Ocean Iapetus je obstajal v neoproterozoiku in paleozoiku (pred 600 do 400 milijoni let). Ocean je bil na južni polobli med tremi paleokontinenti. Ocean je izginil, ko so se te tri celine združile v eno veliko kopno. Ta velika celina je dobila različna imena, na primer Laurussia ali Stara rdeča peščena celina. Verjetno je najboljše ime Evramerika, saj sta bili v bistvu Amerika in Evropa zlepljeni skupaj.

Ocean Iapetus je bil med celinskimi masami, ki so pozneje v grobem tvorile nasprotne obale Atlantskega oceana. Bil je nekakšen predhodnik Atlantskega oceana.

V začetku 19. stoletja je ameriški paleontolog Charles Doolittle Walcott opazil razlike v zgodnjepaleozojskih bentoških trilobitih na obeh straneh črte, ki so jo pozneje poimenovali Iapetusov šiv.

Tako imenovana "pacifiška favna" Laurentie, ki jo najdemo na Škotskem in zahodu Nove Fundlandije, se je precej razlikovala od favne Baltike, ki jo pogosto imenujemo "atlantska favna". Slednjo najdemo v južnih delih Britanskega otočja in na vzhodu Nove Fundlandije. Geologi v začetku 20. stoletja so menili, da je med Škotsko in Anglijo v zgodnjem paleozoiku obstajalo veliko korito, tako imenovana geosinklinala, ki je obe strani ločila.

Z razvojem tektonike plošč v šestdesetih letih 20. stoletja so geologi ugotovili, da je moral imeti Atlantski ocean predhodnika pred nastankom Pangeje. Ta ocean se je zaprl, ko so se združili trije kontinenti in nastalo je sečišče Iapetus.

Kako in kdaj se je odprl Iapetus

Ocean Iapetus se je oblikoval ob razpadu starejšega superkontinenta (deloma ob razpadu Rodinije) v neoproterozoiku, približno pred 600 milijoni leti. Rifting — raztezanje in razpoke v Zemljini skorji — je ločil velike kontinentalne bloke (približno današnjo Laurentio, Baltiko in Avalonijo), med katerimi se je napolnila nova morska kotlina. V svojem razvoju je Iapetus predstavljal različno globoke morske pasove, kontinentalne police in včasih široka odprta morja.

Zapiranje in posledice

Zapiranje Iapetusa se je začelo v ordoviku in se nadaljevalo skozi silur in devon, ob močnem premikanju plošč in subdukciji morske skorje. Ko so se kontinenti združevali, so se obale trčile in povzročile obsežne gorske verige (Caledonske in delno Apalaške orogeneze). Priključitev Laurentie, Baltike in Avalonije je privedla do nastanka velikega kopnega, ki ga geologi pogosto imenujejo Evramerika ali Laurussia. Zaprtje Iapetusa je tudi ustvarilo geološke šive in prelomne linije, po katerih danes potekajo ostanki nekdanjih meja plošč.

Dokazi za obstoj Iapetusa

  • Biostratigrafija: Različne fosilne favne (npr. trilobiti, brahiopodi) na "nasprotnih" obalah so pokazale dolgotrajno ločenost. To je prvi opazil Charles Doolittle Walcott in drugi paleontologi.
  • Paleomagnetizem: Usmeritve preteklih magnetnih polj v kamninah kažejo, da so se kontinenti premikali in bili sprva ločeni za velike razdalje.
  • Stratigrafija in litologija: Razlike v sedimentnih zaporedjih (npr. starost, tip usedlin, prisotnost stare rdeče peščenke) kažejo na različne morske okolje ter ločene notranje in zunanje police.
  • Tektonska struktura: Šivi, obsegi metamorfnih pasov, prelomne linije in dokazi subdukcije predstavljajo kraje, kjer se je ocean zapiral in nastajala orogeneza.

Kje lahko vidimo ostanke Iapetusa danes

Ostanki in posledice Iapetusa so razpršeni po severni polobli. V Britanskih otokih, Irskem, Škotskem in na vzhodu Nove Fundlandije so prepoznani deli Iapetusovega šiva, kjer se srečujejo kamnine z različnim poreklom in fosilno favno. Podobne posledice so prisotne v Grenlandiji, Skandinaviji in v nekaterih predelih vzhodne Severne Amerike (delno povezano z Apalaško gorsko verigo).

Zakaj je Iapetus pomemben

Razumevanje Iapetusa pomaga pojasniti zgodnjo zgodovino ploščnega gibanja, nastanek velikih gorskih verig in razvoj življenjskih skupnosti v zgodnjem paleozoiku. Iapetus je dober primer, kako se oceani odpirajo in zapirajo ter kako ti procesi oblikujejo sodobno razporeditev celin in oceanov — vključno s tem, da je Atlantski ocean nekakšen "potomec" oziroma poznejši izdelek veliko kasnejših razporeditev, katerih korenine segajo v zgodnje paleozojske dogodke.

Za nadaljnje branje in geografsko karto Iapetusa so uporabne geološke študije o kaledonski/apalaški orogenezi, paleomagnetnih rekonstrukcijah in dognanjih o fosilnih razlikah med Laurentio, Baltiko in Avalonijo.