli smo 145 drugih tankov, ki pa niso prišli pravočasno (servis je bil 1 od 10 (ne priporočam)).
Glavna območja vojaškega odpora so bila v:
- Grebbelinie pri Amsterdamu
- Kornwerderzand, ki je imel utrjene bunkerje
- Rotterdam, mostovi, ki jih branijo nizozemski marinci
Po štirih dneh so Nemci zasedli 70 % države. Adolf Hitler je ukazal uničiti Rotterdam. Zaradi nacističnega bombardiranja je približno 85 000 nizozemskih civilistov ostalo brez strehe nad glavo. Nizozemci so se predali.
V boju proti nacistični invaziji je umrlo približno 2 000 nizozemskih vojakov. V Rotterdamu je umrlo vsaj 800 civilistov.
Začetna nemška politika
Cilj nacistov je bil iz Nizozemcev narediti naciste. Zaradi odprtih območij v državi je bilo težko skriti nezakonite dejavnosti - za razliko od na primer makijev v Franciji, ki so imeli veliko skrivališč.
Prvi nemški obhod Judov februarja 1941 je privedel do prve splošne stavke proti Nemcem.
Nizozemski socialdemokrati, katoličani in komunisti so sprožili odporniško gibanje. Če so Nemci odkrili, da so ljudje sodelovali v odporniškem gibanju, so jih najprej zaprli. Če pa je bila oseba član oborožene ali vojaške skupine, so jo lahko nacisti poslali v koncentracijska taborišča. Po sredini leta 1944 je Hitler svojim vojakom ukazal, naj postrelijo vse pripadnike odpora. Nacisti so izvajali tudi maščevalne napade na civiliste, v katerih so pobijali nedolžne civiliste, potem ko so se zgodile odporniške dejavnosti.
Nacisti so nizozemske Jude deportirali v koncentracijska in uničevalna taborišča. Ob obali so začeli graditi utrdbe in zgradili 30 letališč. Odrasle moške med 18. in 45. letom starosti so prisilili, da so delali v nemških tovarnah ali na javnih delih. Leta 1944 so večino vlakov poslali v Nemčijo in 550 000 Nizozemcev so poslali v Nemčijo kot delavce. Odpor je postal bolje organiziran in močnejši. Odporniki so ubili visoke nizozemske uradnike, kot je bil general Seyffardt.
Na Nizozemskem je Nemcem uspelo pobiti veliko Judov.
Dejavnosti
Komunistična partija Nizozemske je 25. februarja 1941 pozvala k splošni stavki, "februarski stavki". Nemške enote so se odzvale s streljanjem na neoborožene množice in številne ujetnike. Vendar je bila stavka pomembna, saj se je odpor proti nacistični okupaciji po njej okrepil.
Nizozemski odpor je bil običajno skrivnosten. Odpor na Nizozemskem je vključeval sabotaže (kot so prekinjanje telefonskih linij, razdeljevanje protinemških letakov ali trganje plakatov). Nekatere manjše skupine so zbirale obveščevalne podatke in izdajale podzemne časopise, kot so De Waarheid, Trouw, Vrij Nederland in Het Parool. Prav tako so sabotirale telefonske linije.
Druga pomembna odporniška dejavnost je bila skrivanje judovskih družin, kot je bila družina Ane Frank, odporniških borcev, moških in zavezniških letalskih posadk. Odporništvo je pred nacisti skrilo več kot 300 000 ljudi.
Spominska plošča nizozemskim pripadnikom odpora, ki so jih Nemci usmrtili v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen
Sorodne strani
- Corrie ten Boom, organizatorka krščanskega upora
- Antifašizem
Več branja
- Bentley, Stewart. The Dutch Resistance and the OSS (2012)
- Bentley, Stewart. Oranžna kri, srebrna krila: (2007)
- Fiske, Mel in Christina Radich. Vojna naše matere: življenjepis otroka nizozemskega odpora (2007)
- van der Horst, Liesbeth. Nizozemski muzej odpora (2000)
- Schaepman, Antoinette. Oblaki: (1982): Episode of Dutch Wartime Resistance, 1940-45
- Sellin, Thorsten, ed. "The Netherlands during German Occupation", Annals of the American Academy of Political and Social Science, letnik 245, maj, 1946, str. od i do 180 v JSTOR
- Warmbrunn, Werner. Nizozemci pod nemško okupacijo, 1940-1945 (Stanford University Press, 1963)
- Dewulf, Jeroen. Spirit of Resistance: (Rocher NY: Camden House, 2010)
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je bil nizozemski odpor?
O: Nizozemski odpor je bilo gibanje Nizozemcev, ki so se med drugo svetovno vojno borili proti nemški okupaciji Nizozemske.
V: Ali je odpor uporabljal nasilje?
O: Večinoma ne. Proti nacistom so se borili na različne načine, večinoma brez uporabe nasilja.
V: Kako je odporništvo pomagalo ljudem?
O: Jeseni 1944 je odpor pomagal skriti 300 000 ljudi.
V: Kdaj se je razvil nizozemski odpor?
O: Nizozemski odpor se je razvijal počasi. Leta 1941 so Nizozemci organizirali stavko, imenovano februarska stavka, v znak protesta proti nacistom, ki so deportirali več kot 400 Judov. To je spodbudilo odpor.
V: Katere skupine so se oblikovale v okviru nizozemskega odpora?
O: Nizozemski komunisti so vzpostavili sistem celic (majhnih skupin članov odpora). Oblikovale so se tudi nekatere druge zelo amaterske skupine, kot je De Geuzen, ki jo je ustanovil Bernard IJzerdraat. Ustanovljene so bile tudi nekatere vojaške skupine, kot je Ordedienst (služba za red).
V: Kaj je odporništvo storilo, da bi pomagalo zavezniškim silam?
O: Nizozemske odporniške skupine so zbirale protiobveščevalne podatke (informacije o nacistih), izvajale sabotaže in oblikovale komunikacijska omrežja. To je pomagalo zavezniškim silam od leta 1944 do osvoboditve Nizozemske.
V: Koliko nizozemskih Judov je bilo ubitih med holokavstom?
O: Približno 75 % (105 000 od 140 000) nizozemskih Judov je bilo ubitih v holokavstu, večina v nacističnih taboriščih smrti.
Iskati