Amicus curiae

Zgodovina

Praksa amicus curiae se je pojavila v rimskem pravu. Imela je pomembno vlogo v angleškem običajnem pravu in ameriškem pravnem sistemu. Pozneje je bila uvedena v mednarodno pravo, zlasti v zvezi s človekovimi pravicami. Danes ga uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice. Uporabljajo ga tudi Medameriška komisija za človekove pravice, Medameriško sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske unije in Posebno sodišče za Libanon.

Predstavitev

V tisku se najpogosteje omenja primer, ko zagovorniška skupina vloži poročilo v zadevi pred pritožbenim sodiščem, v kateri ni stranka v postopku. Pritožbene zadeve so običajno omejene na dejanski zapis in argumente, ki izhajajo iz zadeve nižjega sodišča, ki je predmet pritožbe. Običajno se odvetniki osredotočijo na dejstva in argumente, ki so najbolj ugodni za njihove stranke. Kadar ima zadeva lahko širše posledice, so spisi amicus curiae način za predstavitev teh pomislekov, tako da morebitni širši pravni učinki sodnih odločitev ne bodo odvisni samo od strank, ki so neposredno vpletene v zadevo.

V znanih primerih so v vlogi stranskih udeležencev na splošno organizacije z velikimi pravnimi sredstvi. V Združenih državah Amerike na primer neprofitne organizacije za pravno zagovorništvo, kot so American Civil Liberties Union, Landmark Legal Foundation, Pacific Legal Foundation in druge, pogosto predložijo take spise, da bi se zavzele za ali proti določeni pravni spremembi ali razlagi. Če bi odločitev lahko vplivala na celotno panogo, lahko želijo svoje pomisleke izraziti tudi podjetja, ki niso stranke v postopku. V Združenih državah Amerike zvezna sodišča pogosto obravnavajo zadeve v zvezi z ustavnostjo državnih zakonov. Zato lahko države vložijo kratke vloge kot amici curiae, kadar je verjetno, da bodo njihovi zakoni prizadeti, kot v zadevi Vrhovnega sodišča McDonald proti Chicagu, ko je dvaintrideset držav pod okriljem Teksasa (in neodvisno Kalifornija) vložilo take kratke vloge.

Amici curiae, ki ne predložijo kratkih poročil, pogosto predstavijo akademski pogled na zadevo. Časopisni uvodniki, blogi in drugi mnenjski prispevki lahko vplivajo na odločitve vrhovnega sodišča kot dejanski amici curiae. Vendar se tehnično ne štejejo za amicus curiae, saj sodišču ne predložijo gradiva, ni jim treba zaprositi za dovoljenje in nimajo zagotovila, da bodo prebrani.

Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je razsodilo

Vrhovno sodišče Združenih držav ima posebna pravila za kratke vloge amicus curiae, ki jih je treba vložiti v zadevah, ki jih obravnava. Pravilo 37 vrhovnega sodišča delno določa, da mora takšna vloga zajemati "pomembno zadevo", ki je stranke niso obravnavale in ki "bi lahko bila v veliko pomoč". Na naslovnici kratke prošnje amicus mora biti navedeno, katero stranko kratka prošnja podpira, oziroma ali podpira le potrditev ali razveljavitev. Sodišče med drugim zahteva tudi, da se pri vseh nevladnih amicusih navedejo tisti, ki so zagotovili denarni prispevek za pripravo ali predložitev spisa. Kratke vloge morajo biti pripravljene v knjižni obliki, Sodišču pa je treba vročiti 40 izvodov.

Na vrhovnem sodišču Združenih držav Amerike je običajno potrebno dovoljenje sodišča (s prošnjo za dovoljenje) ali vzajemno soglasje strank, razen če kratek spis amicus vloži zvezna vlada (ali eden od njenih uradnikov ali zastopnikov) ali zvezna država ZDA. Dovoljenje amicus curiae, da predstavi ustne argumente, se šteje za "izredno".

V Svetovni trgovinski organizaciji

Vloga poročil amicus curiae v sistemu reševanja sporov Svetovne trgovinske organizacije (STO) je sporna. Spornost je posledica vladne narave sporov STO. Ker imajo dostop do sistema samo članice STO, so vse nečlanice, kot so nevladne organizacije (NVO), izključene in nimajo pravice do zaslišanja. Tako lahko k odločitvi STO prispevajo le s kratkimi sporočili amicus curiae.