Savojska vojvodina je bila državna tvorba pod upravo dinastije Savojcev, raztezala pa se je predvsem na območju današnje severne Italije in jugozahodne Francije. Ime je izviral iz pokrajine Savoja, kjer je imela družina svoje korenine. Prvotna upravna središča in razvoj države so bili tesno povezani z geografijo Alp in pomembnimi prehodi med Italijo in zahodno Evropo.

Zgodovina in razvoj

Prvotno je bila Savojska država grofija; leta 1416 je bila povzdignjena v vojvodstvo, prvi vojvoda je bil član rodbine Savojcev. Do 16. stoletja je država rasla s pridobivanjem ozemelj in zavezništev, pogosto prek političnih porok. Med letoma 1416 in 1562 je bilo glavno mesto države Chambéry. Po bitvah in diplomatskih dogovarjanjih Emanuel Filibert premesti svojo administrativno in vojaško rezidenco v Turin (uradni premik je sklenjen v začetku 1560-ih, pogosto navajajo leto 1563), kjer je oblikoval močno centralizirano upravo in utrdil položaj vojvodine.

V 17. in 18. stoletju je dinastija širila vpliv: k Savojski družini so se skozi stoletja s pridobitvami in dedovanji pridružile različne pokrajine, med njimi deli kraljestva Sardinija (po združitvi titula kralja Sardinije pripadal svojemu voljenemu dinastičnemu jedru) in občasno tudi teritoriji iz območja vojvodine Toskane ali vojvodine Milano. Majhna, gorenata Savojska vojvodina je bila politično povezana in včasih tekla v sorodstvenih povezavah z večjimi italijanskimi državami, kot sta bila Parma in Toskana, kar je vplivalo na medsebojne odnose in zavezništva.

Uprava, kultura in prebivalstvo

Glavno gospodarsko jedro je bilo na ozemljih Piemonta in okoli Torina; pri tem je bila pomembna tudi vloga kraljeve palače — kraljeva palača v Torinu — kot simbol državne in dinastične moči. Jeziki v vojvodini so bili večplastni: govorili so različne romanske narečne oblike (arpitanski/Francoprovensalščina v visokogorski Savoji, raznolika piemontska narečja in kasneje standardni italijanščina v mestu), prav tako pa je vpliv francoskega jezika močno prisoten na zahodnih robovih.

Vojvodstvo je imelo pomembno vojaško vlogo zaradi nadzora nad alpskimi prehodi in strateških poti, kar je omogočalo dinastiji, da igra pomembno vlogo v evropski politiki, zlasti v sporih med Francijo, Španijo in Habsburžani.

Pripojitev 1860

V 19. stoletju je Savojska vojvodina postala del širše politične igre, povezane z gibanjem za združitev Italije (Risorgimento). Po italijanski vojni za neodvisnost in diplomatskih dogovorih med voditelji Kraljevine Sardinije (ki je bila pod upravo Savojcev) in Francijo je bil sklenjen dogovor o francoski podpori pri osvoboditvi severne Italije. V zameno je bila, v skladu s Torinskim sporazumom, dogovorjena predaja nekaterih svojevrsnih savoških ozemelj Franciji.

Dne 24. marca 1860 sta bila podpisana Torinski sporazum (podatki in datum zadevajo dogovor med Francijo in Kraljevino Sardinijo) in nato so bile izvedene plebiscitarne razglasitve v pokrajinah Savoje in Nizza (april 1860). Plebisciti so večinsko potrdili priključitev k Franciji, a so bili postopki in okoliščine glasovanj kasneje predmet razprav in kritik. Tako je bila Savojska vojvodina leta 1860 formalno priključena Franciji, medtem ko je zadnji savojski vladar Viktor Emanuel II. je nadaljeval svojo vlogo kot kralj Kraljevine Sardinije in kmalu postal tudi prvi kralj združene Italije (proglasitev Kraljevine Italije 1861).

Pomembni vladarji

  • Amadeus VIII (prvi vojvoda po letu 1416) — konsolidacija oblasti in začetki vojvodske oblasti.
  • Emanuel Filibert — preselitev prestolnice v Turin in utrditev državne uprave v 16. stoletju.
  • Viktor Emanuel II. — vodil procese 19. stoletja, povezan z združevanjem Italije; glede Savoje in Nice je bil zadnji vladar, čigar politične odločitve so privedle do pripojitve teh ozemelj Franciji.

Izročilo

Savojska vojvodina je pomembna zaradi svoje vloge kot most med zahodno Evropo in Apeninskim polotokom, zaradi dolgotrajne dinastije Savojcev in njihove vloge v procesu evropske ter italijanske preobrazbe. Njeno ozemlje in kulturna dediščina (vključno z arhitekturo, upravnimi institucijami in družinskimi vezmi z drugimi evropskimi hišami) sta še danes vidna na obeh straneh alpskega grebena.