Bitka na Nizozemskem

Ozadje

Velika Britanija in Francija sta leta 1939, ko je Nemčija napadla Poljsko, napovedali vojno Nemčiji. Pozimi 1939-1940 v Zahodni Evropi ni bilo večjih kopenskih napadov. V tem času so Britanci in Francozi krepili svoje sile in se pripravljali na dolgo vojno, Nemci pa so zasedli Poljsko.

Adolf Hitler je 9. oktobra naročil načrte za invazijo na Nizko deželo. Želel jih je uporabiti kot oporišče za napad na Veliko Britanijo. Prav tako je želel preprečiti napad zavezniških sil, ki bi lahko ogrozil Porurje.

Nizozemci niso bili pripravljeni ustaviti invazije. Ko je Hitler prišel na oblast, so se Nizozemci začeli ponovno oboroževati, vendar počasneje kot Francija ali Belgija. Šele leta 1936 je nizozemska vlada začela povečevati svoj obrambni proračun.

Nizozemska vlada v Nemčiji ni videla vojaške grožnje. Deloma zato, ker niso želele povzročiti težav s pomembno trgovinsko partnerico. Nizozemci niso kritizirali nacistične politike. Nizozemci so uvedli stroge proračunske omejitve za boj proti veliki gospodarski krizi, ki je bila za nizozemsko družbo težka.

Hendrikus Colijn, nizozemski ministrski predsednik med letoma 1933 in 1939, ni verjel, da bo Nemčija kršila nizozemsko nevtralnost in napadla Nizozemsko. Visoki častniki niso poskušali spodbuditi izboljšanja vojaške obrambe.

Konec tridesetih let prejšnjega stoletja se je mednarodni stres še povečal. Države so bile zaskrbljene zaradi nemške okupacije Porenja leta 1936, anšlusa in sudetske krize leta 1938, nemške okupacije Češke in Moravske leta 1939 ter italijanskega vdora v Albanijo spomladi 1939.

Zaradi teh dogodkov je bila nizozemska vlada previdnejša, vendar je svoje odzive omejila, kolikor je le mogla. Njihov najpomembnejši odziv je bil, da so aprila 1939 pripravili 100 000 mož za boj.

Po nemški invaziji na Poljsko septembra 1939 in začetku druge svetovne vojne je Nizozemska upala, da bo ostala nevtralna. Nizozemska je bila nevtralna že med prvo svetovno vojno pred 25 leti.

Nizozemska vojska je bila pripravljena do 24. avgusta in se je postavila v okope. Za obrambo so porabili veliko denarja (skoraj 900 milijonov goldinarjev). Med vojno je bilo zelo težko dobiti novo orožje. Nizozemci so nekaj opreme naročili v Nemčiji, kar je povzročilo zamude pri dobavi.

Veliko sredstev za obrambo je bilo porabljenih za nizozemsko Vzhodno Indijo (zdaj Indonezija). Veliko denarja je bilo porabljenega za načrt izgradnje treh bojnih križark.

Zaradi lege Nizke dežele med Francijo in Nemčijo je bilo to območje dobra pot za napad ene ali druge strani. Winston Churchill je 20. januarja 1940 v radijskem govoru poskušal prepričati Nizozemce, naj se pridružijo Britancem. Tako Belgijci kot Nizozemci so to zavrnili, čeprav je Belgija izvedela za načrte Nemčije za napad.

Zavezniki so poleti 1941 načrtovali napad na Nemčijo. Francozi so razmišljali, da bi nasprotovali nevtralnosti Nizke dežele in jo napadli, če se do takrat ne bi pridružila zaveznikom. Če bi Nemčija napadla Nizozemsko, bi zavezniki morali iti skozi Belgijo. Zaveznike je skrbelo tudi, da bi Nizozemska lahko dovolila nemški vojski vstop v Belgijo skozi južni del svojih dežel.

Nizozemska vlada se ni nikoli odločila, kaj naj stori. Večina ministrov se je želela upreti napadu. Manjšina je zavrnila, da bi postala nemška zaveznica. Nizozemci so poskušali organizirati mirovni dogovor med zavezniki in Nemčijo.

Po nemški invaziji na Norveško in Dansko, ki ji je sledilo japonsko opozorilo, da se bo zgodil nemški napad na Nizozemsko, je nizozemska vojska vedela, da se bo morala boriti. Začela se je pripravljati na vojno. Nizozemske obmejne enote so bile v pripravljenosti.

Poročila o peti koloni (sovražnikovih agentih, ki delujejo v državi) v Skandinaviji so povzročila strah, da so tudi na Nizozemskem nemški agenti in izdajalci. Nizozemci so se pripravljali na napade na letališča in pristanišča.

Nizozemska je 19. aprila razglasila izredne razmere. Vendar je večina civilistov menila, da v njihovi državi morda ne bo vojne. Nizozemci so upali, da se bodo izognili vojni z grozljivim številom smrtnih žrtev. Velika Britanija in Francija sta 10. aprila ponovno zaprosili Nizozemsko, naj vstopi v vojno na strani zaveznikov. Nizozemci so to ponovno zavrnili.

Nizozemske sile

Nizozemska vojska

Na Nizozemskem je bila možna dobra obramba. Obrambodajalcu je bila v pomoč zemlja in močna industrijska baza, vključno z orožarsko industrijo. Wehrmachtu je primanjkovalo opreme in usposabljanja, nizozemska vojska pa je bila zelo šibka.

Nemci so imeli boljšo opremo kot Nizozemci. Moderna nemška vojska je imela tanke in potapljaške bombnike (na primer Junkers Ju 87 Stuka). Oklepne sile nizozemske vojske so imele le 39 oklepnih vozil in pet tanket ter letalske sile z dvokrilnimi letali.

Nizozemska vojska ni dobila veliko nove opreme od časa pred prvo svetovno vojno. V dvajsetih letih 20. stoletja je nizozemska vlada zaradi gospodarske recesije, ki je trajala od leta 1920 do 1927, omejila obrambni proračun. V tem desetletju je bilo za opremo porabljenih le 1,5 milijona guldnov na leto. Šele februarja 1936 je bil sprejet zakon o ustanovitvi posebnega obrambnega sklada v višini 53,4 milijona guldnov.

Zaradi pomanjkanja usposobljenih vojakov, velike profesionalne organizacije ali dobrega orožja je bilo nizozemske sile težko povečati. Za večje enote je bilo dovolj artilerije. Lahki pehotni bataljoni so bili razporejeni po vsej državi, da bi zadržali premikanje sovražnika.

Imeli so veliko stebričkov, približno dva tisoč, vendar so bile linije tanke. Sodobnih velikih trdnjav, kot je bila belgijska trdnjava Eben Emael, ni bilo. Edina sodobna utrdba je bila tista v Kornwerderzandu.

Skupne nizozemske sile so štele 48 pehotnih polkov in 22 pehotnih bataljonov za obrambo meje. Za primerjavo: Belgija je imela 22 polnih divizij in 30 divizij, če so bile vključene manjše enote.

Po septembru 1939 so Nizozemci skušali izboljšati razmere, vendar brez večjega uspeha. Nemčija je zamujala z dobavo orožja. Francija ni želela prodajati orožja vojski, ki se ne bi postavila na njeno stran. Nizozemci niso mogli dobiti orožja iz drugega možnega vira, Sovjetske zveze, saj Nizozemci niso priznali njihove komunistične vlade.

Druge države so imele dobre oklepne sile. Nizozemska vojska je imela dve skupini oklepnih vozil, vsako z ducatom vozil; ena četa petih tanket Carden-Loyd Mark VI je bila vse, kar so imeli.

Nizozemsko topništvo je imelo 676 havbic in poljskih topov: 310 havbic Krupp 75 mm; 52 havbic Bofors 105 mm, ki so bile edine res moderne; 144 zastarelih havbic Krupp 125 mm; 40 havbic sFH13 150 mm; 72 havbic Krupp 150 mm L/24 in 28 havbic Vickers 152 mm L/15.

Kot protioklepni topovi je bilo na voljo 386 Böhlerjevih 47 mm L/39, vendar jih ni bilo dovolj. Na voljo je bilo še tristo starih poljskih topov 6 Veld (57 mm) in 8 Staal (84 mm). Od 120 sodobnih 105-milimetrskih kosov, naročenih v Nemčiji, jih je bilo v času invazije dobavljenih le osem. Večina artilerije je imela konjsko vprego.

Nizozemska pehota je uporabljala približno 2.200 7,92 mm mitraljezov Schwarzlose M.08 in osemsto mitraljezov Vickers. Veliko jih je bilo v stebričkih; vsak bataljon je imel četo težkih mitraljezov z dvanajstimi strelci.

Nizozemske pehotne enote so imele lahki mitraljez M.20 Lewis, ki jih je bilo na voljo približno osem tisoč. To orožje se je pogosto zataknilo in ni bilo primerno za napade. Večina nizozemske pehote je imela nizozemsko puško Mannlicher. To orožje se je uporabljalo več kot 40 let in je bilo zastarelo, vendar nizozemska vojska ni imela denarja za njegovo zamenjavo.

Vsak polk je imel le šest 80 mm minometov. To je nizozemski pehoti oteževalo boj.

Čeprav je Nizozemska imela podjetje Philips, enega največjih evropskih proizvajalcev radijske opreme, je nizozemska vojska večinoma uporabljala telefone. Samo artilerija je dobila 225 radijskih sprejemnikov.

Nevarnost zračnega napada

Po nemškem napadu na Dansko in Norveško aprila 1940, ko so Nemci uporabili veliko število letalskih enot, so bili Nizozemci zaskrbljeni zaradi podobnega napada.

Za zaustavitev tovrstnih napadov je bilo v glavna pristanišča in letalske baze, kot sta haaško letališče Ypenburg in rotterdamsko letališče Waalhaven, nameščenih pet pehotnih bataljonov. Ti bataljoni so bili opremljeni s topovi AA, dvema tanketama in dvanajstimi od 24 operativnih oklepnih avtomobilov. Nizozemci so po vsej državi postavili 32 bolnišničnih ladij in petnajst vlakov, da bi olajšali premike vojakov.

Nizozemske zračne sile

Nizozemske letalske sile so imele 155 letal: 28 dvomotornih rušilcev Fokker G.1, 31 lovcev Fokker D.XXI in sedem lovcev Fokker D.XVII, deset dvomotornih letal Fokker T.V, petnajst lahkih bombnikov Fokker C.X in 35 lahkih bombnikov Fokker C.V, dvanajst potapljaških bombnikov Douglas DB-8 (ki so jih uporabljali kot lovce) in sedemnajst izvidniških letal Koolhoven FK-51. 74 od 155 letal je bilo dvosedih. Od teh letal jih je 125 delovalo.

V letalski šoli so uporabljali tri letala Fokker D.XXI, šest letal Fokker D.XVII, enega Fokkerja G.I, enega Fokkerja T-V in sedem Fokkerjev C.V ter več letal za usposabljanje. Dodatnih štirideset letal je bilo namenjenih mornariškemu letalstvu, skupaj s približno enakim številom rezervnih letal in letal za usposabljanje.

Na Nizozemskem je obstajala industrija vojaških letal, ki sta jo sestavljali podjetji Fokker in Koolhoven. Vendar si nizozemska vojska ni mogla privoščiti novih letal.

Usposabljanje in pripravljenost

Nizozemska vojska je bila slabo opremljena. Prav tako je bila slabo usposobljena. Imela je malo izkušenj z vodenjem sil, večjih od bataljona. Od leta 1932 do 1936 nizozemska vojska zaradi varčevanja ni imela poletnih terenskih vaj. Vojakom je primanjkovalo tudi veliko spretnosti. Do leta 1938 so tisti, ki so se jim pridružili, služili le 24 tednov, kar je bilo dovolj za osnovno pehotno usposabljanje. Istega leta se je čas služenja podaljšal na enajst mesecev. Vojaško osebje ni bilo številno. Leta 1940 je bilo le 1206 poklicnih častnikov.

Večino razpoložljivega časa so porabili za gradnjo obrambe. V tem obdobju je pomanjkanje streliva omejevalo usposabljanje z bojnim streljanjem, enote pa niso bile organizirane. Maja 1940 nizozemska vojska ni bila pripravljena na boj. Ni mogla izvesti večjega napada ali se premikati po bojišču.

Nemški generali in Hitler so menili, da je nizozemska vojska šibka. Pričakovali so, da bi lahko Nizozemsko zavzeli v treh do petih dneh.

Nizozemska obrambna strategija

Strukturni elementi

V 17. stoletju je Nizozemska republika razvila obrambni sistem, imenovan Nizozemska vodna linija. Z njim je bilo mogoče zaščititi vsa večja mesta na zahodu s poplavljanjem dela pokrajine. V začetku 19. stoletja je bila ta linija prestavljena na vzhod, za Utrecht. Kasneje so bile zgrajene trdnjave.

Ta novi položaj se je imenoval New Holland Water Line. Leta 1940 je linija dobila nove stebriče. Linija je bila pod morsko gladino. To je omogočalo, da jo je bilo mogoče poplaviti z nekaj metri vode. To je bilo premalo za čolne, vendar dovolj globoko, da je zemljo spremenilo v blato. Območje zahodno od vodne črte New Holland so imenovali trdnjava Holland (nizozemsko Vesting Holland; nemško Festung Holland). Vzhodno stran je pokrivalo jezero IJssel, južno stran pa so varovale tri reke. Pričakovati je bilo, da se bo utrdba obdržala dolgo časa.

Nekateri so menili, da bo obramba državo varovala tri mesece brez zavezniške pomoči. Pred vojno so se nameravali premakniti na ta položaj in upati, da bo Nemčija na poti v Belgijo prečkala le južne pokrajine in pustila Nizozemsko nepoškodovano.

Leta 1939 se zaradi takšnega odnosa ni bilo mogoče pogajati z zavezniki o obrambi. Predlogi nemških diplomatov, da bi nizozemska vlada sprejela nemško napredovanje v državo, so bili zavrnjeni.

Od septembra 1939 je bila zgrajena bolj vzhodna glavna obrambna linija (MDL). Ta drugi obrambni položaj je bil izkopan po ukazu poveljnika Polne vojske, generalpodpolkovnika Jana Josepha Godfrieda barona van Voorsta tot Voorsta. Ta linija je bila podaljšana z južnim delom med reko Maas in belgijsko mejo. Na jugu je bil cilj zadržati Nemce, da bi lahko Francozi napredovali.

Četrti in drugi armadni korpus sta bila postavljena na linijo Grebbe, tretji armadni korpus je bil postavljen na položaj Peel-Raam, za njim pa je bila lahka divizija, ki je pokrivala njegovo južno stran. Brigadi A in B sta bili razporejeni med Spodnjim Renom in reko Maas. Prvi armadni korpus je bil v rezervi v trdnjavi Holland, katere južni rob je varovalo še deset bataljonov, vzhodno stran pa šest bataljonov. Vse te linije so bile zaščitene s stebrički.

Postavitev enot

Pred to glavno obrambno linijo je bila črta IJssel-Maaslinie. Na njej so bili stebri in štirinajst "mejnih bataljonov". Konec leta 1939 je general Van Voorst tot Voorst želel za obrambo uporabiti reke. Predlagal je bitko na prehodih pri Arnhemu in Gennepu, da bi prisilil nemške divizije, da porabijo veliko energije, preden dosežejo MDL.

Nizozemska vlada in general Reijnders sta menila, da je to preveč tvegano. Vlada je želela, da se vojska upre na liniji Grebbe in na položaju Peel Raam, nato pa se umakne v trdnjavo Holland. Reijnders ni dobil polnih vojaških pooblastil na obrambnih območjih. Zaradi nesoglasij z nadrejenimi je 5. februarja 1940 odstopil. Zamenjal ga je general Henry G. Winkelman, ki se je odločil, da bo na severu bitka potekala na liniji Grebbe, deloma zato, ker bi bilo tam lažje izvesti protinapad.

Med lažno vojno so Nizozemci trdili, da so nevtralni. Nizozemska vojska se je na skrivaj pogovarjala z Belgijo in Francijo, da bi organizirala skupno obrambo pred nemško invazijo. To ni uspelo zaradi različnih mnenj o strategiji, ki naj bi jo uporabili.

Usklajevanje z Belgijo

Belgija, čeprav je trdila, da je nevtralna, se je dogovorila za sodelovanje z zavezniškimi enotami. Zaradi tega so Nizozemci težje sklepali dogovore z Belgijci. Ni odobraval načrta Van Voorsta tot Voorsta, da bi zasedli "Oranžni položaj in tako oblikovali neprekinjeno linijo z belgijskimi linijami.

Ko je Winkelman prevzel poveljstvo, je 21. februarja predlagal, da bi Belgija vzpostavila povezovalno linijo s položajem Peel Raam vzdolž belgijskega dela reke Zuid-Willemsvaart. Belgijci so to zavrnili, če Nizozemci ne bodo poslali novih enot v Limburg. Nizozemci niso imeli na voljo nobenih sil. Winkelman je večkrat zavrnil belgijske zahteve za obrambo Oranžnega položaja.

Zato so se Belgijci odločili, da bodo z invazijo umaknili vse svoje enote na svojo glavno obrambno črto, Albertov prekop. Tako je nastala štirideset kilometrov široka vrzel. Francozi so bili pozvani, naj jo zapolnijo. Francoski vrhovni poveljnik general Maurice Gamelin je bil zdaj več kot zainteresiran, da se Nizozemci vključijo v njegovo neprekinjeno linijo. Vendar svojih oskrbovalnih linij ne bi razširil tako daleč, če se Belgijci in Nizozemci ne bi postavili na stran zaveznikov. Ko sta oba naroda to zavrnila, je Gamelin dejal, da bo zasedel položaj v bližini Brede.

Winkelman se je 30. marca po nemškem napadu odločil zapustiti položaj Peel-Raam. Svoj tretji armadni korpus je umaknil v Linge. Na tem položaju Waal-Linge so bili načrtovani stebriči; proračun za stebriče je bil povečan za sto milijonov guldnov.

Francoska strategija

Poleg nizozemske in nemške 18. armade bi na nizozemskih tleh delovala še tretja sila: francoska 7. armada. Tako Francozi kot Nemci so videli možnost nepričakovanega napada. Za Nemce bi to pomenilo obhod linije Antwerpen-Namur.

Za zaščito pomembnih lokacij pred sovražnikom so bile potrebne hitre sile. Francozi so že dolgo pred Nemci razmišljali o uporabi zračnih enot za hitre napade. Pomorska in pehotna divizija sta bili namenjeni na Zelandijo, da bi blokirali zahodno Šeldo pred nemškim prehodom.

Francoski vrhovni poveljnik general Maurice Gamelin se je bal, da se bodo Nizozemci predali ali sprejeli nemško zaščito. Nekdanjo francosko strateško rezervo, 7. armado, je prerazporedil pred Antwerpen. Sile so bile sestavljene iz 16. armadnega korpusa, 9. motorizirane in 4. pehotne divizije, ter 1. armadnega korpusa, ki sta ga sestavljali 25. motorizirana pehotna divizija in 21. pehotna divizija.

To vojsko je pozneje okrepila 1. lahka mehanizirana divizija, oklepna divizija francoske konjenice. Skupaj z dvema divizijama v Zelandiji je bilo predvidenih sedem francoskih divizij.

Čeprav so imele francoske enote več motoriziranih enot kot nemške, niso mogle upati, da bodo na svoja mesta v bitki prišle prej kot sovražnik. Edina možnost, da bi premagali Nemce, je bila uporaba železniškega prevoza.

Svoje sile bi morali okrepiti v bližini Brede. Nizozemske enote na položaju Peel-Raam so potrebovali, da bi Nemce zadržali za nekaj dodatnih dni in omogočili francoskim silam, da se premaknejo in izkopljejo jarke. Te so bile sestavljene iz izvidniških enot oklepnih in motoriziranih divizij z oklepnimi avtomobili. Te bi bile združene v dve operativni skupini.

Nemška strategija in sile

Med načrtovanjem akcije Fall Gelb so razmišljali o tem, da bi trdnjavo Holland pustili pri miru. V prvem načrtu z dne 19. oktobra 1939 je bila predlagana popolna zasedba. V različici z dne 29. oktobra je bilo predlagano, da se invazija omeji na črto južno od Venla. V različici Holland-Weisung (Hollandova direktiva) z dne 15. novembra je bilo odločeno, da se zavzame celoten jug, na severu pa naj se ne napreduje dlje od linije Grebbe in zasede Frizijske otoke.

Hermann Göring je želel popolnoma zavzeti Nizozemsko, saj je potreboval nizozemska letališča, ki bi jih lahko uporabil proti Veliki Britaniji. Bal se je, da bi zavezniki utegnili okrepiti trdnjavo Holland in uporabiti letališča za bombardiranje nemških mest in enot. S hitrim porazom bi tudi sprostil enote za druge sektorje.

17. januarja 1940 so se odločili, da bodo osvojili celotno Nizozemsko. Vendar je bilo za to nalogo na voljo le malo enot. Glavni napor Fall Gelb naj bi bil usmerjen v središče, med Namurjem in Sedanom. Napad v osrednji Belgiji je bil le zvijača, prav tako je bil le zvijača tudi napad na trdnjavo Nizozemsko.

Čeprav sta bili tako 6. kot 18. armada na nizozemski meji, bi se prva, večja sila premaknila južno od Venla v Belgijo. Tako bi ostala le 18. armada pod poveljstvom generala Georga von Küchlerja, ki bi napadla nizozemske glavne sile.

Med vsemi nemškimi vojskami v bitki je bila najšibkejša. V njej so bile le štiri redne pehotne divizije (207., 227., 254. in 256. pehotna divizija), ki so jim pomagale tri rezervne divizije (208., 225. in 526. pehotna divizija). Šest od teh divizij so bile enote, ustanovljene avgusta 1939 iz teritorialnih enot Landwehra. Imele so malo poklicnih častnikov in malo bojnih izkušenj.

Podobno kot v nizozemski vojski je bila večina vojakov (88 %) pomanjkljivo usposobljenih. Sedma divizija je bila 526. pehotna divizija, ki ni imela dovolj bojnega usposabljanja. Nemške divizije so imele 17 807 mož, kar je bilo petdeset odstotkov več kot njihove nizozemske kolegice. Imele so dvakrat večjo ognjeno moč, vendar kljub temu niso imele dovolj mož za uspešen napad.

Edina nemška konjeniška divizija, 1. divizija Kavalleriedivision, je morala zavzeti slabo branjene pokrajine vzhodno od reke Ijssel. Na Nizozemskem pri Enkhuiznu naj bi se skušali izkrcati z uporabo barž. Ker je bilo malo verjetno, da bi oba poskusa uspela, so redne divizije okrepili s SS-Verfügungsdivision (vključno s SS-Standarten Der Führer, Deutschland in Germania) in Leibstandarte Adolf Hitler. Te bi napadle nizozemske utrjene položaje. Kljub temu je bila s tem dodana le 1¹ ⁄ ₃divizije.

Da bi si zagotovili zmago, so Nemci uporabili nove metode. Nemci so izurili dve letalski diviziji. Prva od teh, 7. Flieger-Division, je bila padalska, druga, 22. Luftlande-Infanteriedivision, pa je bila iz zračne pehote. Zračnodesantne enote naj bi zavzele letališča v okolici Haaga, nato pa zajele tamkajšnjo vlado skupaj z nizozemskim vrhovnim poveljstvom in kraljico Wilhelmino.

Načrt Fall Festung je pripravil Hitler. Če prvi napad ne bi uspel, bi zavzeli mostove v Rotterdamu, Dordrechtu in Moerdijku, da bi omogočili premik mehaniziranih sil. To naj bi bila nemška 9. tankovska divizija. Bila je edina nemška oklepna divizija, ki je imela le dva tankovska bataljona. skupno število tankov v skupini je bilo 141. Po načrtu naj bi se prebili skozi vrzel v nizozemskih linijah, ki sta jo ustvarili 254. in 256. pehotna divizija. Nato bi se z njima združili in oblikovali XXVI. Armeekorps. Hkrati bi 207. in 227. pehotna divizija, združeni v X. Armeekorps, napadli Grebbejevo linijo na vzhodu in se borili proti nizozemski vojski. Načrt je bil prisiliti Nizozemce, da se vrnejo nazaj na vzhodno fronto trdnjave Holland ali onkraj nje. Če se Nizozemci prvi dan ne bi predali, bi 18. armada tretji dan z juga napadla trdnjavo Holland.

Nizozemski vojaki na straži, november 1939


Nizozemski vojaki med albansko krizo zaprejo pregrado na mostu Nijmegen Waal


Glavne nizozemske obrambne črte


Linija Grebbe, obrambna linija nizozemske vodne linije, je prikazana s temno modro barvo.


Stališče Peel-Raam


Tank Panzer I, ki je zdaj na ogled v nemškem tankovskem muzeju v Munstru, Nemčija (2005)

Afera Oster

Nemcem in vojakom ni bila všeč zamisel, da bi kršili nizozemsko nevtralnost. Nemci so trdili, da je namen invazije preprečiti zaveznikom, da bi zasedli Nizko deželo. Nekateri nemški častniki niso marali nacistične vlade in prav tako niso bili zadovoljni z invazijo.

Eden od njih je bil polkovnik Hans Oster, nemški obveščevalec. Marca 1939 je začel posredovati informacije svojemu prijatelju, nizozemskemu vojaškemu častniku v Berlinu majorju Gijsbertusu J. Sasu. Te informacije so vključevale datum nemškega napada. Sas je obvestil zaveznike. Sasovo poznavanje datuma napada na Dansko in Norveško ni bilo opaženo. Čeprav je povedal, da bo nemška oklepna divizija skušala napasti Nizozemsko in da obstaja načrt za ujetje kraljice, nizozemski obrambni načrt ni bil spremenjen.

4. maja je Sas opozoril, da bo kmalu prišlo do napada. Ko je Oster 9. maja zvečer poklical prijatelja in mu povedal, da bo napad kmalu, so bile nizozemske enote v pripravljenosti.

Oster je bil med letoma 1938 in 1943 vodja nemškega odporniškega gibanja in eden od tistih, ki so bili obešeni po zaroti 20. julija 1944, ko so nameravali ubiti Hitlerja.

Bitka

10. maj

Nemčija je 10. maja 1940 zjutraj napadla Nizozemsko, Belgijo, Francijo in Luksemburg.

Ponoči je Luftwaffe vdrl v nizozemske dežele. Ena skupina, Kampfgeschwader 4 (KG 4), je napadla nizozemska letališča. Pod vodstvom Obersta (polkovnika) Martina Fiebiga je napadla pomorsko letališče De Kooy in uničila 35 letal. Fiebig je bil sestreljen in je pet dni preživel kot nizozemski vojni ujetnik.

KG 4 je napadla tudi letališče Amsterdam-Schiphol, kjer so Nizozemci izgubili tretjino svojih srednjih bombnikov, in haaško letališče, kjer je KG 4 uničila polovico od 21 obrambnih lovcev. KG 4 je 10. maja izgubila 11 bombnikov Heinkel He 111 in tri bombnike Junkers Ju 88, KG 30 in 54 pa še devet bombnikov. Jagdgeschwader 26 (JG 26) in Zerstörergeschwader 26 (ZG 26) sta sestrelili 25 nizozemskih letal ob izgubi devetih lovcev, Luftflotte 2 Alberta Kesselringa pa jih je uničila 41.

Nizozemcem je do konca dneva ostalo le še 70 letal. Še naprej so se borili proti Luftwaffe in do 14. maja sestrelili 13 nemških bojnih letal.

Padalci so se izkrcali v bližini letališč. Nizozemske protiletalske baterije so sestrelile številna transportna letala Ju 52. Nemške izgube Ju 52 v bitki so znašale približno 250 letal.

Napad na Haag je bil neuspešen. Padalci niso pravočasno zavzeli glavnega letališča v Ypenburgu, da bi se lahko zračna pehota izkrcala v svojih junkerjih. Pet landesperkov je ob pomoči strojnic uničilo osemnajst junkersov, pri čemer je bilo ubitih veliko vojakov.

Ko so letalsko stezo zaprle razbitine, so preostala letala pristajala na travnikih ali na plaži in tako razpršila vojake. Majhno letališče Ockenburg so zavzeli Nemci.

Letališče Valkenburg je bilo zasedeno. Vendar je bila pristajalna steza še vedno v gradnji in gladina vode še ni bila znižana: letala, ki so tam pristajala, so potonila v mehkih tleh.

Na nobenem od letališč ni bilo mogoče izkrcati novih vojakov. Padalci so zasedli Ypenburg, vendar niso prišli v Haag. Blokirale so jih nizozemske enote. Zgodaj popoldne so jih obstreljevale tri nizozemske artilerijske baterije. Nizozemsko topništvo je pregnalo nemške vojake z drugih dveh letališč.

Napad na Rotterdam je bil veliko uspešnejši. V mestu je pristalo dvanajst hidroplanov Heinkel He 59. Osvojili so most Willemsbrug, most čez reko Nieuwe Maas. Istočasno so zračne sile napadle vojaško letališče Waalhaven.

Tu je bil pehotni bataljon blizu letališča. Padalci so pristali v njihovi bližini. Sledil je boj. Prva skupina junkerjev ni utrpela izgub, transportna letala pa so še naprej pristajala. Na koncu so bili nizozemski branilci poraženi. Nemci so zasedli Ijsselmonde.

Torpedna čolna Z5 in TM 51 Kraljeve nizozemske mornarice sta napadla ladjo Willemsbrug. Uničevalec HNLMS Van Galen je priplul do Nieuwe Waterweg, da bi bombardiral letališče, vendar je bila ladja bombardirana. Načrt za pošiljanje topniških čolnov HNLMS Flores in HNLMS Johan Maurits van Nassau je bil ustavljen.

Na otoku Dordrecht je bil osvojen dordrechtski most, vendar so se Nizozemci borili naprej. Dolgi mostovi Moerdijk so bili zavzeti in utrjeni na južni strani.

Nemci so po načrtu, ki ga je odobril Hitler, poskušali zavzeti mostova Ijssel in Maas. V noči na 10. maj so se približali mostovom. Večina teh poskusov je bila neuspešna in mostova sta bila razstreljena. Izjema je bil železniški most Gennep.

Prečkal jo je oklepni vlak, ki mu je sledil vojaški vlak, ki je izkrcal pehotni bataljon za obrambno linijo.

Na splošno so se nemški vojaki do nizozemskega prebivalstva obnašali civilizirano in v trgovinah kupovali hrano.

Po neuspelih napadih na mostove so nemške divizije začele prečkati reki Ijssel in Maas. Prvi napadi so bili uničeni zaradi ognja iz stebrišč.

Na večini mest je bombardiranje uničilo stebrišča, pehotne divizije pa so reko prečkale po pontonskih mostovih. Pri Arnhemu je napad vodila Leibstandarte Der Fuehrer, ki je napredovala do linije Grebbe, sledila pa ji je 207. Infanteriedivision.

Umik je bil načrtovan za prvo noč po invaziji, v temi. Zaradi hitrega nemškega napredovanja je bil ob 6.45 uri ukazan hiter umik. Korpus se je pridružil "brigadi G", šestim bataljonom, ki so že zasedali črto Waal-Linge.

Lahka divizija s sedežem v Vugtu je bila edina sila nizozemske vojske, ki se je lahko premikala. Umaknila se je dan prej. Njeni polki so zvečer dosegli reko Noord.

Medtem so 10. oktobra zvečer okoli 22. ure na nizozemsko mejo začele prihajati francoske enote z oklepnimi avtomobili Panhard 178. Za njimi je napredovala francoska 1. lahka mehanizirana divizija. Poskusi, da bi se Francozi skupaj z nizozemskimi enotami premaknili naprej proti Noord-Brabantu, se niso obnesli.

Ko je bil prvi napad zaustavljen, je bil napad na glavno obrambno črto preložen, ker večina artilerije še ni prispela. Zgodaj zvečer so napadli, čeprav je bila na voljo le ena baterija 105 mm.

Polkovnik Schmidt je ob 20:30 ukazal zapustiti položaj Peel-Raam. Svojim enotam je ukazal, naj gredo proti zahodu na novo linijo ob kanalu Zuid-Willemsvaart.

Na severu je 1. kavalirska divizija do konca dneva dosegla črto Meppel-Groningen. Pri tem so jih zadržale nizozemske enote, ki so razstrelile 236 mostov. Moč nizozemskih enot na tem območju je bila šibka.

Na jugu je šest obmejnih bataljonov v pokrajini Limburg zadržalo napredovanje nemške šeste armade. Maastricht se je pred poldnevom predal. Nemci glavnega mostu niso zajeli nepoškodovanega. To je 4. tankovsko divizijo zadržalo pri prečkanju do naslednjega dne.

11. maj

11. maja je imel nizozemski poveljnik general Winkelman dva cilja. Najprej je želel uničiti nemške zračnodesantne enote. Menil je, da bo nemška posest mostov Moerdijk zaustavila premikanje novih zavezniških enot.

Drugi cilj je bil pomagati francoski vojski pri vzpostavitvi močne obrambne linije v Severnem Brabantu.

Ta dan je bilo doseženega malo. Napad lahke divizije na zračnodesantne enote na Ijsselmonde je bil neuspešen. Most čez reko Noord so branili nemški padalci, zato ga ni bilo mogoče prečkati. Več poskusov prečkanja reke s čolni ni bilo tako uspešnih.

Ob 10.15 je bila lahka divizija pozvana, naj se pridruži nizozemskim enotam na otoku Dordrecht. Po uničenju nemških enot na otoku Dordrecht naj bi divizija napredovala v IJsselmonde čez most Dordrecht, da bi dosegla Rotterdam.

Prej čez dan so nizozemski bataljoni dvakrat poskusili napasti zahodno stran nemške linije. Prvi bataljon je skušal napasti most pri Barendrechtu v IJsselmonde. Drugi bataljon je poskušal zavzeti več ozemlja.

Čeprav so bili prehodi uspešni, so prvi bataljon napadli Nemci. V drugem bataljonu je bilo veliko mož v ujetništvu.

Nato so francoske sile in še en nizozemski obmejni bataljon napadli južni most Moerdijk, vendar so oklepna vozila bombardirale nemške štuke in so se morala umakniti.

V Rotterdamu Nizozemcem ni uspelo ubiti nemških zračnih desantnikov z mostu na severnem bregu reke Maas. Dva preostala nizozemska bombnika nista uspela uničiti mostu Willemsbrug. Nobeden od poskusov uničenja skupin 1600 padalcev in zračnih desantnih sil ni bil uspešen.

V Severnem Brabantu so se razmere še poslabšale. Francoski poveljniki 7. armade so pričakovali, da bodo imeli zaradi nizozemskih spopadov štiri dni časa za vzpostavitev obrambne linije v bližini Brede. Vendar so bile najboljše tri divizije premaknjene na sever, preostale sile pa so se umikale.

Umik Peelove divizije s položaja Peel-Raam na kanal Zuid-Willemsvaart na zahodu je pomenil, da je divizija pustila svoje okope in topništvo na popolnoma nepripravljeni liniji. Vzhodni breg kanala je bil višji od zahodnega in je napadalcem nudil odlično kritje.

En del kanala v bližini Heeswijka je ostal nezaščiten; ker je bil na tem območju most, ki ni bil uničen, so Nemci okoli 13. ure lahko prečkali kanal.

Drugi prehod pri Erpu je povzročil propad proge. Do konca enajstega dne so Nemci na večini mest prečkali reko Zuid-Willemsvaart, Peelova divizija pa je razpadla. Francozi niso hoteli napredovati naprej proti severovzhodu od Tilburga, razen nekaj oklepnih vozil, ki so šla do Berlicuma.

Winkelman je britansko vlado prosil, naj pošlje armadni korpus, ki bo dopolnil zavezniške položaje na območju in bombardiral letališče Waalhaven.

Motorizirane enote SS Standarte "Der Fuehrer" so 10. zvečer dosegle najjužnejši del linije Grebbe pred Grebbebergom. Ta sektor glavne obrambne črte je bil zaščiten z linijo postojank in dvema skupinama pehote.

Okoli pol treh zjutraj 11. novembra je nemško topništvo začelo bombardirati postojanke. Ob zori sta napadla dva bataljona Der Fuehrerja. Ker je nemško bombardiranje prekinilo telefonske linije, nizozemski branilci niso mogli zahtevati artilerije.

Vegetacija je napadalcem nudila dobro kritje. Opoldne so Nemci prebili luknjo na skrajnem severu. Do večera so Nemci zasedli vse postojanke.

Poveljnik 2. armadnega korpusa generalmajor Jacob Harberts ni vedel, da so v napadu sodelovale motorizirane enote SS. Mislil je, da so se postojanke predale majhnim nemškim enotam. Odredil je nočni napad z enim rezervnim bataljonom 4. divizije.

Ta napad je bil opuščen. Zaradi močnega nizozemskega topniškega ognja pa so Nemci opustili načrte za nočni napad.

Medtem je 1. kavalirska divizija na severu napredovala skozi pokrajino Friesland in zvečer dosegla Sneek. Večina nizozemskih vojakov je bila evakuirana s severa.

12. maj

General Winkelman je 12. maja zjutraj še vedno upal. Menil je, da bi lahko s pomočjo Francozov vzpostavil obrambno linijo v Severnem Brabantu. Pričakoval je tudi, da bodo Nizozemci lahko uničili nemške zračnodesantne sile. Ni se zavedal nobene nevarnosti za črto Grebbe.

9. Panzerdivision je zgodaj zjutraj 11. maja prečkala Meuse. Po cestah, polnih pehote, ni mogla hitro napredovati. Oklepni diviziji je bilo naročeno, naj se pridruži zračnodesantnim enotam takoj, ko bodo pehotne sile zavzele položaj Peel-Raam.

Ker je nemška 6. armada ogrožala njeno desno stran in ni bilo časa za pripravo obrambne linije, je Gamelin 7. armadi ukazal, naj se umakne z leve strani. 2e Brigade Légère Mécanique se je umaknila proti jugu.

9. tankovska divizija je zajela polkovnika Schmidta. Nizozemske enote v pokrajini so izgubile vse poveljstvo. Kmalu po poldnevu so se nemški oklepniki prebili še trideset kilometrov proti zahodu in odrezali trdnjavo Holland od zavezniških glavnih sil. Ob 16.45 so dosegli mostove.

Ob 13.35 je Gamelin ukazal umik vseh francoskih enot v Severnem Brabantu v Antwerpen.

Lahka divizija je skušala ponovno zavzeti otok Dordrecht s štirimi bataljoni in majhno artilerijsko podporo. Na levi strani, kjer skoraj ni bilo sovražnikov, je napredovanje potekalo dobro. Bataljon na desni strani je naletel na napadalni nemški bataljon. V uličnem boju so nemške enote blokirale bataljon. Druge nizozemske enote so nato okoli poldneva ustavile svoje napredovanje. Tega dne ni bil izveden noben napad.

V Rotterdamu in okolici Haaga je bilo proti padalcem storjenega malo. Večina nizozemskih poveljnikov ni napadla.

Na vzhodu so Nemci napadli nizozemske branilce na Grebbebergu. Po jutranjem artilerijskem obstreljevanju je bataljon Der Fuehrer okoli poldneva napadel glavno linijo, ki jo je zasedla nizozemska četa.

Nemci so se prebili skozi tanko črto. Drugi nemški bataljon je nato napadel na severu. Nizozemska artilerija, čeprav je bila po moči enaka nemški, ni streljala na sovražnikovo pehoto.

Zaradi pomanjkanja števila, usposabljanja in težkega orožja so bili napadi na dobro izurjene enote SS neuspešni. Do večera so Nemci nadzorovali območje. Eden od poveljnikov bataljonov SS, Obersturmbannführer Hilmar Wäckerle, je opazil šibko točko in jo napadel. Branilci so večinoma zapustili svoje položaje. Četa SS je bila obkoljena.

Zaradi zgodnejšega nemškega napredovanja je bila glavna linija kasneje opuščena več kot dva kilometra proti severu, saj so se tamkajšnje enote bale napada iz ozadja.

Nizozemci so vedeli, da sile na Grebbejevi črti ne bodo dovolj močne, da bi same zaustavile vse napade. Njihov namen je bil odložiti napad dovolj dolgo, da bi lahko poslali nove enote. Pozno zvečer so se odločili, da bodo naslednji dan napadli s severa.

Na severu je imel Wonsov položaj dolg okoli devet kilometrov, kar je omogočalo umik enot. Dne 12. maja so bile še vedno prisotne enote s skupno močjo le dveh bataljonov, zato je bila linija šibko zadržana. Prva nemška enota, ki je prispela, je prodrla skozi. To je branilce prisililo, da so se umaknili do ograjenega nasipa.

General Winkelman je ukazal artileriji bin Hoekse Waard, naj poskuša uničiti mostove v Moerdijku, v Rotterdam pa je poslal ekipo, ki naj razstreli most Willemsbrug. Prav tako je ukazal zažgati zaloge nafte družbe Royal Dutch Shell v Pernisu.

Nizozemska vlada je prosila Winstona Churchilla za tri britanske divizije za boj proti Nemcem. Novi predsednik vlade je dejal, da nima nobenih rezerv, vendar so na jezero Ijssel poslali tri britanske torpedne čolne. Pripravljen je bil tudi 2. valižanski gardni bataljon, ki so ga poslali, vendar je bilo prepozno.

Nemško poveljstvo je bilo z dogodki tega dne zelo zadovoljno. von Bock je zahteval še en armadni korpus. Francozi so se umikali. von Bock se je odločil, da bo sledil Francozom na jug proti Antwerpnu. Nekaj sil bi poslal, da bi skupaj z 254 napredovale proti severu. Infanteriedivision, večino 9. Panzerdivision in SS Leibstandarte Adolf Hitler.

13. maj

Zgodaj zjutraj 13. maja je general Winkelman nizozemski vladi sporočil, da so se pojavile resne težave. Nizozemci so bili na kopnem odrezani od zavezniške fronte, po morju pa ni bilo načrtovano večje zavezniško izkrcanje. Brez podpore ni bilo upanja na uspešen odpor.

Nemški tanki bi lahko hitro zapeljali skozi Rotterdam; Winkelman je že ukazal, naj se vsi protitankovski topovi postavijo okoli Haaga, da bi zaščitili vlado. Vendar pa bi lahko še vedno preprečili zlom nizozemske obrambe, če bi z napadi zaprli južno fronto pri Dordrechtu in obnovili vzhodno linijo pri Grebbebergu. Zato se je kabinet odločil, da bo nadaljeval boj, generalu pa je dal pooblastilo, da lahko preda vojsko, ko bo menil, da jo mora predati.

Kraljico Wilhelmino so spravili na varno; okoli poldneva je na britanskem rušilcu HMS Hereward odplula iz Hoek van Holland, kjer je bil prisoten bataljon britanske irske garde, in se odpravila v Anglijo.

Prejšnji večer je kraljičin edini otrok in princesa Juliana skupaj z možem in otroki odpotovala iz IJmuidna na ladji HMS Codrington v Harwich.

Ker je bila kraljica del vlade, se je moral kabinet ob njenem odhodu odločiti, ali ji bo sledil ali bo ostal. Po številnih razpravah so se odločili, da bodo odšli tudi oni: ministri so ob 19.20 iz Hoek van Hollanda odpluli na ladji HMS Windsor in v Londonu oblikovali vlado v izgnanstvu.

Tri nizozemske trgovske ladje so v spremstvu britanskih vojaških ladij prenesle vladno zlato in diamante v Združeno kraljestvo.

Medtem ko sta dve tankovski četi 9. Panzerdivision ostali, da bi zasledovali Francoze, so druge štiri ob 05:20 začele prečkati most Moerdijk. Na severno stran sta odšli tudi dve štabni četi s tanki. Nizozemci so skušali blokirati nemški oklepnik.

Okoli 6.00 je zadnji srednji bombnik, Fokker T. V, odvrgel dve bombi na most. Bomba, ki je zadela most, ni eksplodirala. Bombnik je bil sestreljen. Nizozemci so skušali most uničiti s topniškim ognjem, vendar je bil most le rahlo poškodovan. Poskusi poplavljanja otoka Dordrecht so bili neuspešni.

Lahka divizija je poskušala napredovati proti zahodu. Vendar dva od štirih bataljonov nista mogla zavzeti predmestja Dordrechta. Ko sta se druga dva bataljona približala glavni cesti, ju je pričakalo nekaj deset nemških tankov.

Bataljona sta bila bombardirana z letalom Štuka, zato sta pobegnila proti vzhodu. Bateriji 47 mm in 75 mm sta ustavili napad nemških tankov. Levi del lahke divizije se je nato okoli 13. ure umaknil v Alblasserwaard.

Tankovska četa je skušala zavzeti tudi Dordrecht, vendar se je po hudih uličnih spopadih morala umakniti.Vsaj dva tanka Panzerkampfwagen II sta bila uničena, trije tanki pa so bili močno poškodovani. Vse nizozemske enote so se ponoči umaknile z otoka.

Nemške oklepne sile so napredovale proti severu čez most Dordrecht na otok IJsselmonde. Trije tanki, dva PzKpfw. II in Panzerkampfwagen III so napadli most Barendrecht v Hoekse Waard. Vse je uničil en sam 47 mm protitankovski top. Čeprav Nemci niso izvedli novega napada, so nizozemske enote to območje zapustile.

V Rotterdamu so še zadnjič poskušali razstreliti ladjo Willemsbrug. Most sta napadli dve nizozemski družbi. Most so dosegli in petdeset Nemcev se je skoraj predalo. Vendar je bil napad ustavljen zaradi močnega ognja z druge strani reke.

Na severu je moral poveljnik 1. kavalirske divizije generalmajor Kurt Feldt zaradi pomanjkanja ladij prečkati Zaporni jez. Glavne utrdbe so vsebovale 47 mm protitankovske topove. Za napadalce ni bilo nobenega kritja.

13. maja je bil položaj okrepljen z 20 mm protiletalsko baterijo. Feldt je nameraval položaj uničiti z minometi, vendar je vlak, ki ga je prevažal, 10. maja blokiral razstreljeni železniški most pri Winschotenu.

Več letalskih napadov 13. maja je imelo le malo učinka. Pozno popoldne je pet oddelkov poskušalo napasti pod krinko artilerijskega bombardiranja, vendar so kmalu pobegnili, saj so jih obstreljevali.

Na vzhodu so Nemci poskušali napasti Grebbejevo linijo z drugo divizijo X. AK, 227. Infanteriedivision. Linijo je na tem območju branila nizozemska 2. pehotna divizija. Napadati sta morala dva nemška polka. V tem primeru je šlo za 366. Infanterieregiment je zadel nizozemski artilerijski ogenj in se je moral umakniti. Zaradi tega je bil napad 227. pehotne divizije neuspešen.

Na južnem delu Grebbejeve linije, na Grebbebergu, so Nemci zdaj uporabljali tri bataljone SS. V večeru in noči z 12. na 13. maj so imeli Nizozemci ducat Vendar vseh teh enot ni bilo mogoče združiti za napad na glavno črto.

Nizozemski napad se je zavlekel za več ur. Ko se je 13. maja zjutraj začel, je naletel na napad dveh bataljonov Der Fuehrerja. Sledil je boj, v katerem so Nizozemce premagale enote SS. Kmalu je prišlo do umika brigade. Nizozemci so izgubili, ko je območje Grebbeberga bombardiralo 27 štuk Ju 87.

Medtem 207. Infanteriedivision je bila poslana v boj pri Grebbebergu. Prvi nemški napadalci so bili ustavljeni s hudimi izgubami. Drugemu napadu je uspelo priti mimo okopne linije, ki je bila nato po hudih bojih zavzeta.

Nemci so nameravali napasti in zavzeti Rhenensko črto in vas Achterberg. Vendar so Nizozemci že izginili.

Bombardiranje Štuke je prestrašilo rezerve v Rhennu. Zjutraj so te enote zaradi nemškega ognja zapustile bojišče. Pozno popoldne je večina 4. pehotne divizije bežala proti zahodu.

Nemci so pričakovali, da bodo Nizozemci skušali zapolniti vse vrzeli v liniji. Nizozemci so nameravali poslati dva polka nizozemskega 3. armadnega korpusa na sever, da bi zapolnila morebitne vrzeli.

Toda nizozemsko poveljstvo je izgubilo nadzor, zato ni moglo ponovno vzpostaviti obrambe. V obrambi je nastala 8 km široka vrzel. Ob 20.30 je Van Voorst tot Voorst ukazal trem armadnim korpusom, naj zapustijo linijo Grebbe in položaj Waal-Linge ter se umaknejo.

14. maj

General Winkelman se je kljub izgubi upanja in pooblastilu, ki mu je bilo dano za predajo vojske, izogibal predaji, dokler ni bilo treba. Želel se je čim dlje boriti proti nemškim enotam in tako pomagati zavezniškim vojnim prizadevanjem.

Na severu se je ob 9.00 začelo nemško topniško obstreljevanje položaja Kornwerderzand. Vendar so se bile nemške baterije prisiljene umakniti, potem ko so bile obstreljevane s 15 cm zadnjega topa Hr. Johan Maurits van Nassau. Feldt se je zdaj odločil, da se bo izkrcal na obali Severne Holandije.

Našli so nekaj bark; šele po predaji je bilo prečkanje izvedeno. Med to operacijo se je ena barka potopila, druge pa so se izgubile. Winkelman je 12. maja ukazal obrambo "amsterdamskega položaja" ob kanalu Severnega morja, vendar so bile na voljo le šibke sile.

Na vzhodu se je vojska umaknila z linije Grebbe na vzhodno fronto. Na novem položaju je bilo nekaj težav. Poplave večinoma še niso bile pripravljene, zemeljski nasipi pa še niso bili zgrajeni.

Na Ijsselmonde so se nemške sile pripravljale na prečkanje reke Maas v Rotterdamu, ki ga je branilo približno osem nizozemskih bataljonov. Prečkanje naj bi poskušali izvesti v dveh sektorjih. Glavni napad bi potekal v središču mesta, pri čemer bi nemška 9. tankovska divizija napredovala čez Willemsbrug.

Nato je SS Leibstandarte Adolf Hitler prečkal. Vzhodno od Rotterdama je bataljon 16. pehotnega polka 22. Luftlandedivision bi prečkal na čolnih.

Nemci so se odločili za letalsko podporo. Kampfgeschwader 54, ki je uporabljala bombnike Heinkel He 111, so premestili iz šeste v osemnajsto armado.

Generala Kurt Student in Schmidt sta želela z omejenim zračnim napadom začasno ustaviti obrambo. Poveljnik Luftwaffe Hermann Göring, ki je bil zaskrbljen zaradi obkoljenih zračnih enot, pa je želel popolno bombardiranje Rotterdama.

Ob 9.00 je nemški kurir prečkal Willemsbrug in prinesel sporočilo Schmidta nizozemskemu poveljniku Rotterdama, polkovniku Pieterju Scharrooju, v katerem je zahteval predajo mesta. Če v dveh urah ne bo prejel odgovora, bo prišlo do hudega uničenja.

Scharroo je sporočilo prejel šele ob 10.30. Ni se želel predati. Dobil je novo sporočilo, ki ga je podpisal Schmidt in ki je zahtevalo odgovor do 16:20. Ob 13:20 sta prispeli dve skupini Heinklov.

Schmidt je ukazal izstreliti rdeče rakete v znak, da se bombardiranje ustavi, vendar je napad ustavila le eskadrilja z jugozahoda, potem ko so prva tri letala odvrgla bombe.

Ostalih 54 Heinklov je odvrglo 1308 bomb, ki so uničile mestno središče in ubile 814 civilistov. Požari so uničili približno 24.000 hiš, zaradi česar je skoraj 80.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo.

Ob 15:50 se je Scharroo osebno predal Schmidtu. Göring je ukazal drugo bombardiranje mesta, ki naj bi se izvedlo, če ne bo zaseden celoten Rotterdam. Ko je Schmidt slišal ukaz, je ob 17:15 poslal sporočilo, v katerem je trdil, da je mesto zasedeno, vendar to ni bilo res. Bombniki so bili pravočasno poklicani nazaj.

Geografija območij izkrcanja: na obali je Haag; Rotterdam je na n, Waalhaven na 9 in Dordrecht na 7; h označuje nizozemski Diep


Goreča nemška letala Junkers Ju 52 pri Ypenburgu


Nemške izgube na letališču Waalhaven so bile omejene


Nemško izkrcanje v Rotterdamu


Kljub uničenju cest Wilhelminabrug in Sint Servaasbrug (na sliki) so nemške enote razmeroma hitro prečkale Maastricht, pomembno prometno vozlišče. Fotografija, posneta 10. maja 1940 v Maastrichtu


General der Fallschirmjäger Kurt Student


Grebbeberg z juga; pobočja proti napadalcem na vzhodu so bila bolj položna


Izgoreli rezervoarji nafte Shell


HMS Codrington, ki je z Nizozemske evakuirala številne člane nizozemske kraljeve družine


Stolp Willemsbrug kmalu po odprtju leta 1878, viden z otoka Noordereiland. Leta 1981 so v bližini zgradili nov most, ta pa je bil porušen.


Junkers Ju 87 Bs.


Razmere na Nizozemskem tik pred bliskovitim napadom na Rotterdam. Legenda:      Nizozemska obrambna linija in območje, na katerem so prisotne nizozemske enote Težka nizozemska obrambna linija proti oklepnim vozilom Nizozemska obramba v Zeelandu Belgijska obrambna linija Francoska obramba na Nizozemskem Položaj nemških enot in območja pod nemškim nadzorom


Nizozemski pogajalec z belo zastavo se približa nemškim položajem na Noordereilandu. 14. maj 1940.

Predaja nizozemske vojske

Winkelman je sprva nameraval nadaljevati boj. Bombardiranja niso bila razlog za predajo. Haag bi se še vedno lahko ubranil oklepnega napada.

Od polkovnika Cuna Eduarda Willema barona van Voorsta tot Voorsta, poveljnika mesta Utrecht, je dobil sporočilo, da Nemci zahtevajo njegovo predajo. Z letali so bila spuščena sporočila, da bo le predaja preprečila uničenje mesta.

Winkelman je menil, da bodo Nemci bombardirali vsako mesto, ki se bo upiralo, ker so mu rekli, naj se izogne trpljenju, in ker je bila nizozemska vojska šibka, se je odločil, da se preda.

Vse vojaške enote so bile ob 16.50 obveščene o njegovi odločitvi in so morale uničiti orožje ter se predati najbližjim nemškim enotam. Ob 17:20 je bil obveščen nemški odposlanec v Haagu. Okoli 19. ure je Winkelman z radijskim govorom obvestil nizozemsko ljudstvo. Tako je tudi nemško poveljstvo izvedelo, da so se Nizozemci predali.

14. maja zjutraj je poveljnik nizozemske kraljeve mornarice, viceadmiral Johannes Furstner, zapustil državo, da bi nadaljeval boj. Nizozemska vojaška plovila na splošno niso bila vključena v predajo. Osem ladij je že odplulo, nekaj manjših je bilo potopljenih, devet drugih pa je 14. maja zvečer odplulo proti Angliji. V času, ko se je v Ljubljani odvijala vojna, se je v mestu Hr. Ms Johan Maurits van Nassau so med plovbo potopili nemški bombniki.

Poveljnik glavnega nizozemskega pomorskega pristanišča Den Helder, kontraadmiral Hoyte Jolles, se je odločil, da bo njegova baza z 10.000 vojaki, lastno letalsko službo in kopensko obrambo nadaljevala boj. Winkelman ga je moral prepričati, naj uboga ukaz o predaji. Velik del nizozemske vojske kapitulacije ni hotel sprejeti.

15. maja ob 5.00 je v Haag prišel nemški poslanec, ki je Winkelmana povabil v Rijsoord na sestanek z von Küchlerjem, da bi se pisno predal. Winkelman je predal vojsko, mornarico in letalske sile. Dokument je bil podpisan ob 10.15

Faze nizozemske okupacije


Winkelman (v sredini) zapušča šolsko poslopje, v katerem so potekala pogajanja

Boji v Zelandiji

Pokrajina Zelandija ni del predaje. Boj se je nadaljeval ob boku francoskih enot. Nizozemske sile v provinci so imele osem polnih bataljonov vojske in mornarice.

Poveljeval jim je kontraadmiral Hendrik Jan van der Stad. Območje je bilo pod pomorskim poveljstvom zaradi pomorskega pristanišča Flushing na otoku Walcheren. Severni otoki pokrajine so bili razen nekaj čet skoraj nezavarovani.

Obramba Zeeuws-Vlaanderena, nizozemskega dela Flandrije, je bila prepuščena zaveznikom. Glavne sile nizozemske vojske so bile v Zuid-Bevelandu vzhodno od Walcherena. Skušale so blokirati to pot do Vlissingena.

Zuid-Beveland je bil povezan z obalo Severnega Brabanta. Na njenem vzhodnem koncu je položaj Bath branil pehotni bataljon. Na zahodnem koncu je bil položaj Zanddijk, ki so ga zasedali trije bataljoni.

Po 10. maju so tri francoske motorizirane enote odšle v Severni Brabant. Od 11. maja sta območje okrepili dve francoski pehotni diviziji: 60e Division d'Infanterie, divizija razreda B, in novoustanovljena pomorska 68e Division d'Infanterie. Del opreme so pripeljali z ladjami.

Večina vojakov je ostala tam, kjer sta bila dva od osmih nizozemskih bataljonov in dve obmejni četi. Le dva francoska polka sta bila poslana na severni breg.

13. maja so nizozemske enote prešle pod francosko poveljstvo, 68e Division d'Infanterie pa je bila premeščena v 7. armado.

Med Nizozemci in Francozi je bila slaba komunikacija, nesporazumi in nesoglasja. Nizozemci so menili, da sta položaja Bath in Zanddijk zaradi poplav branljiva. Francoski poveljnik general Pierre-Servais Durand pa je želel, da se njegove enote skrijejo za ovirami.

13. maja zvečer je en polk, 271e iz 68e Division d'Infanterie, zasedel kanal skozi Zuid-Beveland. Polk 224e iz 60 Division d'Infanterie je ostal na območju, ki ločuje otok Walcheren od Zuid-Bevelanda. Zavezniške sile niso bile dovolj združene, kar je Nemcem omogočilo, da so jih premagali, čeprav so imeli manj mož.

14. maja so Nemci zasedli skoraj ves Severni Brabant. SS-Standarte Deutschland je dosegla položaj Bath. S tem je prekinila umik 27e Groupe de Reconnaissance de Division d'Infanterie, ki je bila uničena pri obrambi Bergen-op-Zoom. Moralo branilcev položaja Bath je oslabila novica, da se je Winkelman predal. Mnogi so se odločili, da je nesmiselno, da se Zelandija še naprej bori kot zadnja preostala pokrajina.

Zaradi topniškega bombardiranja položaja zvečer 14. maja so poveljniki zapustili položaj. Nato so odšli vojaki.

15. maja zjutraj se je SS-Standarte Deutschland približala položaju Zanddijk. Prvi napad okoli 8. ure na severni sektor je bil ustavljen, saj so morali Nemci napredovati čez ozek nasip. Vendar so zaradi bombardiranja bataljoni na glavnih položajih pobegnili, celotna linija pa je bila okoli 14. ure opuščena.

16. maja se je SS-Standarte Deutschland približala Kanalu skozi Zuid-Beveland. Francoski 271e Régiment d'Infanterie se je delno vkopal, pomagali pa so mu trije nizozemski bataljoni. Zjutraj je bilo izvedeno letalsko bombardiranje. Prvi nemški prehodi okoli 11. ure so privedli do popolnega zloma obrambe. 16. maja je bil zavzet otok Tholen. 17. maja je bil zavzet otok Schouwen-Duiveland.

Poveljniki nizozemskih enot v južnem Bevelandu so zavrnili ukaze za napad na Nemce. Nočni napad 17. maja ob 03:00 ni uspel. Nemci so zahtevali predajo otoka. Ko so to zavrnili, so bombardirali Arnemuiden in Flushing. Middelburg, glavno mesto pokrajine, so obstreljevali s topništvom, njegovo mestno jedro pa je delno pogorelo.

Zaradi močnega bombardiranja so francoski branilci izgubili upanje. Nemcem je okoli poldneva uspelo zavzeti most. Nekaj nizozemskih vojakov na Walcherenu, približno tri čete, se je prenehalo boriti.

Zvečer so Nemci zagrozili, da bodo napadli francoske sile v Flushingu, vendar so večino vojakov evakuirali čez zahodno Šeldo.

Po kapitulaciji Severnega Bevelanda 18. maja je bil Zeeuws-Vlaanderen zadnje nezasedeno nizozemsko ozemlje. Po ukazu Francozov so se 19. maja vse nizozemske enote umaknile v Ostend v Belgiji. 27. maja je bilo zasedeno celotno ozemlje Zeeuws-Vlaanderen.

Posledice

Po nizozemskem porazu je kraljica Vilhelmina v Angliji ustanovila vlado v izgnanstvu. Nemška okupacija se je začela 17. maja 1940. Trajalo je pet let, preden je bila celotna država osvobojena. Več kot 210 000 Nizozemcev je postalo žrtev vojne, med njimi 104 000 Judov in drugih manjšin, ki so bili ubiti zaradi svoje rase (genocid). Še 70.000 Nizozemcev je umrlo zaradi slabe prehrane ali omejenih zdravstvenih storitev.

Sorodne strani

• Bitka za Belgijo
• Bitka za Francijo