Edward William Binney FRS (1812–1882) je bil ugleden angleški geolog in strokovnjak za premog ter paleobotaniko, znan po raziskavah karboniziranih rastlin in struktur v premogovnih plasteh.

Rodil se je leta 1812 v Mortonu v Nottinghamshiru. Izučil se je za odvetnika v Chesterfieldu, vendar se je že kot mlad moški močno zanimal za zemljepisne in naravoslovne vede. Leta 1836 se je preselil v Manchester, kmalu zatem pa se upokojil iz pravne prakse in se povsem posvetil študiju geologije in paleontologije.

Bil je med ustanovnimi člani geološkega društva v Manchestru (Manchester Geological Society), ki je bilo ustanovljeno leta 1838; društvu je večkrat služil kot izvoljen za predsednika (med drugim leta 1857 in 1865). Poleg tega je deloval kot tajnik in pozneje tudi predsednik Manchestrskega literarnega in filozofskega društva. Njegova prizadevanja so pomembno prispevala k razvoju geoloških študij v severni Angliji.

Binney je raziskoval predvsem karbonske in permske kamnine v severni Angliji ter nanose drifta v Lancashiru. Skupaj z znanim botanikom Josephom Daltonom Hookerjem je odkril prve tako imenovane »krogle premoga« (coal balls) — permineralizirane rastlinske fosile v premogovnih plasteh, ki so ohranile prefinjene anatomske podrobnosti karbonizirane flore. To odkritje je imelo velik pomen za razumevanje starodavnih rastlinskih skupnosti in razvoja premoga.

Bil je priznani strokovnjak za premogovne plasti; njegova dela o strukturah fosilnih rastlin so izstopala po natančnih opisih in risbah. Njegova obsežna študija Observations on the Structure of Fossil Plants found in the Carboniferous Strata (objavljana v letih 1868–1875) je bila izdana kot del izdaj Paleontografskega društva in velja za pomemben prispevek k paleobotaniki. Velika zbirka njegovih fosilov je bila shranjena v Owens College, kar je omogočilo nadaljnje raziskave in študij naslednjih generacij (Owens College je kasneje temeljil za razvoj univerzitetnih inštitucij v Manchestru).

Binney je imel širok krog sodelavcev in prijateljev med znanstveniki svoje dobe; bil je tesen prijatelj Jamesa Prescotta Joula, Williama Sturgeona, Johna Daviesa in Johna Leigha, s katerimi je izmenjeval ideje in rezultate svojih raziskav.

Leta 1856 je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe, kar je potrdilo njegovo strokovno avtoriteto. Umrl je leta 1882 v Manchestru. Njegovo delo je prispevalo k razvoju paleobotanike in k boljšemu razumevanju premogovnih virov ter geološke zgodovine severne Anglije.