Annelies Marie Frank (12. junij 1929 v Frankfurtu na Majni - februar 1945 v Bergen-Belsnu) je ena najbolj znanih Judinj, ki so umrle v holokavstu. Njen dnevnik velja za klasiko vojne literature in je danes ena najbolj branih knjig. O njem je bilo posnetih več gledaliških iger in filmov.
Rojstvo, družina in preselitev
Ana se je rodila v Frankfurtu na Majni v Weimarski Nemčiji. Njen oče Otto Frank je bil trgovec, mati Edith pa je skrbela za dom. Imela je starejšo sestro Margot. Družina je bila judovskega izvora, vendar se je večina Ane mladih let odvijala izven Nemčije: leta 1933, ko so v Nemčiji zaostrili razmere pod nacisti, se je družina Frank preselila v Amsterdam na Nizozemskem, kjer je Otto odprl poslovne prostore.
Prilagoditve, odvzem državljanstva in razmere med vojno
Do leta 1941 je bila Ana uradno obravnavana kot Nemka. Zaradi rasističnih zakonov nacistične Nemčije pa je izgubila državljanstvo. Z okupacijo Nizozemske leta 1940 so se razmere za judovsko prebivalstvo hitro poslabšale: Juda so omejevali pri delu, izobraževanju in javnem življenju, postopoma pa so uvajali tudi obvezne oznake, prepovedi in prisilne deportacije.
Skrivanje v "skritih prostorih"
Družina Frank se je julija 1942 odločila za skrivanje, potem ko se je preganjanje Judov okrepilo. Skriti so se v nekaterih skrivnih prostorih pisarniške stavbe njenega očeta Otta Franka — prostoru, ki je postal znan kot "skriti prostor" ali v nizozemščini Achterhuis. V teh prostorih, ki so bili dostopni z diskretnimi vhodnimi točkami znotraj poslovnih prostorov, so živeli skupaj z drugo družino in nekaj sodelavci; življenje je bilo omejeno, tiho in polno strahu pred odkritjem. Za komunikacijo, dnevne navade in delo so morali upoštevati stroge tišinske in varnostne ukrepe.
Arest, deportacija in smrt
Po približno dveh letih skrivanja so vse osebe v skritem prostoru takoj po izdaji aretirali in odpeljali v zapor, nato pa v koncentracijska taborišča. Najprej so jih poslali v taborišče Westerbork in nato naprej v Auschwitz. Anne in njeno sestro Margot so pozneje prepeljali v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Tam sta februarja 1945 umrli za tifusom. Otto Frank je bil edini iz družine, ki je preživel.
Dnevnik, njegovo nastajanje in izid
Ana je dnevnik dobila za svoj 13. rojstni dan. V njem je vodila zapiske od 12. junija 1942 do 1. avgusta 1944, ko je bilo obdobje skrivanja že blizu konca. Pisala je iskreno o vsakdanjem življenju, strahovih, upanjih, odnosih z družinskimi člani in sovsožitju z drugimi, pa tudi o svojih mislih o svobodi, identiteti in prihodnosti. V dnevniku se pogosto obrača na namišljeno prijateljico "Kitty", kar mu daje intimen in pripovedni značaj.
Po vojni se je Otto Frank vrnil v Amsterdam in ugotovil, da je bil Anin dnevnik shranjen. Leta 1947 je pomagal natisniti njegovo različico. Dnevnik je bil preveden iz nizozemščine in prvič natisnjen v angleščini leta 1952 pod naslovom The Diary of a Young Girl. Kasneje so bile objavljene tudi bolj celovite in kritične izdaje z neobjavljenimi zapiski in popravljanimi deli. Dnevnik je bil preveden v več kot 70 jezikov in prodan v milijonih izvodov po vsem svetu.
Pomen in zapuščina
Anne Frank je postala simbol žrtev holokavsta in hkrati glas mladostne perspektive, ki je presenetljivo zrelo razmišljala o svetu okoli sebe. Njen dnevnik se pogosto uporablja v izobraževanju kot osebna izpoved o posledicah sovraštva, diskriminacije in vojne. Njena zgodba opominja na pomen strpnosti, človekovih pravic in spomina na pretekle grozote, da se ne bi ponovile.
Na mestu, kjer je stala pisarna Otta Franka in skrivni prostori, danes stoji hiša-muzej, ki privablja obiskovalce iz celega sveta. Delo so uprizarjali v gledališčih in filmu, nastopale so različne interpretacije njenega dnevnika, kar še povečuje njegov doseg in vpliv.
Kontroverznosti in potrditve
Po objavi so se pojavile tudi polemike glede izvirnosti in uredniških posegov v dnevnik. Sčasoma so forenzične preiskave in strokovne ocene potrdile avtentičnost Anneinih zapiskov kot njenega rokopisa. Različne izdaje današnjemu bralcu omogočajo vpogled v izvirno besedilo ter v kasnejše uredniške odločitve, kar prispeva k razumevanju zgodbe v zgodovinskem in literarnem kontekstu.
Anneina zgodba ostaja močan opomin na človeško trpljenje v času vojne, hkrati pa tudi na upanje, ki ga lahko ohranja posameznikova beseda. Njena zapuščina živi naprej v knjigah, muzejih, filmih in izobraževalnih programih po vsem svetu.


