Notranje uho: zgradba in funkcije (sluh ter ravnotežje) pri vretenčarjih

Notranje uho je najgloblji del ušesa vretenčarjev. Odgovorno je predvsem za zaznavanje zvoka in ravnotežje. Pri sesalcih je sestavljeno iz dveh glavnih delov znotraj kostnega labirinta:

• Polža, namenjenega slišanju; pretvori vzorce zvočnega tlaka iz zunanjega ušesa v elektrokemične impulze, ki se prek slušnega živca prenesejo v možgane.
• Sistem ravnotežja. Ta ima tri polkrožne kanale, ki so med seboj postavljeni pod pravim kotom.

Notranje uho najdemo pri vseh vretenčarjih, pri čemer se razlikuje po obliki in delovanju. Notranje uho je pri vseh vretenčarjih oskrbovano z osmim lobanjskim živcem.

Zgradba notranjega ušesa

Notranje uho je sestavljeno iz treh glavnih delov, ki so med seboj povezani in napolnjeni s tekočinama (endolimfa in perilimfa):

• Polž (cochlea) – pri sesalcih spiralen, pri nekaterih drugih vretenčarjih manj zavit. V polžu so tri tekočinske votline (scala vestibuli, scala media, scala tympani), v srednji je organ Corti (pri sesalcih) s senzoričnimi dlačnimi celicami, ki zaznavajo premike bazilarne membrane in pretvorijo mehanske premike v živčne signale.
• Polkrožni kanali – trije med seboj pravokotno postavljeni kanali zaznavajo kotne pospeške (rotacije glave). Vsak kanal ima razširjen del (ampulo) s čutnim poljem (crista ampullaris), kjer so dlačne celice obložene z gejmom (gelatinozno maso).
• Otolitska območja (utricle in saccule) – zaznavajo linearne pospeške in orientacijo glede na gravitacijo. Na površini sta otolitna membrana in majhni kalcificirani delci (otoliti/statokonije), ki dajo dodatno zotilnost in omogočajo zaznavanje premikov in položaja glave.

Fiziologija slušnega prenosa

Za sluh je ključen pretok mehanske energije (zvok) iz zunanjega ušesa preko srednjega ušesa na ovalno okno, kar povzroči premike perilimfe in endolimfe v polžu. Ti premiki premikajo bazilarno membrano in povzročijo odmik dlačnih celic v organu Corti. Dlačne celice pretvarjajo mehanske premike v električne spremembe (mehanotransdukcija), sproščajo nevrotransmiterje in sprožijo akcijske potenciale v aferentnih vlaknih slušnega dela osmice.

Pri sesalcih so pomembne zunanje dlačne celice, ki delujejo kot aktivni ojačevalec (cochlear amplifier) in izboljšujejo občutljivost in frekvenčno ločljivost sluha.

Funkcije ravnotežja in refleksi

Sistem ravnotežja pošilja informacije o hitrosti in smeri gibanja glave ter o položaju telesa glede na težnostno silo. Signali iz polkrožnih kanalov in otolitov se zbirajo v vestibularnem jedru možganskega debla in pošiljajo naprej v cerebelum, možgansko skorjo, oči in spinalne motorične centre.

• Vestibulo-okularni refleks (VOR) – stabilizira pogled med gibanjem glave tako, da sproži nasproten premik oči.
• Vestibulospinalni refleksi – pomagajo vzdrževati ravnotežje in pravilen mišični tonus pri spremembah položaja telesa.

Razlike pri različnih skupinah vretenčarjev

Notranje uho se je v evoluciji prilagodilo različnim življenjskim slogom:

• Ribe: nimajo zunanji ušesni kanal kot kopenski vretenčarji; uporabljajo notranje uho z otoliti za zaznavo akustičnih in pospeškovnih signalov. Poleg tega imajo mnoge vrste lateralni linijski sistem za zaznavo vodnih premikov.
• Ptice in plazilci: imajo basilar papilla namesto tipične sesalčevega organa Corti; sluh je pogosto prilagojen za visoke frekvence in specifične komunikacijske signale.
• Amfibije: notranje uho omogoča zaznavanje zvoka in vibracij; imajo manj specializiran polž kot sesalci.
• Sesalci: razvili so spiralno zavit polž in posebno mehaniko srednjega ušesa z zobatim sistemom slončkov (ossicles), kar omogoča natančnejšo prenovo zvoka in širši frekvenčni razpon.

Bolezni in diagnostične metode

Motnje notranjega ušesa lahko povzročijo izgubo sluha, tinitus ali vrtoglavico. Nekateri pogosti problemi:

• Sensorinevralna izguba sluha – zaradi poškodbe dlačnih celic ali slušnega živca.
• Menièrova bolezen – povezana z nenormalnostmi v količini endolimfe (hidracija labirinta), vodi v epizode vrtoglavice, tinitus in nihajočo izgubo sluha.
• Labirintitis/vestibularni neuritis – vnetna stanja, ki povzročijo akutno vrtoglavico in slabšo orientacijo.

Diagnostični postopki vključujejo avdiometrijo (meri slušni prag), preizkuse vestibularne funkcije (kalorični test, VNG/ENG), vestibular evoked myogenic potentials (VEMP) in slikovne preiskave (MRI), kadar je sum na anatomsko ali nevrološko vzrok.

Pomen in oskrba

Ker je notranje uho bistveno tako za sluh kot za ravnotežje, so ohranjanje njegove funkcije in zgodnje odkrivanje motenj pomembni za kvaliteto življenja. Pri okvarah se uporabljajo slušni pripomočki (služni aparati, kohlearni implantati), vestibularna rehabilitacija za urjenje nadomestnih refleksov ter pri nekaterih stanjih medicinski ali kirurški posegi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je notranje uho?

V: Katera sta dva glavna dela notranjega ušesa pri sesalcih?

V: Kaj je polž?

V: Kaj je sistem ravnotežja?

V: Pri katerih vrstah živali najdemo notranje uho?

V: Kateri živec oskrbuje notranje uho pri vseh vretenčarjih?

V: Kako polž pretvori vzorce zvočnega tlaka v elektrokemične impulze?

Išči po črki