Kopica Alfa Persei (znana tudi kot Melotte 20 ali Collinder 39) je odprta kopica v ozvezdju Perzeja. Gre za relativno mlado in prostorno združbo zvezd, v kateri prevladujejo modre zvezde spektralnega tipa B. Kopica je zanimiva tako za amaterje kot za profesionalne astronome zaradi svoje vidnosti s prostim očesom in pomembnosti pri kalibraciji lestvice kozmičnih razdalj.

Vidnost in značilne zvezde

S prostim očesom je v kopici več svetlih, modrih zvezd. Najsvetlejša članica je bela–rumena nadorjakinja Mirfak (Alfa Persei), z vidno jakostjo približno V ≈ 1.8 in položajem v bližini središča kopice. Poleg nje so svetle članice tudi Delta, Sigma, Psi ter zvezde označene s številkami 29, 30, 34 in 48 Persei. Kopica zavzema sorazmerno veliko kotno območje na nebu (nekoliko stopinj), zato jo v dobrih razmerah opazimo kot širšo skupino okoli Mirfaka.

Razdalja in starost

Po podatkih satelita Hipparcos in analizah infrardečega barvnega magnitudnega diagrama je kopica oddaljena približno ~172 parsekov (kar je okoli ~560 svetlobnih let). Neodvisne analize se med seboj ujemajo, zato je Melotte 20 pomembna stopnica na lestvici kozmičnih razdalj. Novejše meritve iz satelitov, kot je Gaia, so razdaljo dodatno potrdile in natančneje določile članstvo, pri čemer je rezultat razdalje tipično okoli 170–175 pc.

Starost kopice ocenjujemo na približno 50–70 milijonov let. Zaradi te mladosti so v kopici še vedno prisotni vroči, masivni B‑tip zvezdni in tudi manj masivne zvezde blizu glavnega zaporedja ali v pred‑glavnem zaporedju (pre‑main-sequence faza), kar omogoča preučevanje zgodnjih faz zvezdnega razvoja.

Pomen za astronomijo

  • Kalibracija razdalj: ker neodvisne meritve (Hipparcos, infrardeči diagrami in Gaia) dajejo skladne rezultate, se kopica uporablja kot referenca pri določanju razdalj.
  • Stellarna fizika: starost in sestava kopice omogočata preučevanje tvorbe zvezd, hitrosti vrtenja, multiplicitete (dvojni in večkratni sistemi) ter procesa izgube litija pri mladih zvezdah.
  • Člani in dinamika: s sodobnimi podatki (npr. Gaia) so raziskovalci razširili seznam članov in izboljšali razumevanje prostorskega razporeda in gibanja znotraj kopice.

Opazovanje

Kopica leži v severnem nebu, v ozvezdju Perzeja, z značilno svetlo zvezdo Mirfak približno na koordinatah RA ≈ 03h 24m, Dec ≈ +49°51′. Najbolj je vidna v jesensko‑zimskem delu leta (okoli oktobra do marca) z zmerno temnim nebom. Zaradi razpršenosti članic je primerno opazovanje z daljnogledom ali širokokotnim teleskopom za zajem večjega področja neba hkrati.

Kopica Alfa Persei (Melotte 20) je tako uporabna tarča: je dovolj svetla in široko razporejena, da jo laže opazujemo in hkrati dovolj znanstveno zanimiva, da jo aktivno preučujejo tudi sodobne raziskave z natančnimi astrometričnimi in fotometričnimi meritvami.