V majhni vasi Happisburgh na obali Norfolka najdemo dokaze o najzgodnejšem sodobnem človeku v severni Evropi. Odkritje je spremenilo razumevanje časa in načina naselitve Evrope med zgodnjim pleistocenom.
Odkritje in pomen
Najstarejši odtisi homininov v Evropi so bili najdeni na plaži v Happisburgh v Vzhodni Angliji. Stari so približno 800.000 do 1.000.000 let, kar pomeni, da so ljudje zasedli severno Evropo več sto tisoč let prej, kot se je prej domnevalo. Arheologi in paleontologi jih opisujejo kot "najstarejšo znano površino odtisov stopal homininov zunaj Afrike pred približno 1 milijonom do 0,78 milijona let".
Datiranje in raziskave
Starost najdb temelji na kombinaciji geoloških in paleontoloških metod: paleomagnetnih analiz, biostratigrafije (primerjave z zgodnjepleistocenskimi fosili) in sedimentološke analize. Najdišče je posebno pomembno zaradi ohranjenih sedimentov, ki vsebujejo zgodnjepleistocensko favno in floro, kar omogoča rekonstrukcijo okolja, v katerem so živeli ti zgodnji hominini. Poleg odtisov so v območju od leta 2005 našli tudi kremenova orodja, kar dodatno potrjuje prisotnost ljudi v tem času.
Kako so odtisi odkrili in dokumentirali
Odtisi so izkopali v sedimentu, ki ga je delno prekril pesek s plaže, ob plimi. Nevihtno vreme je odplaknilo zgornje plasti in izpostavilo konzervirane površine s svetimi odtisi. Zaradi tega so bili raziskovalci pod časovnim pritiskom: ker je bila sedimentacija mehka in je ležala pod mejo visoke plime, je plimovanje hitro razjedlo izpostavljeno sedimentacijo in v dveh tednih so bili večji del odtisov uničeni.
Ekipa je delala med plimovanjem, pogosto v dežju, da bi posnela in ohranila vse razpoložljive podatke. Za dokumentacijo so uporabili 3D skeniranje in fotogrametrijo ter obsežno fotografiranje, da bi natančno zajeli obliko in razpored odtisov, preden jih je morje izbrisalo.
Kaj odtisi povedo
Odtisi so dokaz prisotnosti zgodnjih predstavnikov rodu Homo v hladnejšem in bolj spremnem okolju, kot ga običajno povežemo z zgodnjimi naselitvami Evrope. Ne omogočajo natančne določbe na raven vrste, a kažejo, da so ti hominini zmogli prilagoditve za življenje v zmernem podnebju severne Evrope. Najdišče razkriva tudi podrobnosti paleoekosistema — obrežno, rečno ali močvirno območje z raznoliko favno in floro.
Grožnje, varstvo in nadaljnje raziskave
Obalna erozija je pri tem najdišču dvojna blagodejnost in nevarnost: ščiti in hkrati razkriva pomembne plasti, vendar hiter proces plimovanja pomeni tudi, da ohranjenosti ni mogoče dolgo zagotoviti. Zato so hitro dokumentiranje ter nadaljnje geološke in paleontološke raziskave ključne. Najdišče je pritegnilo velik interes javnosti in znanstvene skupnosti; najdene materiale in 3D posnetke hranijo muzeji in raziskovalne ustanove, ki nadaljujejo analize in poskušajo povezati te dokaze z drugimi zgodnjepleistocenskimi najdbami v Evropi.
Sklep: Happisburgh je eno najpomembnejših najdišč v Evropi za razumevanje zgodnje prisotnosti homininov na severu stare celine. Odkritja tam so premaknila meje našega znanja o času in načinu širjenja zgodnjih ljudi, obenem pa opozarjajo na ranljivost arheoloških najdišč ob hitro spreminjajočih se obalah.
