Frankensteinova pošast je izmišljen lik iz romana Frankenstein ali sodobni Prometej Mary Shelley iz leta 1818. Ustvaril ga je drug lik v romanu, imenovan Victor Frankenstein. Stvar nima imena v popularni kulturi, pogosto pa jo opišejo ali poimenujejo z izrazi, kot so kreatura, pošast, hudič, nesrečnež, podla žuželka, demon, bitje ali preprosto to. To zmedo v poimenovanju pogosto povzročijo tudi film, gledališče in mediji, kjer je včasih ime "Frankenstein" napačno pripisano samemu bitju namesto njegovemu stvaritelju.
V romanu Victor ustvari človeku podobno pošast v zgornji sobi svojega stanovanja na univerzi v Ingolstadtu. Za sestavljanje telesnih delov uporablja ostanke iz pokopališč in mesnic, sama metoda oživljanja pa je namenoma nejasna — vključuje elemente kemije in galvanizma, vendar Shelleyjeva natančno ne razloži postopka. Ko se bitje prebudi, Victora preplavi groza in sram, zato ga zapusti; novorojeno bitje ostane prepuščeno lastni usodi in ponoči zapusti njegovo stanovanje.
Opis bitja in njegove lastnosti
Mary Shelley bitje opisuje kot veliko, močno in telesno nasprotujoče lepotičnim idealom svojih ustvarjalcev: imelo naj bi rumeno kožo, razločno vidne mišice in žile, črne bleščeče lase ter kontrastne bele zobe in črne ustnice. Čeprav je zunanja podoba za mnoge grozljiva, je bitje v romanu izredno inteligentno, čustveno in sposobno govora. Sledi lastnemu učenju skozi opazovanje drugih, kasneje se nauči govoriti, brati in oblikovati kompleksne misli.
Bitje v romanu bere dela, ki oblikujejo njegovo razumevanje sveta in lastne identitete — med drugim John Miltonovo Paradise Lost, Plutarchove Življenjepise in sodobno evropsko literaturo — kar mu omogoči refleksijo o svojem položaju, krivdi in odgovornosti njegovega stvaritelja.
Teme in interpretacije
Roman obravnava več tem, ki so ostale aktualne vse do danes:
- Odgovornost ustvarjalca: Shelley raziskuje moralne posledice znanstvenega ustvarjanja in vprašanje, kdo nosi odgovornost za bitje, če ga ustvaritelj zapusti.
- Odvisnost narave in znanosti: zgodba opozarja na nevarnosti nepremišljenih poskusov z naravnimi silami in na etične meje znanstvenega raziskovanja.
- Izobčenost in sočutje: bitje postane nasilno predvsem zaradi zavrnitve, osamljenosti in nepravičnosti, kar pogosto vodi do razlage romana kot zgodbe o družbeni ekskluziji in posledicah pomanjkanja empatije.
- Identiteta in človečnost: roman izprašuje, kaj pomeni biti človek — ali je človečnost odvisna od videza, dejanj ali zmožnosti čustvovanja in razmišljanja.
V popularni kulturi
Sčasoma je v popularni kulturi nastala ločena podoba "Frankensteinove pošasti", pogosto zelo daleč od Shelleyjeve izvirne vizije. Najbolj prepoznavna filmska upodobitev je iz leta 1931 (Universal Pictures) s Borisom Karloffom, ki je oblikovala značilnosti, kot so ravna glava, vidni šivi in kovinske vijaki ob vratu — podoba, ki je postala ikonična in pogosto prevladuje v medijskih upodobitvah. V številnih adaptacijah (filmih, gledališču, stripih in literaturi) se zgodba in motivi spreminjajo, pri čemer pogosto nastane zamenjava imena: ustvarjalec (Frankenstein) ali njegova kreacija — od tod pogosta zmeda v poimenovanju.
Usoda v romanu in zgodovinski kontekst
V knjigi Victor Frankenstein zaradi obsedenosti, krivde in posledic svojih dejanj umre med potovanjem Severnim morjem, medtem ko bitje, prežeto s kesanjem, pride k potniškemu kapitanu Robertu Waltonu, izrazi svojo žalost in obljubi, da se bo končal lastno življenje — odide, da pripravi sežig ali samomor v polarnih predelih. Shelley je roman najprej objavila leta 1818 (z nadaljnimi popravljanji in izdajo leta 1831), delo pa se pogosto obravnava kot enega prvih primerov znanstvenofantastične literature in kot globoka refleksija o etiki znanosti, človeški naravi in posledicah izolacije.
.jpg)
